18. 12. 2018 Mnenja

Poskusno uvajanje temeljnega dohodka

V eni od kanadskih provinc prebivalcem nakazujejo temeljni dohodek brez kakršnihkoli obveznosti – in tako ugotavljajo prednosti in slabosti te rešitve.

Šestinpetdesetletna Dana Bowman je v poldrugi uri našega druženja ob kavi na hladen pomladni dan v Lindsayju v kanadski provinci Ontario vsaj desetkrat povedala, kako hvaležna je, ker si zdaj lahko kupuje svežo hrano. V dolgih letih životarjenja z držav­no invalidsko pokojnino je bila zamrznje­na zelenjava stalnica na njenem jedilniku. Privarčevala je tudi z obiski v razdeljeval­nici hrane, kupovanjem izdelkov po zniža­ni ceni in izdelkov, ki naj bi jim kmalu po­tekel rok uporabnosti ali jim je že potekel.

Od decembra lani pa si lahko privošči nakup svežega sadja in zelenjave. Poveda­la je, da je zdaj vnukom laže babica, kakr­šna babica mora biti, saj lahko na primer vse štiri povabi na velikonočnega purana. Prav tako si lahko privošči vožnje z javnim prevozom in mogoče bo začela obiskovati tečaj za socialne delavce v bližnjem mestu. Srečnejša je in ima več moči. Dodala je, da se tako počuti tudi veliko drugih ljudi iz  njenega bloka, v katerem so socialna sta­novanja, in ljudi v drugih mestnih prede­lih. »Na obrazu imajo nasmeh, prijaznejši so in večkrat se pozdravljajo, ko se sreča­jo,« je pripovedovala.

Jim Garbutt je opazil, da so obiskovalci njegove trgovine z rabljenimi predmeti, ki jo na glavni ulici v Lindsayju vodi skupaj z ženo, boljše volje. Hitreje proda večino ar­tiklov: rabljeno pohištvo, kuhinjske pripo­močke in različne malenkosti. V takšno tr­govino ljudje prihajajo tudi kar tako, malo pokramljat. »Smo kot vaška gostilna, samo brez alkohola,« se je pošalil in dodal, da je vse več ljudi optimističnih.

Kaj se je spremenilo, da je tako? Lindsay, strnjeno pravokotno naselje med jezeri se­verovzhodno od Toronta, se je znašel v sre­dišču enega izmed najobsežnejših posku­sov z izplačevanjem temeljnega dohodka na svetu. Vlada province Ontario financira triletni pilotni program, po katerem bo pri­bližno štiri tisoč ljudi v tej provinci dobi­valo mesečno podporo, s katero bodo imeli zagotovljenih vsaj 75 odstotkov zneska, ki določa prag revščine. To pomeni minimal­ni letni dohodek 11 tisoč evrov za samske prebivalce in 16 tisoč evrov za poročene pare. Približno polovica ljudi, vključenih v projekt, je iz Lindsayja, to pa je kakih deset odstotkov prebivalcev tega mesta.

Poskus naj bi vlado stal 33 milijonov evrov na leto. Če bi ga izvajali po vsej Ka­nadi, bi po ocenah na leto potrebovali 29 milijard evrov. Vendar Hugh Segal, kon­servativni nekdanji senator, ki je projekt zasnoval, misli, da bi država na dolgi rok tako privarčevala. Prepričan je, da bi s tem ukrepom izboljšala sistem nadomestil, od­pravila pravila, ki ljudi odvračajo od dela, in zmanjšala kriminal, zdravstvene in dru­ge težave, ki izhajajo iz revščine in zanjo pomenijo veliko finančno breme. Takšni pozitivni učinki so bili ugotovljeni pri po­skusu s temeljnim dohodkom v Manitobi v sedemdesetih letih.

Tudi ljudje daleč stran od Kanade bodo poskus spremljali z zanimanjem, saj je re­šitev, ki jo v Silicijevi dolini najraje predla­gajo za odpravo posledic množične avto­matizacije delovnih mest prav univerzalni temeljni dohodek. Vlagatelji v tehnologijo, kakršna sta Chris Hughes, soustanovitelj Facebooka, in Sam Altman, predsednik zagonskega pospeševalnika Y Combina­tor, financirajo pilotne projekte, s kateri­mi proučujejo vedenje ljudi, ki prejemajo denar brez kakršnihkoli obveznosti. Hughes financira projekt ekonomske varno­sti – sto ljudi iz Stocktona v Kaliforniji bo leto in pol prejemalo po 430 evrov na me­sec. Pospeševalnik Y Combinator je lani iz­peljal manj obsežen poskus v Oaklandu v Kaliforniji. Na začetku leta 2019 bo začel ti­soč ljudem vsak mesec nakazovati po 860 evrov, projekt pa bo trajal od tri do pet let. Kje ga bodo izvajali, še ni znano.

Takšne zamisli se bodo z vzponom ume­tne inteligence in robotike še krepile. Za­konodajalci na Havajih so začeli proučevati možnosti za izplačevanje univerzalnega temeljnega dohodka. Vodjo skupine, ki pripravlja zakon, demokrata Chrisa Leeja, skrbi, da so samovozni avtomobili in avtomatizacija plačil v trgovinah začetek konca za veliko delavcev v havajskem gospodar­stvu, ki temelji na storitvah. Če lahko stro­ji opravljajo delo v turizmu in gostinstvu, pravi Lee, »ni nadomestne panoge, v kateri bi ustvarili nova delovna mesta«.

Med vizijo univerzalnega temeljnega do­hodka in poskusom v Ontariu pa je velika razlika. Kanadčani preverjajo, ali je te­meljni dohodek učinkovit kot mehanizem za spoprijemanje z revščino, kot način, da razmeroma majhni skupini prebivalstva zagotovijo večjo prilagodljivost pri iskanju dela in da okrepijo druge dele varnostne mreže. Silicijeva dolina si stvari predstavlja drugače, razmišlja o univerzalnem temelj­nem dohodku, do katerega bi imel dostop večji del prebivalstva. Kaj je najočitnejša težava pri tej zamisli? Matematika. Števil­ni ekonomisti so že davno ugotovili, da bi bilo to predrago, še posebej v primerjavi s stroški programov za ustvarjanje novih de­lovnih mest in usposabljanje delavcev za­nje. Zato zamisli po poskusih v šestdesetih in sedemdesetih letih niso nikjer udejanjili. Finska je nedavno ravno zaradi tega po ne ravno obsežnem poskusu opustila načrt, da bi uvedla univerzalni temeljni dohodek.

Če obstaja mesto, kjer lahko opa­zujemo prednosti in tudi slabosti temeljnega dohodka, je to nedvomno Lindsay. Glede na nekatere kazalce je obetavno mestece. Mediana pri­hodkov gospodinjstev je 47 tisoč evrov, v starem mestnem jedru pa se gradijo nova stanovanja in butična pivovarna. Sliši se lepo, v resnici pa se veliko ljudi le s teža­vo prebija. Obseg proizvodnje na območju Kawartha Lakes, kjer leži mestece, se že od osemdesetih let zmanjšuje. Precej ljudi se preživlja z opravljanjem več služb, poleti in jeseni med drugim s sezonskim delom v turizmu. V zgodbi nastopa tudi tehnologija: tamkajšnje krave zdaj molzejo roboti.

Muzej Stara keha je v resnici nekdanji zapor, v njem pa so razstavljeni tudi pred­meti, ki pričajo o zgodovini Lindsayja: uni­forme, ki so jih mestne medicinske sestre med prvo svetovno vojno nosile v Franci­ji, orodje in zemljevidi, ki so jih uporablja­li železniški delavci, ko je bilo tu vozlišče osmih železniških prog, ter slike krajevne­ga umetnika iz 19. stoletja, ki prikazujejo brezčasno razvedrilo, značilno za območje – vožnjo s kanuji in ribarjenje. Na ogled me je popeljal Ian McKechnie, kustosov po­močnik. Najprej se je ustavil pri harmoni­ju, orglam podobnem glasbilu, izdelanem v Ontariu pred več kot stoletjem, in lepo zaigral nanj.

Sedemindvajsetletni McKechnie v muze­ju dela sedem let in je delu povsem predan. Drugače kot na prejšnjem delovnem mestu – kratek čas je bil delavec v tovarni kozjega sira – mu delo tu omogoča ustvarjalnost in stike z ljudmi iz lokalne skupnosti. Ne vodi le ogledov, ampak tudi raziskuje, pripravlja razstave in spremno gradivo. Na dan, ko sva se sestala, od muzeja za delo ni do­bil plačila. Tako se mi je razkrilo, zakaj z vodjo muzeja Liso Hart prejemata temeljni dohodek.

Muzeju tako rekoč vse prihodke zagota­vljajo donatorske pogodbe in ena od njih je ravno takrat potekla. Direktor muzeja je nedavno odšel, zato naj bi za delova­nje ustanove do naslednje donacije skrbe­la predvsem McKechnie in Hartova. Tudi z novo donatorsko pogodbo pa služba ne bo donosna. McKechnie bo mogoče zaslužil 17 tisoč evrov na leto. V okolici bi oba lahko našla bolje plačano delo, a bi raje še naprej z ljubeznijo opravljala delo v muzeju. Če bi odšla zdaj, bi lahko pokvarila njegove obe­te za svetlejšo prihodnost, v kateri se napo­veduje ustanovitev novega kulturnega sre­dišča, ki naj bi muzej povezalo s krajevno umetniško galerija.

Zaradi poskusa s temeljnim dohodkom si oba lahko privoščita, da še naprej delata v muzeju. Hartova je zatrdila, da ne bo več odlašala z nakupom novih očal. Razložila je, da človeku temeljni dohodek omogoča, »da čas porabi za stvari, ki so veliko vre­dne«. »Žalostno bi bilo pustiti službo, v ka­teri te cenijo in kjer delaš nekaj koristnega za skupnost, samo zato, ker te ne morejo dovolj plačati.«

Pri tem se pokaže zanimiv vidik temelj­nega dohodka: pri različnih ljudeh učinku­je različno. Če govorimo o Hartovi, spodbu­ja kulturni razvoj. Če vzamemo za primer Dano Bowman, ki bo zdaj lahko obiskova­la tečaj iz socialnega dela in redno prosto­voljno dela na skupnostnem vrtu, je hkrati denarna pomoč za nakup hrane, izobra­ževalna štipendija in sklad za razvoj sose­ske. Za poročeni par z restavracijo z zdravo hrano, ki komaj krije stroške poslovanja, je poslovna spodbuda. Možak, ki si je pri delu v skladišču poškodoval hrbtenico, upa, da bo to priboljšek k nadomestilu za čas bolniške odsotnosti, ki mu ga izplačuje delodajalec. Študent, ki je tik pred diplo­mo na tehnični visoki šoli in ki ga že čaka služba, načrtuje, da bo dodatni dohodek porabil za odplačilo študijskega posojila in prihranil nekaj denarja za nakup stano­vanja.

Za McKechnieja je temelji dohodek ne­kaj širšega: socialni izenačevalec, prizna­nje, da ljudje, ki zaslužijo malo ali nič, pogosto opravljajo družbeno pomembno delo. »Daje ti zagotovilo, da dela ne opra­vljaš zaman, čeprav ne delaš v banki in ni­maš službe, kakršno bi si želel karierno na­ravnan človek,« je povedal.

Četudi bi se projekt izplačevanja temelj­nega dohodka izkazal za prilagodljiv in učinkovit državni program, to še ne pome­ni, da bi bil dobra rešitev za spoprijemanje s tehnološko brezposelnostjo. Prebivalci Lindsayja so mi ničkolikokrat povedali, da ljudje zaradi tega programa ne bodo potre­bovali nič manj služb. S praktičnega vidika pri poskusu v Ontariu ni zagotovljenih do­volj sredstev, da ljudem ne bi bilo več treba delati ali da bi se za pomoč pri preživetju zanašali na družino. Četudi bi bila mogoča višja izplačila, se s tem filozofija programa ne bi spremenila. Podporniki temeljnega dohodka želijo ljudem omogočiti, da bi bo­lje skrbeli zase in za svojce. Želijo humano in dostojanstveno obliko pomoči ljudem, ki preprosto ne morejo delati. Trdijo pa tudi, da večina ljudi želi delati in tudi pričakuje, da jim bo to omogočeno. »To ni mi­šljeno kot socialna podpora za tehnološko brezposelne,« je povedal Mike Perry, eden izmed zagovornikov temeljnega dohodka, ki na območju Kawartha Lakes izvaja zdra­vstveno dejavnost.

Čeprav je temeljni dohodek ustrezna po­moč revnim ljudem, ostajajo žgoča in za­pletena vprašanja vplivov avtomatizacije in globalizacije kljub temu še vedno brez odgovora. Kaj bo treba storiti, da celotna območja ne bodo gospodarsko zaostala? Kaj lahko storimo za več dobrih in stabil­nih delovnih mest? Temeljni dohodek »je šele začetek«, kot je dejal Roderick Benns, nekdanji podpredsednik Mreže za temeljni dohodek v Ontariu. »Ne gre samo za to, da razdelimo sredstva in potem naprej gradi­mo korporatokracijo. Vprašati se moramo, kaj družba še lahko naredi, da bi ljudje raz­mislili, kaj naj storijo z življenjem.«

Benns, avtor številnih knjig, je od­rasel v Lindsayju. Do nedavnega sta z ženo Joli Scheidler-Benns živela tri ure stran, vendar se jima zdi pilotni projekt tako pomemben, da sta se vrnila, da ga on lahko spremlja in po­roča o njem v novi publikaciji Lindsay Ad­vocate, ona pa temo raziskuje za doktorat na Univerzi York. Ko je Benns opisoval, kako bi moral temeljni dohodek pripomoči k usposabljanju za delo in podpreti druge socialne programe, je Scheidler-Bennsova, ki je sicer iz Michigana, prikimala in do­dala: »Ne morem si predstavljati, da bi v Združenih državah Amerike to delovalo.«

Razložila je, da si Kanada vendarle še drugače prizadeva za okrepitev varnostne mreže in zmanjšanje neenakosti. Ima reci­mo enoten zdravstveni sistem. O financira­nju šol v Ontariu se odloča na ravni province in ni pretirano odvisno od lokalnih davkov na premoženje kot v Ameriki. Po podatkih Organizacije za gospodarsko so­delovanje in razvoj Kanada tradicionalno nameni odstotek BDP-ja za programe za ra­zvoj delovne sile. To je približno polovica deleža, ki ga namenjajo druge razvite države, a še vedno bistveno več od ameriškega deleža, ki je zgolj približno 0,3 odstotka.

Tony Tilly je odhajajoči direktor Flemin­govega kolidža, katerega osrednja naloga je ljudi na območju Kawartha Lakes pripra­viti za delo v storitvenih dejavnostih in raz­ličnih proizvodnih panogah. Približno po­lovica študentov ne prihaja neposredno iz srednje šole. Nekaj časa so že hodili v služ­bo in zdaj upajo, da se bodo naučili novih spretnosti. Tilly podpira izplačevanje te­meljnega dohodka, ker misli, da bo ljudem pomagal pri premagovanju revščine, ki že več rodov zaznamuje nekatere družine. Če­tudi bo vlada program po treh letih, ko se bo izteklo poskusno obdobje, nadaljeva­la, ostaja ključni izziv za Flemingov kolidž enak: kako študente pripraviti na svet, v katerem je vse več delovnih opravil avto­matiziranih.

Na Flemingovem kolidžu se študentje še vedno izobražujejo za delo v tradicionalno najmočnejših panogah tamkajšnjega go­spodarstva, torej za delovna mesta, ki so vezana na okolje in naravne vire, razvoj infrastrukture, rudarstvo, gradbeništvo in javni sektor. Vendar skuša ta višja šola štu­dentom privzgojiti drugačno mišljenje od tistega izpred 14 let, ko je Tilly postal di­rektor. Zdaj bolj poudarjajo tako imenova­ne mehke veščine, kot so skupinsko delo, reševanje problemov in sodelovanje. Če bo program temeljnega dohodka uspel v skla­du s pričakovanji, bi se lahko na Flemin­gov kolidž vpisalo še več študentov, kot jih je vpisanih zdaj. Dana Bowman bi lahko bila med njimi.

Več let je že minilo, odkar je opravljala zadnjo plačano službo receptorke. Invali­dnost ima priznano zaradi številnih težav, med drugim kožnega raka in artritisa. Čuti pa se sposobno za delo s krajšim delovnim časom. Leta 2015, dve leti pred začetkom poskusa s temeljnim dohodkom, je soci­alno delavko vprašala, ali bi lahko dobila pomoč za prevoz do Flemingovega kolidža, kjer je mogoče obiskovati tečaj iz socialne­ga dela. Odgovor je bil, da bi zaradi tega prejemala manj drugih nadomestil.

V nasprotju s tem ima s programom te­meljnega dohodka zagotovljene minimal­ne prihodke in ni omejena pri tem, za kaj porabi denar. Za vsak evro zaslužka nad minimalnim prihodkom se znesek, ki ga prejemniku izplačuje provinca, zmanjša za 50 centov, nihče pa zaradi dodatnega dela ni na slabšem.

Bowmanova je razložila, da ji je celo samo razmišljanje o možnostih dobro delo. »Ne počutim se več manjvredne. Počutim se enakovredno. Ko grem po ulici, nimam več občutka krivde, ker danes nisem nare­dila dovolj,« je povedala.

Brian Bergstein

Izvirno v slovenščini objavljeno v reviji Global

 

Vir: MIT Technology Review

 

Napotili:

https://www.technologyreview.com/s/611418/basic-income-could-work-if-you-do-it-canada-style/

https://www.naroci-revijo.si/global/

Oznake: