George Bernard Shaw je vedel, da bogati niso nič boljši od revnih. Čeprav se je zdelo, da smo s tem argumentom za vedno opravili, je zdaj bolj glasen kot kdajkoli prej
Če Alfreda Doolittlea poznate le iz neskončno navdušujočega portreta Stanleyja Hollowyaja v filmu »My Fair Lady« (1964), se morda ne zavedate, da je bil pravzaprav mala pošast. V izvirni igri Georgea Bernarda Shawa, Pygmalion, pride jezen na dom Henryja Higginsa, za katerega Doolittle domneva, da si je v spolne namene prisvojil njegovo hčerko Elizo. Njegovo ogorčenje ni moralno – želi biti le poplačan: »Dekle pripada meni, zdaj jo imaš ti, kje je moj delež?« Doolittle je član najbolj preziranega družbenega sloja: nevrednih revežev. Nima nobene želje, da bi se spremenil, vendar zastavlja in odgovarja na najbolj prodorno vprašanje: »Kaj je morala srednjega razreda? Samo izgovor, da mi nikoli ne dajo ničesar.«
V drugi polovici igre se ta pošast, ki je bila pripravljena svojo hčerko prodati za nekaj drobiža, pojavi ponovno, tokrat v svilnem klobuku in usnjenih čevljih. Je čist in eleganten. Poročil se bo. Zdaj je, kot z grenkobo potoži, zgled prav te morale srednjega razreda. Kaj ga je tako spremenilo? Denar. V izjemnem obratu zgodbe, je Doolittle podedoval milijone in si zdaj šteje za dolžnost, da se kaže kot popolnoma spoštljiv.
Pygmalion ni samo zgodba o Elizini preobrazbi od prodajalke rož do lažne vojvodinje. Gre tudi za pretvorbo njenega očeta od brezobzirnega iskalca priložnosti do zgleda dostojnosti. In v tej moralni zgodbi je eden od najpomembnejših argumentov Bernarda Shawa: ljudje niso revni, ker so nemoralni; nemoralni so, ker so revni. Ali pa če to postavimo v kontekst današnjih predpostavk o revščini: težava z revnimi ni v njihovi »kulturi« ali pomanjkanju značaja. Gre samo za to, da nimajo dovolj denarja.
Do svoje smrti leta 1950, je Bernard Shaw, kot najbolj bran socialistični pisatelj v angleško govorečem svetu, naredil veliko, da bi pregnal zmoto, da je revščina v bistvu moralni neuspeh – in nasprotno, da je veliko bogastvo dokaz moralne vrednosti. Tema, za katero si je skoz življenje najbolj strastno prizadeval, je bila revščina in njeni vzroki. Preganjale so ga podobe zloglasnih slumov v Dublinu njegovega otroštva. Kot pove skozi Undershafta, junaka njegove drame »Major Barbara«: »Revščina ubija samo dušo vseh, ki ji pridejo pred oči, na ušesa ali v nos.«
Vprašanje – zakaj so revni revni? – ima v 21. stoletju številne možne odgovore, tako kot jih je imelo konec 19. stoletja. Poročilo Eurobarometra za leto 2010 je preučilo odnos do revščine v Evropski uniji. Najbolj priljubljena razlaga Evropejcev (47%), zakaj ljudje živijo v revščini, je bila družbena nepravičnost.
Toda druga polovica anketirancev se je odločila za drugačne vzroke: 16% jih je dejalo, da ljudje živijo v revščini, ker so leni in jim primanjkuje volje, drugih 16% pa je revščino videlo kot neizogiben del napredka, 13% jih je dejalo, da ljudje živijo v revščini, ker nimajo sreče. Ti argumenti so bili navzoči tudi v poznem 19. in v začetku 20. stoletja, Shaw pa je bil ključna figura pri tem, da so ljudje razumeli, da je revščina stvar organiziranosti družbe, ne pa neuspehov ali nesreče revnih.
V predgovoru k »Major Barbara« Shaw napade »neumno lahkomiselnost, s katero toleriramo revščino, kot da bi bila … koristen tonik za lene ljudi«. Njegov velik politični prispevek je bil, da je de-moraliziral revščino, njegov najbolj radikalni argument o revščini pa, da preprosto ni pomembno ali si tisti, ki so revni to »zaslužijo« ali ne – hude socialne posledice so v vsakem primeru enake. Napadel je nesmiselnost pojma, ki je impliciten v desni misli, da je revščina nekako bolj sprejemljiva, če gre za kaznovanje moralnih napak: »Če je človek len, naj bo reven. Če je pijan, naj bo reven. Če se ne obnaša kot gospod, naj bo reven. Če je obseden z umetnostjo ali čisto znanostjo namesto s trgovino in financami, naj bo reven … Naj se nič ne naredi za »nevredne«: naj bodo revni. Prav jim je! Pa tudi – nekoliko nedosledno – bog blagoslovi revne!«
V dobi, ko so mnogi na levi kazali prezir do denarja in romantizirali revščino, je Shaw trdil, da je revščina zločin, denar pa nekaj čudovitega. Prepoznal je, da ni nobenega odnosa med revščino in domnevnim pomanjkanjem delovne etike: Eliza Doolittle svoje rože prodaja pozno zvečer in ko dežuje, pa vendar je še vedno revna. (Nasprotno pa, ko je »brezdelna« in zanjo skrbi Higgins, živi življenje relativnega razkošja.) Zato zdravila za revščino nikoli ne bomo našli v moralnih sodbah.
Zdravilo za revščino je primeren dohodek. Zapisal je: »Narod ne potrebuje boljše morale, cenejšega kruha, zmernosti, svobode, kulture, odrešitev padlih sester in bratov, ki živijo v zmoti, niti milosti, ljubezni in bratovščine Trojice, ampak preprosto dovolj denarja. Zlo, ki bi ga morali najbolj napadati ni greh, trpljenje, pohlep, duhovništvo, kraljevina, demagogija, monopol, nevednost, pijača, vojna, bolezen, niti nobena druga od grešnih žrtev, ki jih reformatorji žrtvujejo, ampak preprosto revščina.«
Rešitev, ki jo je predlagal je bila, kot jo je imenoval »univerzalna pokojnina za življenje«, oziroma kot bi to imenovali danes, univerzalni temeljni dohodek.
Ob koncu Shawove neizmerno dolge kariere se je zdelo, da so njegovi argumenti zmagali. Zdelo se je, da je ta razprava zastarela – katera razmišljujoča oseba bi se lahko kdaj vrnila k viktorijanskemu pojmovanju revščine kot moralne bolezni? Toda moraliziranje o revščini se je maščevalno vrnilo. Ko je januarja 1983 Margaret Thatcher v televizijskem intervjuju izjavila, da so, »ko je naša država postala velika, prevladovale viktorijanske vrednote«, je bilo jasno, da je ena od teh vrednot prepričanje, da je revščina v temelju vprašanje karakterja.
Glede tega, da si zaslužijo kar imajo, so bogati sedaj tako samozavestni kot so bili kadarkoli v preteklosti. Vrnili smo se k temu, kar je Shaw imenoval »absurdno nepraktično razumevanje, da je na nek način človeku treba dati dohodek, ne da bi mu omogočili živeti, temveč kot nekakšno šolsko nagrado za dobro vedenje … Je bil kdaj tako idiotsko ta projekt mišljen kot mera vrline v denarju?«
Ponovno živimo v svetu, v katerem imamo, kot je Shaw zapisal o svojem času, »otroke milijonarjev ob boku revežev izžetih od nenehnega garanja«. Ponovno živimo v svetu, v katerem nenehno garanje za milijone ljudi ni zagotovilo, da bi si lahko privoščili spodobno in dostojno življenje.
Ponovno živimo v svetu viktorijanskih vrednot, ki so vstale iz grobov, v katere so jih zakopali Shaw in drugi veliki anti-viktorijanci. Ponovno živimo v svetu, v katerem bogati uživajo v prepričanju, da nimajo le več denarja, ampak so tudi boljši ljudje. Ponovno živimo v svetu, v katerem morajo ljudje, ki se borijo za preživetje dokazovati, da so »vredni« socialnih transferjev, ki jih potrebujejo za preživetje telesa in duše. In v takem svetu bi se zdelo prav, da bi ponovno živel tudi kak Bernard Shaw.