V eni od kanadskih provinc prebivalcem nakazujejo temeljni dohodek brez kakršnihkoli obveznosti – in tako ugotavljajo prednosti in slabosti te rešitve.
Šestinpetdesetletna Dana Bowman je v poldrugi uri našega druženja ob kavi na hladen pomladni dan v Lindsayju v kanadski provinci Ontario vsaj desetkrat povedala, kako hvaležna je, ker si zdaj lahko kupuje svežo hrano. V dolgih letih životarjenja z državno invalidsko pokojnino je bila zamrznjena zelenjava stalnica na njenem jedilniku. Privarčevala je tudi z obiski v razdeljevalnici hrane, kupovanjem izdelkov po znižani ceni in izdelkov, ki naj bi jim kmalu potekel rok uporabnosti ali jim je že potekel.
Od decembra lani pa si lahko privošči nakup svežega sadja in zelenjave. Povedala je, da je zdaj vnukom laže babica, kakršna babica mora biti, saj lahko na primer vse štiri povabi na velikonočnega purana. Prav tako si lahko privošči vožnje z javnim prevozom in mogoče bo začela obiskovati tečaj za socialne delavce v bližnjem mestu. Srečnejša je in ima več moči. Dodala je, da se tako počuti tudi veliko drugih ljudi iz njenega bloka, v katerem so socialna stanovanja, in ljudi v drugih mestnih predelih. »Na obrazu imajo nasmeh, prijaznejši so in večkrat se pozdravljajo, ko se srečajo,« je pripovedovala.
Jim Garbutt je opazil, da so obiskovalci njegove trgovine z rabljenimi predmeti, ki jo na glavni ulici v Lindsayju vodi skupaj z ženo, boljše volje. Hitreje proda večino artiklov: rabljeno pohištvo, kuhinjske pripomočke in različne malenkosti. V takšno trgovino ljudje prihajajo tudi kar tako, malo pokramljat. »Smo kot vaška gostilna, samo brez alkohola,« se je pošalil in dodal, da je vse več ljudi optimističnih.
Kaj se je spremenilo, da je tako? Lindsay, strnjeno pravokotno naselje med jezeri severovzhodno od Toronta, se je znašel v središču enega izmed najobsežnejših poskusov z izplačevanjem temeljnega dohodka na svetu. Vlada province Ontario financira triletni pilotni program, po katerem bo približno štiri tisoč ljudi v tej provinci dobivalo mesečno podporo, s katero bodo imeli zagotovljenih vsaj 75 odstotkov zneska, ki določa prag revščine. To pomeni minimalni letni dohodek 11 tisoč evrov za samske prebivalce in 16 tisoč evrov za poročene pare. Približno polovica ljudi, vključenih v projekt, je iz Lindsayja, to pa je kakih deset odstotkov prebivalcev tega mesta.
Poskus naj bi vlado stal 33 milijonov evrov na leto. Če bi ga izvajali po vsej Kanadi, bi po ocenah na leto potrebovali 29 milijard evrov. Vendar Hugh Segal, konservativni nekdanji senator, ki je projekt zasnoval, misli, da bi država na dolgi rok tako privarčevala. Prepričan je, da bi s tem ukrepom izboljšala sistem nadomestil, odpravila pravila, ki ljudi odvračajo od dela, in zmanjšala kriminal, zdravstvene in druge težave, ki izhajajo iz revščine in zanjo pomenijo veliko finančno breme. Takšni pozitivni učinki so bili ugotovljeni pri poskusu s temeljnim dohodkom v Manitobi v sedemdesetih letih.
Tudi ljudje daleč stran od Kanade bodo poskus spremljali z zanimanjem, saj je rešitev, ki jo v Silicijevi dolini najraje predlagajo za odpravo posledic množične avtomatizacije delovnih mest prav univerzalni temeljni dohodek. Vlagatelji v tehnologijo, kakršna sta Chris Hughes, soustanovitelj Facebooka, in Sam Altman, predsednik zagonskega pospeševalnika Y Combinator, financirajo pilotne projekte, s katerimi proučujejo vedenje ljudi, ki prejemajo denar brez kakršnihkoli obveznosti. Hughes financira projekt ekonomske varnosti – sto ljudi iz Stocktona v Kaliforniji bo leto in pol prejemalo po 430 evrov na mesec. Pospeševalnik Y Combinator je lani izpeljal manj obsežen poskus v Oaklandu v Kaliforniji. Na začetku leta 2019 bo začel tisoč ljudem vsak mesec nakazovati po 860 evrov, projekt pa bo trajal od tri do pet let. Kje ga bodo izvajali, še ni znano.
Takšne zamisli se bodo z vzponom umetne inteligence in robotike še krepile. Zakonodajalci na Havajih so začeli proučevati možnosti za izplačevanje univerzalnega temeljnega dohodka. Vodjo skupine, ki pripravlja zakon, demokrata Chrisa Leeja, skrbi, da so samovozni avtomobili in avtomatizacija plačil v trgovinah začetek konca za veliko delavcev v havajskem gospodarstvu, ki temelji na storitvah. Če lahko stroji opravljajo delo v turizmu in gostinstvu, pravi Lee, »ni nadomestne panoge, v kateri bi ustvarili nova delovna mesta«.
Med vizijo univerzalnega temeljnega dohodka in poskusom v Ontariu pa je velika razlika. Kanadčani preverjajo, ali je temeljni dohodek učinkovit kot mehanizem za spoprijemanje z revščino, kot način, da razmeroma majhni skupini prebivalstva zagotovijo večjo prilagodljivost pri iskanju dela in da okrepijo druge dele varnostne mreže. Silicijeva dolina si stvari predstavlja drugače, razmišlja o univerzalnem temeljnem dohodku, do katerega bi imel dostop večji del prebivalstva. Kaj je najočitnejša težava pri tej zamisli? Matematika. Številni ekonomisti so že davno ugotovili, da bi bilo to predrago, še posebej v primerjavi s stroški programov za ustvarjanje novih delovnih mest in usposabljanje delavcev zanje. Zato zamisli po poskusih v šestdesetih in sedemdesetih letih niso nikjer udejanjili. Finska je nedavno ravno zaradi tega po ne ravno obsežnem poskusu opustila načrt, da bi uvedla univerzalni temeljni dohodek.
Če obstaja mesto, kjer lahko opazujemo prednosti in tudi slabosti temeljnega dohodka, je to nedvomno Lindsay. Glede na nekatere kazalce je obetavno mestece. Mediana prihodkov gospodinjstev je 47 tisoč evrov, v starem mestnem jedru pa se gradijo nova stanovanja in butična pivovarna. Sliši se lepo, v resnici pa se veliko ljudi le s težavo prebija. Obseg proizvodnje na območju Kawartha Lakes, kjer leži mestece, se že od osemdesetih let zmanjšuje. Precej ljudi se preživlja z opravljanjem več služb, poleti in jeseni med drugim s sezonskim delom v turizmu. V zgodbi nastopa tudi tehnologija: tamkajšnje krave zdaj molzejo roboti.
Muzej Stara keha je v resnici nekdanji zapor, v njem pa so razstavljeni tudi predmeti, ki pričajo o zgodovini Lindsayja: uniforme, ki so jih mestne medicinske sestre med prvo svetovno vojno nosile v Franciji, orodje in zemljevidi, ki so jih uporabljali železniški delavci, ko je bilo tu vozlišče osmih železniških prog, ter slike krajevnega umetnika iz 19. stoletja, ki prikazujejo brezčasno razvedrilo, značilno za območje – vožnjo s kanuji in ribarjenje. Na ogled me je popeljal Ian McKechnie, kustosov pomočnik. Najprej se je ustavil pri harmoniju, orglam podobnem glasbilu, izdelanem v Ontariu pred več kot stoletjem, in lepo zaigral nanj.
Sedemindvajsetletni McKechnie v muzeju dela sedem let in je delu povsem predan. Drugače kot na prejšnjem delovnem mestu – kratek čas je bil delavec v tovarni kozjega sira – mu delo tu omogoča ustvarjalnost in stike z ljudmi iz lokalne skupnosti. Ne vodi le ogledov, ampak tudi raziskuje, pripravlja razstave in spremno gradivo. Na dan, ko sva se sestala, od muzeja za delo ni dobil plačila. Tako se mi je razkrilo, zakaj z vodjo muzeja Liso Hart prejemata temeljni dohodek.
Muzeju tako rekoč vse prihodke zagotavljajo donatorske pogodbe in ena od njih je ravno takrat potekla. Direktor muzeja je nedavno odšel, zato naj bi za delovanje ustanove do naslednje donacije skrbela predvsem McKechnie in Hartova. Tudi z novo donatorsko pogodbo pa služba ne bo donosna. McKechnie bo mogoče zaslužil 17 tisoč evrov na leto. V okolici bi oba lahko našla bolje plačano delo, a bi raje še naprej z ljubeznijo opravljala delo v muzeju. Če bi odšla zdaj, bi lahko pokvarila njegove obete za svetlejšo prihodnost, v kateri se napoveduje ustanovitev novega kulturnega središča, ki naj bi muzej povezalo s krajevno umetniško galerija.
Zaradi poskusa s temeljnim dohodkom si oba lahko privoščita, da še naprej delata v muzeju. Hartova je zatrdila, da ne bo več odlašala z nakupom novih očal. Razložila je, da človeku temeljni dohodek omogoča, »da čas porabi za stvari, ki so veliko vredne«. »Žalostno bi bilo pustiti službo, v kateri te cenijo in kjer delaš nekaj koristnega za skupnost, samo zato, ker te ne morejo dovolj plačati.«
Pri tem se pokaže zanimiv vidik temeljnega dohodka: pri različnih ljudeh učinkuje različno. Če govorimo o Hartovi, spodbuja kulturni razvoj. Če vzamemo za primer Dano Bowman, ki bo zdaj lahko obiskovala tečaj iz socialnega dela in redno prostovoljno dela na skupnostnem vrtu, je hkrati denarna pomoč za nakup hrane, izobraževalna štipendija in sklad za razvoj soseske. Za poročeni par z restavracijo z zdravo hrano, ki komaj krije stroške poslovanja, je poslovna spodbuda. Možak, ki si je pri delu v skladišču poškodoval hrbtenico, upa, da bo to priboljšek k nadomestilu za čas bolniške odsotnosti, ki mu ga izplačuje delodajalec. Študent, ki je tik pred diplomo na tehnični visoki šoli in ki ga že čaka služba, načrtuje, da bo dodatni dohodek porabil za odplačilo študijskega posojila in prihranil nekaj denarja za nakup stanovanja.
Za McKechnieja je temelji dohodek nekaj širšega: socialni izenačevalec, priznanje, da ljudje, ki zaslužijo malo ali nič, pogosto opravljajo družbeno pomembno delo. »Daje ti zagotovilo, da dela ne opravljaš zaman, čeprav ne delaš v banki in nimaš službe, kakršno bi si želel karierno naravnan človek,« je povedal.
Četudi bi se projekt izplačevanja temeljnega dohodka izkazal za prilagodljiv in učinkovit državni program, to še ne pomeni, da bi bil dobra rešitev za spoprijemanje s tehnološko brezposelnostjo. Prebivalci Lindsayja so mi ničkolikokrat povedali, da ljudje zaradi tega programa ne bodo potrebovali nič manj služb. S praktičnega vidika pri poskusu v Ontariu ni zagotovljenih dovolj sredstev, da ljudem ne bi bilo več treba delati ali da bi se za pomoč pri preživetju zanašali na družino. Četudi bi bila mogoča višja izplačila, se s tem filozofija programa ne bi spremenila. Podporniki temeljnega dohodka želijo ljudem omogočiti, da bi bolje skrbeli zase in za svojce. Želijo humano in dostojanstveno obliko pomoči ljudem, ki preprosto ne morejo delati. Trdijo pa tudi, da večina ljudi želi delati in tudi pričakuje, da jim bo to omogočeno. »To ni mišljeno kot socialna podpora za tehnološko brezposelne,« je povedal Mike Perry, eden izmed zagovornikov temeljnega dohodka, ki na območju Kawartha Lakes izvaja zdravstveno dejavnost.
Čeprav je temeljni dohodek ustrezna pomoč revnim ljudem, ostajajo žgoča in zapletena vprašanja vplivov avtomatizacije in globalizacije kljub temu še vedno brez odgovora. Kaj bo treba storiti, da celotna območja ne bodo gospodarsko zaostala? Kaj lahko storimo za več dobrih in stabilnih delovnih mest? Temeljni dohodek »je šele začetek«, kot je dejal Roderick Benns, nekdanji podpredsednik Mreže za temeljni dohodek v Ontariu. »Ne gre samo za to, da razdelimo sredstva in potem naprej gradimo korporatokracijo. Vprašati se moramo, kaj družba še lahko naredi, da bi ljudje razmislili, kaj naj storijo z življenjem.«
Benns, avtor številnih knjig, je odrasel v Lindsayju. Do nedavnega sta z ženo Joli Scheidler-Benns živela tri ure stran, vendar se jima zdi pilotni projekt tako pomemben, da sta se vrnila, da ga on lahko spremlja in poroča o njem v novi publikaciji Lindsay Advocate, ona pa temo raziskuje za doktorat na Univerzi York. Ko je Benns opisoval, kako bi moral temeljni dohodek pripomoči k usposabljanju za delo in podpreti druge socialne programe, je Scheidler-Bennsova, ki je sicer iz Michigana, prikimala in dodala: »Ne morem si predstavljati, da bi v Združenih državah Amerike to delovalo.«
Razložila je, da si Kanada vendarle še drugače prizadeva za okrepitev varnostne mreže in zmanjšanje neenakosti. Ima recimo enoten zdravstveni sistem. O financiranju šol v Ontariu se odloča na ravni province in ni pretirano odvisno od lokalnih davkov na premoženje kot v Ameriki. Po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj Kanada tradicionalno nameni odstotek BDP-ja za programe za razvoj delovne sile. To je približno polovica deleža, ki ga namenjajo druge razvite države, a še vedno bistveno več od ameriškega deleža, ki je zgolj približno 0,3 odstotka.
Tony Tilly je odhajajoči direktor Flemingovega kolidža, katerega osrednja naloga je ljudi na območju Kawartha Lakes pripraviti za delo v storitvenih dejavnostih in različnih proizvodnih panogah. Približno polovica študentov ne prihaja neposredno iz srednje šole. Nekaj časa so že hodili v službo in zdaj upajo, da se bodo naučili novih spretnosti. Tilly podpira izplačevanje temeljnega dohodka, ker misli, da bo ljudem pomagal pri premagovanju revščine, ki že več rodov zaznamuje nekatere družine. Četudi bo vlada program po treh letih, ko se bo izteklo poskusno obdobje, nadaljevala, ostaja ključni izziv za Flemingov kolidž enak: kako študente pripraviti na svet, v katerem je vse več delovnih opravil avtomatiziranih.
Na Flemingovem kolidžu se študentje še vedno izobražujejo za delo v tradicionalno najmočnejših panogah tamkajšnjega gospodarstva, torej za delovna mesta, ki so vezana na okolje in naravne vire, razvoj infrastrukture, rudarstvo, gradbeništvo in javni sektor. Vendar skuša ta višja šola študentom privzgojiti drugačno mišljenje od tistega izpred 14 let, ko je Tilly postal direktor. Zdaj bolj poudarjajo tako imenovane mehke veščine, kot so skupinsko delo, reševanje problemov in sodelovanje. Če bo program temeljnega dohodka uspel v skladu s pričakovanji, bi se lahko na Flemingov kolidž vpisalo še več študentov, kot jih je vpisanih zdaj. Dana Bowman bi lahko bila med njimi.
Več let je že minilo, odkar je opravljala zadnjo plačano službo receptorke. Invalidnost ima priznano zaradi številnih težav, med drugim kožnega raka in artritisa. Čuti pa se sposobno za delo s krajšim delovnim časom. Leta 2015, dve leti pred začetkom poskusa s temeljnim dohodkom, je socialno delavko vprašala, ali bi lahko dobila pomoč za prevoz do Flemingovega kolidža, kjer je mogoče obiskovati tečaj iz socialnega dela. Odgovor je bil, da bi zaradi tega prejemala manj drugih nadomestil.
V nasprotju s tem ima s programom temeljnega dohodka zagotovljene minimalne prihodke in ni omejena pri tem, za kaj porabi denar. Za vsak evro zaslužka nad minimalnim prihodkom se znesek, ki ga prejemniku izplačuje provinca, zmanjša za 50 centov, nihče pa zaradi dodatnega dela ni na slabšem.
Bowmanova je razložila, da ji je celo samo razmišljanje o možnostih dobro delo. »Ne počutim se več manjvredne. Počutim se enakovredno. Ko grem po ulici, nimam več občutka krivde, ker danes nisem naredila dovolj,« je povedala.
Brian Bergstein