Kako lahko univerzalni temeljni minimalni dohodek postane skladen s socialističnimi načeli in se izogne nenamernemu spodbujanju neoliberalne agende?
Glede na analizo uradnih številk, ki jo je naredil John Philpott, je več kot eden od petih delavcev v Veliki Britaniji, kar pomeni več kot sedem milijonov ljudi, vključenih v negotove zaposlitve. Od leta 2006 se je število t.i. »zero-hours« pogodb (delavci na klic) povečalo za tri četrtine milijona, še več kot 200 000 več pa jih dela na začasnih pogodbah. Moja nedavna raziskava je pokazala, da približno dva in pol milijona odraslih v Veliki Britaniji vsaj enkrat na mesec dela za spletne platforme, kot so Uber, Taskrabbit ali Upwork, pri čemer približno 1.2 milijona ljudi zasluži več kot polovico svojega dohodka iz te vrste dela. Naraščajoči delež prebivalstva krpa dohodek iz več virov in v mnogih primerih je koncept redne zaposlitve postal anomalija.
Veliko število delavcev iz dneva v dan – ali celo iz uro v uro ne ve, če in kdaj bodo lahko delali. Vendar kljub temu še vedno ohranjamo anahronističen sistem transferjev, ki temelji na načelu, da mora biti katerikoli sposoben odrasli (in v sedanjem režimu tudi mnogi, ki so manj sposobni) bodisi »v službi«, bodisi mora službo iskati. Stari Beveridgeanov model socialne države je skratka razpadel. Kar je ostalo od starega sistema socialnega varstva, je v osnovi nezdružljivo z globaliziranim trgom dela, v katerem so delavci čedalje pogosteje plačani glede na opravljeno delo.
Žrtve teh protislovnosti so med najbolj ranljivimi v naši družbi – prisiljeni so sprejeti vsako delo, toda pogosto ne morejo zahtevati nadomestil, če dela ni na voljo. Ujeti so v težek položaj med režimom strogih sankcij na eni strani in kapricioznih in nezanesljivih delodajalcev na drugi, pogosto brez zanesljivega vira dohodka. Številke teh ljudi, ki jih socialna varnostna mreža ne ujame, še naprej naraščajo. Od leta 2008 se je uporaba javnih razdelilnic hrane povečala za več kot štirideset krat, ocena števila brezdomcev se je od leta 2010 povečala za 55% in število otrok, ki živijo v revščini, se povečalo s 3.7 milijona v obdobju 2014-2015, na 3.9 milijona leto kasneje, kar pomeni povečanje za 200 000 otrok samo v enem letu. Nekaj je očitno zelo narobe in vse bolj se vsiljuje vprašanje, kako to popraviti.
To je del problema, na katerega se za vse več analitikov koncept univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) zdaj ponuja kot rešitev. UTD se ne promovira le kot način posodobitve sistema socialnih transferjev, da bi ga uskladili z novimi razmerami na trgu dela. Prav tako se obravnava kot način nagrajevanja negovalcev in drugih, ki doma izvajajo neplačano reproduktivno delo, kot podporo umetnikom, kot omogočanje vseživljenjskega učenja ali ponuja večjo avtonomijo invalidom. To nekoč marginalno idejo zdaj v Veliki Britaniji resno zagovarjajo Zelena stranka, Škotska nacionalistična stranka, nekateri sindikati ter deli Laburistične stranke, Liberalnih demokratov in velške stranke Plaid Cymru. Aktivno se spodbuja (tudi z vzpostavljanjem eksperimentalnih programov) tudi na Finskem, na Nizozemskem, v Indiji, v Južni Afriki ter na neoliberalnem koncu spektra, v visokotehnoloških podjetjih v Silicijevi dolini.
Na osnovi časopisnih naslovov se res lahko zdi, da UTD predstavlja nekakšno čarobno palico, ki bo hkrati rešila vse te probleme in se kot taka pogosto tudi promovira. Toda natančnejši pregled različnih predlaganih modelov, med njimi razkriva velike razlike. Če teh ne prepoznamo, bi poskusi operacionalizacije v najboljšem primeru lahko vodili v tveganje nenamernih posledic in v najslabšem v globoke politične razpoke, ki bi lahko nekatere od težav, ki bi jih UTD naj razrešil, še poslabšale. Večina modelov kako bi UTD v Veliki Britaniji lahko uvedli v praksi (primeri, ki so jih predstavili Howard Reed, Stewart Lansley, Malcolm Torry in Gareth Morgan) je preučila koncept, ki bi ga lahko imenovali politično nevtralni kontekst, v katerem vse druge značilnosti ekonomije in davčnega sistema ostajajo nespremenjeni. Seveda pa je realnost ta, da bi bila vsaka sprememba v vladni politiki, ki bi lahko vodila do uvedbe UTD, del širšega političnega preobrata, ki bi preoblikoval mnoge od teh značilnosti. Ločevanje UTD-ja od takšne širše umeščenosti, otežuje uvid potencialnih nevarnosti.
Za ljudi, ki verjamejo, da bi šesto največje gospodarstvo na svetu moralo biti sposobno zaščititi svoje državljane pred pomanjkanjem in so zavezani k (ponovnemu) razvijanju socialne države, ki zmanjšuje socialne neenakosti in izboljšuje izbiro ter priložnosti za svoje državljane, je morda zdaj prišel čas za resno razpravo, ne le o abstraktnih prednostih in slabostih UTD-ja, temveč tudi o drugih možnih politikah, s katerimi bi UTD moral biti povezan, da bi lahko zagotavljal izpolnitev svojih ciljev. To vključuje spopadanje tudi z nekaterimi težkimi vprašanji. Tu obravnavam štiri tveganja, ki bi se lahko pojavila, če bi UTD uvedli brez takšnih zaščitnih ukrepov.
Tveganje zniževanja plač
Na kratko je mogoče trditi, da je razmerje med UTD in ravnijo plač lahko pozitivno ali negativno. Nekateri trdijo, da bi temeljni minimalni dohodek zelo verjetno ljudem omogočil veliko večjo izbiro katera delovna mesta bi sprejeli in jim omogočil, da bi zavrnili izkoriščanje ter jim morda celo zagotovil ekvivalent plačane stavke, da bi se tako lahko bolj učinkovito pogajali z delodajalci, brez da bi pri tem moral kdo trpeti.
Drugi pogled temelji na izkušnji davčnih olajšav (in zdaj univerzalnih kreditov), da bi poudaril, da zagotavljanje dodatnega dohodka dejansko predstavlja subvencijo delodajalcem, ki plačujejo plače, ki ne zagotavljajo eksistenčnega minimuma. V obdobju 2015-2016 je bila ta subvencija ocenjena na približno 30 milijard funtov. Če bi delodajalci ta denar izplačali kot plače, bi to pomenilo tudi povečanje zavarovalniških in davčnih prihodkov. Ti krediti zato predstavljajo dejavnik, ki bodisi namerno ali nenamerno, povečuje neenakosti med tistimi, ki se za preživetje zanašajo na svoje plače in tistimi, ki neposredno ali posredno, pridobivajo svoje dohodke iz dobička podjetij.
Da UTD ne bi poslabšal tega stanja je nujno, da je vezan na višino minimalne plače, ob tem pa velja tudi za sistem, v katerem so delavci plačani glede na opravljeno delo in ne le na urne postavke.
Tveganje spodkopavanja kolektivnih pogajanj za ugodnosti, ki jih zagotavljajo delodajalci
Pomemben argument proti UTD prihaja iz socialdemokratskih strank in sindikatov, zlasti v delih celinske Evrope z močno tradicijo med sektorskih pogajanj in trdi, da bi njegova uvedba spodkopala njihova prizadevanja, da bi delodajalci plačevali v sheme, ki zagotavljajo izpogajane koristi, kot so pokojnine, zdravstveno zavarovanje ali varstvo otrok. UTD, ki bi ga zagotovila država, bi, kot trdijo, premestila breme teh plačil od delodajalcev na ostale davkoplačevalce. Kot je pokazal Richard Murphy: »najvišjo skupno davčno obremenitev in največjo obremenitev z DDV nosi najrevnejših 20% gospodinjstev v Veliki Britaniji«. Ta premik bi zato na socialni ravni poslabšal neenakosti, ne pa jih zmanjšal.
Da bi se izognili temu tveganju je zato pomembno, da uvedbo UTD-ja spremljajo ukrepi, ki podpirajo sposobnosti sindikatov, da se z delodajalci pogajajo na ravni podjetij in sektorja v korist svojih članov, z zaščito obstoječih sistemov pokojninskega zavarovanja in drugih ukrepov, ki zagotavljajo, da delodajalci še naprej prispevajo svoj delež stroškov, na primer s prispevki k nacionalnemu zavarovanju.
Tveganje spodkopavanja kolektivno zagotovljenih javnih storitev
S tem, ko damo vsem denar, so neoliberalni modeli UTD-ja združljivi z jedrom vse bolj tržne ekonomije, v kateri storitve kupujemo individualno od zasebnih ponudnikov. Zato obstaja tveganje, da bi pod krinko, da nudi individualno izbiro, lahko UTD postal nekakšen vaučerski sistem, ki bi spodkopal kolektivno zagotovljene javne storitve, ki jih oblikujejo telesa, ki so demokratično odgovorna skupnostim, ki jim služijo. Ob precejšnjih tveganjih, ki jih to predstavlja za demokracijo, socialno kohezijo in kakovost storitev, bi to lahko prikrajšalo tudi posameznike s posebnimi potrebami, ki potrebujejo dražje in/ali bolj specializirane storitve od povprečja, kar bi še poslabšalo neenakosti, čeprav bi naj dejansko vsem ponujalo enako.
Zato je nujno, da so v uvedbo UTD-ja vključene politike, ki ščitijo obseg in kakovost javnih storitev ter njihov kolektivni in univerzalni značaj.
Tveganje oblikovanja rasističnih opredelitev državljanstva
Če je UTD opredeljen kot državljanska pravica, potem to postavlja vprašanje upravičenosti: kdo je ali ni državljan? In na kakšni podlagi je vzpostavljena pravica do UTD-ja? In končno, resno tveganje povezano z uvedbo UTD-ja je, da bi lahko postal vezan na ozko opredelitev državljanstva, iz katerega so nekateri ljudje izključeni (na primer begunci, prosilci za azil ali prebivalci, ki nimajo potnih listov Velike Britanije). Ob podpori, ki bi ga dalo rasizmu in ksenofobiji, bi to lahko pripeljalo do dvotirnega trga dela, kjer bi ljudje, ki niso upravičeni do UTD-ja, postali izkoriščeni podrazred.
V uvedbo UTD-ja je zato treba vključiti humane in dobro premišljene politike priseljevanja in državljanstva ter morda upravičenost povezati s krajem bivanja in ne z nacionalnostjo.
Sklep
Izpostavila sem, kar vidim kot štiri glavne izzive, s katerimi se je treba soočiti, da bi lahko bil UTD uveden kot resnično progresivna pobuda, ki lahko povrne nekaj dostojanstva in varnosti najbolj ranljivim članom naše družbe, ki omogoča fleksibilen trg delovne sile na načine, da preprečuje izkoriščanje in hkrati spodbuja podjetništvo, ustvarjalnost ter zmanjšuje družbeno neenakost. S tem ne želim zmanjševati pomena same ideje. Nasprotno, mislim, da je v tem trenutku v zgodovini UTD ključnega pomena – tako pomemben je, da potrebujemo razpravo, ne o abstraktni ideji UTD-ja, temveč o tem, kako bi ga lahko uvedli v resničnem svetu na način, ki je resnično združljiv s socialdemokratskimi in feminističnimi ideali ter da začne znova graditi ruševino, ki je ostala od socialne države 20. stoletja, za katere uresničitev je toliko ljudi tako težko garalo.