Nič več dela za srednji razred: nič več zasilnih izhodov

Dolgotrajna strukturna šibkost kapitalizma zdaj postaja oči­tna. Tehnologija izriva stroje in to se v zadnjih dvajsetih letih kaže kot kompjuterizacija in informacijska tehnologija. Tega izrivanja je zdaj vse več in ogroža obstoj srednjega razreda. Moja trditev ni zelo izvirna. Tudi Marx je govoril o mehanizmu tehnološkega nadomeščanja dela s tovarniškimi stroji, res pa je to povezoval s številnimi drugimi teoretskimi mehanizmi, vključno s poslovnimi cikli, padajočimi profitnimi stopnjami, v sedanjih neomarksističnih teorijah pa s financializacijo in finančno krizo. Sam pa bi rad poudaril tole: Ko bo proces teh­nološkega izrivanja dela zadosti ekstremen, bo sam po sebi, brez drugih procesov iz marksistične in neomarksistične teori­je, proizvedel dolgotrajno in prav mogoče tudi dokončno krizo kapitalizma. Poslovni cikli so lahko megleni in časovno nedo­ločljivi, njihovi nihaji so različno visoki in globoki, podobno kot kondratjevski valovi in svetovno-sistemske hegemonije na globalni ravni. Finančne krize so lahko naključne in se jim je mogoče izogniti s pravimi politikami. A ne gre za to. Struktur­na kriza tehnološkega izrivanja dela presega cikle in finančne balone. Hudo ogroža prihodnost kapitalizma. Da, seveda ob­stajajo kratkoročne krize, ki jih poganjajo finančni, ciklični in drugi mehanizmi; a tu raziskujem dolgoročni prelom, ki bo v naslednjih tridesetih do petdesetih letih zelo verjetno pripeljal do konca kapitalizma.

Ne trdim, daje to, kar sem si sposodil od Marxa, pravover­no in avtentično. Če današnja sociologija sploh v kaj verjame, verjame v mnogoterost procesov, v večvzročnost in v mnogo­terost paradigem, s katerimi obravnavamo tisti vidik sveta, ki nas zanima. V sociologiji je Weber močno premagal Marxa, vsi namreč govorimo o prežemanju razreda, politike, kulture, tudi spola. In vendar je kdaj treba poiskati glavno značilnost dolgo­trajnih strukturnih sprememb, še posebej, če gre za strukturno krizo. Zdi se mi, da ob vsej naši multidisciplinarnosti in sla­vljenju intelektualnih razlik obstaja teoretska pot, ki bistveno bolje od vseh drugih obravnava mehanizme krize in vidi smer zelo dolgih strukturnih sprememb. Teorija, ki jo tu povzdigu­jem, je okleščena različica temeljnih pogledov, ki sta jih Marx in Engels oblikovala že v štiridesetih letih 19. stoletja.

Resje to okleščeni marksizem. Nobene teorije vrednosti dela, nobenega sklicevanja na ločevanje dela od produkcijskih sred­stev, nobene alienacije od generičnega bistva. Ne bo ontoloških ugotovitev in tudi nobenih predpostavk o dokončni emancipaciji po koncu krize. Oklestil sem jo do teorije dolgotrajne ekonom­ske krize; potrebujemo namreč druge sociološke smeri, da bi obravnavali odzive na krizo in ugotavljali, kaj bo po njej nastalo političnega in družbenega. Še več, to ni teorija o zavzetju države kot posledici ekonomske krize in sama po sebi tudi ni teorija revolucije, čeprav bom na koncu razpravljal o tem, česa smo se v sociologiji naučili o vzrokih za revolucijo. Četudi je pomembna za prihodnost socializma, to tudi ni teorija socializma in tudi ne tega, kaj bi bilo za delovanje socializma bolje od tistega, kar seje dogajalo v preteklosti. Ne, to je najprej in predvsem teorija krize.

Tehnološko izrivanje je mehanizem, s katerim inovacije v opremi in organizaciji varčujejo z delom in torej omogočajo, da manj zaposlenih proizvede več z nižjimi stroški. Marx in Engels sta trdila, da si kapitalisti prizadevajo za povečevanje dobička tako, da tekmujejo drug z drugim; komur se to ne posreči, je izrinjen s trga. A ko stroji, ki varčujejo z delom, nado­mestijo delavce, naraste brezposelnost in poraba pade. Tehno­logija obljublja obilje, potencialnega proizvoda pa ni mogoče prodati, če ni dovolj ljudi z zadostnim dohodkom, da bi ga lah­ko kupovali. Z ekstrapolacijo te temeljne strukturne tendence sta Marx in Engels napovedala, da bo kapitalizem propadel in da ga bo zamenjal socializem.

Zakaj se to ni zgodilo v teh sto šestdesetih letih po njuni teo­riji? Dobro znano je, da socialistični režimi niso prišli na oblast zaradi ekonomske krize kapitalizma in da tudi propadli niso zaradi nje. Reči hočem, da še ni obstajala možnost za dokončni polom kapitalizma s pomočjo tehnološke nadomestitve. Marx in Engels sta se ukvarjala z izrivanjem dela pri delavskem ra­zredu, nista pa predvidela množičnega vzpona belih ovratni­kov srednjega razreda, upravljalcev, uradnikov in izobraženih strokovnjakov. Prav to je tisto, zaradi česar mislim, daje treba ponovno govoriti o krizi tehnološkega izrivanja. Vse do osem­desetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja je mehanizacija predvsem nadomeščala ročno delo. Zdajšnja tehnologija izriva administrativna upravljalska dela in zmanjšuje srednji razred. Informacijska tehnologija je tehnologija komunikacij in je iz­zvala drugo veliko obdobje krčenja dela, izrivanje komunika­cijskega dela – to pa je prav delo zaposlenih, ki sodijo v srednji razred. Mehanizaciji sta se zdaj priključili robotizacija in elek­tronizacija, grda in nerodna pojma, ki ju je treba dodati bese­dnjaku grdih pojmov, ki določajo našo dolgoročno prihodnost.

Prav ko se je delavski razred skrčil zaradi mehanizacije, se je kapitalizem rešil z vzponom srednjega razreda. Zdaj pa kom­pjuterizacija, internet in plaz novih mikroelektronskih naprav začenjajo stiskati srednji razred. Ali kapitalizem lahko preživi ta drugi val tehnološkega izrivanja?

V preteklosti seje kapitalizem izognil krizi tehnološkega iz­rivanja s petimi zasilnimi izhodi. Pokazal bom, da je vseh pet zdaj docela zaprtih, da so slepe ulice.

Izhod številka 1: Nova tehnologa ustvarja nova delovna me­sta in povsem nova zaposlitvena območja

Dolgo je bilo videti, da je pesimizem, povezan z novo teh­nologijo, jalov in da ne pelje nikamor. Ludisti, ki so leta 1811 razbijali stroje, ker so uničevali delovna mesta obrtniških de­lavcev, niso razumeli, da novi proizvodni sistem odpira pot to­varniškemu sistemu, kije v naslednjih več kot sto letih močno razmahnil industrijo in povečal število tovarniških delavcev. Teorija razvoja, ki sojo oblikovali sredi 20. stoletja, je trdila, da je fazno prehajanje iz primarnega v sekundarni in nato v terciarni zaposlitveni sektor (se pravi, iz rudarstva v tovarniško in upravljalsko ali storitveno delo) naravna tendenca. Vendar je bila teorija razvoja le empirično posploševanje določenega zgodovinskega trenutka; nobenega zagotovila ni, da se bo ta proces nadaljeval v neskončnost. Poljedelstvo, ki je nekoč po­menilo veliko večino vsega dela, v najbolj razvitih ekonomijah zdaj predstavlja 1 odstotek vseh zaposlitev, tovarniško delo je s 40 odstotkov zdaj padlo na 15 odstotkov ali manj. Ti podatki kažejo na nihanja, ki jih lahko povzroča tehnološko izrivanje. Zelo verjetno lahko pričakujemo podobno zmanjšanje v admi­nistrativnem in storitvenem sektorju.

Schumpeter, najboljši teoretik inovacij v kapitalizmu, pra­vi, da novi proizvodi, torej to, kar je glavni vir dobička, priha­jajo na trg tako, da se dejavniki proizvodnje prerazporedijo v nove kombinacije, kar zmeraj vključuje to, čemur Schumpeter pravi »kreativna destrukcija«. Kakor koli, tudi ekonomisti, ki se opirajo na Schumpetra, nimajo za svojo trditev, da bo števi­lo delovnih mest, ki jih ustvarjajo novi proizvodi, nadomesti­lo tista, izgubljena zaradi propada starih trgov, nobene druge opore kakor ekstrapolacijo preteklih trendov.

Nobena teh teorij ne upošteva tehnološkega izrivanja ko­munikacijskega dela, varnostnega ventila, ki je nekoč prinašal nove zaposlitve kot nadomestilo za izgubljene stare. Ko tele­fonski operaterji ali urejevalci kartotek izgubijo svojo zaposli­tev zaradi avtomatiziranih in kompjuteriziranih sistemov – je bilo rečeno -, se enako število Ljudi zaposli kot tehniki in raz­vijalci računalniških programov ali kot prodajalci mobilnih te­lefonov. Vendar nihče ni dal dobrega teoretskega argumenta v prid temu, zakaj naj bi bili ti številki enaki, in še manj, zakaj avtomatizacija takih tehniških in komunikacijskih opravil, kot je, na primer, nakupovanje po spletu, ne zmanjšuje obse­ga delovne sile belih ovratnikov. Tehnološko izrivanje poteka, medtem ko tole pišem. V zadnjih nekaj letih so blagajničarke v trgovinah nadomestili z avtomatskim samopostrežnim plače­vanjem, kar je zarezalo v eno najbolj množičnih zaposlitvenih področij nižjega srednjega razreda. Na področjih više kvalifici­ranih zaposlitev so, denimo, poklicne novinarje odpuščali zara­di zmanjševanja naklade ali ukinjanja časopisov, ki so izgubljali v tekmovanju s spletnimi novicami, te pa je ustvarjalo majhno število plačanih novinarjev in veliko število nepoklicnih in ne­plačanih blogerjev.

Kompjuterizacija srednjega razreda ni bila uravnotežena z nastankom novih zaposlitev. Nastala so sicer nova delovna me­sta, a ta ne dosegajo števila ukinjenih delovnih mest, in tudi ne nadomeščajo izgubljenega dohodka. Zato programi zaposlitve­nih prekvalifikacij za odvečne delavce niso uspešni pri zniže­vanju strukturne brezposelnosti. Kompjuterizacija in svetovni splet sta ustvarila nova področja dela: oblikovanje programske opreme in spletnih strani, številne oblike informacijskih in svetovalnih spletnih storitev na domu … Slednje so večinoma slabo plačane, kar ni presenetljivo, če upoštevamo, da je tako delo zlahka dosegljivo za vse večje število tekmujočih ponu­dnikov, med katerimi mnogi ponujajo svoje storitve zastonj. Čeprav informacijska tehnologija poraja nove dejavnosti, ne proizvaja toliko plačanih del, kolikor jih odpravlja. Bujna rast mnenjskih blogov ne more nadomestiti ukinjenih plačanih no­vinarskih zaposlitev.

Usmerimo se zgolj na plačane zaposlitve, ki jih proizvaja in­formacijska tehnologija, in jih primerjajmo z zaposlitvami, ki jih je ta ukinila, in potem ekstrapolirajmo tendence v obdobje nekaj desetletij in se vprašajmo, ali je verjetno, da bo 70 odstot­kov in več svetovnega zaposlovanja predstavljalo računalniško programiranje in oblikovanje spletnih strani in aplikacij? Upo­števajmo še, da je kompjuterizacija še mlada, ne več v otro­ških letih, a tudi še ne odrasla. Metafora je preveč biološka, toda vedeti moramo, da bolj sofisticirana kompjuterizacija šele prihaja: umetna inteligenca, pri kateri bodo stroji prevzeli od ljudi tudi višje kognitivne procese. Ko bodo računalniki v celoti prevzeli programiranje samih sebe, bo nadomestitev delavcev srednjega razreda tako rekoč končana. Zaposlitve za računalni­ške programerje ne bodo več zasilni izhod. Saj tudi nikoli ni šlo za enakomernost, za kompenzacijo izgubljenih zaposlitev; čez čas bo delež novo ustvarjenih zaposlitev za ljudi v primerjavi s tistimi, ki jih bodo prevzeli računalniki, vse manjši, bolj in bolj podoben predoru, katerega stene bodo vse bolj stisnjene.

V razvitih ekonomijah, kot je ekonomija Združenih držav, so zaposlitve v storitvah zrasle na 75 odstotkov delovne sile, kar je posledica upadanja zaposlitev v kmetijstvu in industriji.¹ Storitveni sektor pa se manjša prav zaradi informacijske teh­nologije, ki je le malo starejša od 25 let. Zaposlitve v prodaji postajajo avtomatizirane s pomočjo spletnega oglaševanja in s prodajo po spletu, v trgovinah z mešanim blagom prodajalca na drobno nadomestijo z elektronskimi bralniki kod. Z razvo­jem umetne inteligence bodo vse bolj pod pritiskom tudi upra­vljalski položaji.

Proces nadomeščanja človeka z računalniki in drugimi stro­ji v resnici nima konca. Izrivanje človeškega dela se ne bo na­daljevalo le naslednjih dvajset, pač pa naslednjih sto let, morda celo naslednjih tisoč let, razen če se ne bo zgodilo kaj izjemne­ga, kar bi spremenilo kapitalistično tekmovalnost kot osnovni mehanizem, ki poganja tehnološko izrivanje delavcev.

Prihodnji svet, ki ga bodo vodili računalniki, ne bo nujno tak, kot ga je opisoval George Orwell v 1984, kjer so visoko tehnologijo uporabljali za nadzorovanje in avtokratsko držav­no oblast. Orwell je prezrl ekonomsko razsežnost, to, kako elektronska tehnologija vpliva ne le na politiko, temveč tudi na zaposlovanje. Podobno kot se dogaja v benignih različicah prihodnosti, ki jih slikajo v vesoljskih akcijskih filmih, kjer se nikoli nihče ne vpraša, kdo je lastnik robotov in računalnikov. V resničnem svetu je odgovor tale: veliki računalniški siste­mi so (in bodo) v lasti velikih lastnikov kapitala. Proizvodnja računalniške strojne in programske opreme je kapitalistična dejavnost. Priljubljena komunikacijska podjetja (Facebook, Google, Amazon, Twitter in kakor koli jih bodo že imenova­li v prihodnjih desetletjih) kažejo povsem enak zgodovinski razvojni vzorec kot katera koli druga oblika kapitalističnega podjetja: hitro proizvajanje inovacij in povezovanje z drugimi inovacijami, bujna rast konkurentov, razcvet redkih na račun izločanja mnogih, podivjano investiranje na finančnih trgih, nato finančni pritiski in kolaps nekdanjih vodilnih prvakov. V obdobju informacijskih tehnologij združevanje v oligopole poteka na enak način, kot je potekalo v prejšnjih valovih no­vih tehnologij. Ker je obdobje informacijsko komunikacijskih tehnologij še vedno precej novo, še ni čisto jasno, ali je tempo oblikovanja oligopolov kaj drugačen od tistega v času železnic in avtomobilske industrije. Za zdaj je videti, daje sedanji potek združevanja v oligopole precej hitrejši, kot je bil v preteklosti. (To je stransko vprašanje v primerjavi z glavnim problemom tehnološkega izrivanja srednjega razreda; vse dokler se ta pro­ces dogaja, to, ali gre za visoko raven oligopolov ali ne, ne vpli­va kdove kako na dolgoročno krizo kapitalizma.)

Toda kdo utegne reči, daje informacijska tehnologija nekaj drugega. Kompjuterizacija se ne dogaja le v velikih podjetjih, velikim zaposlovalcem, pač pa jo uporabljajo in v njej uživajo tudi navadni ljudje. Računalnikov nimajo le kapitalisti, vsi jih imamo. To je tako, kot bi rekli (leta 1925 ali 1955), avtomobi­li niso kapitalistična industrija; ker imam tudi sam enega, se lahko svobodno vozim naokoli, kam pobegnem, se dajem dol na zadnjih sedežih ali dirkam po avtocesti, če se mi zahoče. Navdušenje nad proizvodi kapitalistične industrije je kajpada sestavni del uspeha kapitalizma. S tem ni nič narobe: uživajmo jih, dokler lahko. To, da lahko poslušamo glasbo kadar koli in kjer koli, pošiljamo in gledamo besedila in slike in vse drugo, kar sodobnim porabnikom omogočajo informacijsko tehnološke porabniške naprave, ne pove prav nič o tem, ali so za take, kot smo sami, službe ali jih ni. Avtomobili niso bili popularni le zaradi porabniškega užitka; njihova popularnost je pomeni­la tudi industrijo, ki je cela desetletja generirala veliko število dobro plačanih zaposlitev. Pozneje sta tehnološko izrivanje in kapitalistična konsolidacija drastično zmanjšala število zapo­slitev v avtomobilskem sektorju. Vse osebne elektronske na­prave, ki zdaj zbujajo pozornost in navdušujejo ljudi, kapita­lizma ne bodo obvarovale pred krizo, če prav ti porabniki ne bodo našli služb. Navsezadnje brez služb teh naprav ne bodo mogli kupiti in proizvajalci ne prodati. To je obris globoke, strukturne krize kapitalizma.

Izhod številka 2: Geografsko širjenje trgov

O širjenju trga radi razmišljamo kot o globalizaciji, a glo­balizacija je samo količinska razlika v stopnji, ne kakovostna razlika v načinu širitve. Celo znotraj državnih meja so trgi ra­stli tako, da so se širili na območja, kjer prej nekega proizvoda ni bilo. Tako so lokalne okoliščine dajale dobiček inovatorjem, ki so prihajali od drugod. Geografska širitev gre z roko v roki s proizvodno inovacijo in ohranja nenehno žive meje trgov, čez katere je mogoče poseči. Dinamični trgi imajo ves čas prizvok nečesa novega, se pravi nekakšen kulturni ugled, da so v središču dogajanja ali da vzdržujejo stik s središčem, ali vsaj negativni ugled, da si prizadevajo pobegniti zaostalosti. Liberalna različica tega mehanizma na globalni ali meddržavni rav­ni je modernizacijska ali razvojna teorija: vsak del sveta se bo uspešno vzpenjal po fazah, vse dokler ne bodo predvidoma vsi deli sveta postali polno razvite storitvene terciarne ekonomije. Prav zdaj se to dogaja, pravijo, v Indiji in na Kitajskem, v obeh velikih državah tretjega sveta, ki si nezadržno utirata pot v modernost.

Neomarksisitična različica tega procesa je svetovno-sistemska teorija.² Gre za manj prijazno različico geografskega širjenja kapitalističnih trgov; svetovno dominacijo tržnega gospodar­stva podpirata vojaška sila in politični pritiski; hegemonistični center s pomočjo pogonskega jermena polperifernih območij izkorišča delo ali surovine iz periferije. V svetovno-sistemski teoriji se vzorec zapleta z zaporedjem hegemonij, ki nastajajo po velikih vojnah in so uglašene z dolgimi kondratjevskimi va­lovi ekspanzije in stagnacije na svetovnih trgih. Vendar se te serijske hegemonije – Španija, Nizozemska, Velika Britanija, Združene države, predvidoma Kitajska – logično končajo, ko so periferna območja izčrpana in ko sleherno območje sveta v celoti postane del kapitalističnega trga. Poslej ni več varnostnih ventilov, ni več območij, ki bi jih bilo mogoče izkoriščati, in kapitalistični dobički se posušijo.

Če pustimo ob strani druge odlike svetovno-sistemske te­orije, bi rad poudaril, da globalizacija trgov zdaj spodkopava zaposlitve srednjega razreda. Internetna tehnologija omogoča belim ovratnikom v Indiji – ali kjer koli drugod -, da tekmuje­jo za zaposlitve na področju računalniških storitev v centralnih območjih kapitalistične ekonomije. V preteklosti so bili delavci srednjega razreda bolj zaščiteni pred tekmovalnostjo kot ročni, vendar zdaj to ne velja več; internet ustvarja veliko večji ba­zen delavcev, ki se lahko potegujejo za službe, še posebej, ker se jim ni treba fizično seliti na oddaljena delovna mesta. Sodobna globalizacija vključuje tudi veliko hitrejša mednarodna potovanja. Menedžerji in strokovnjaki fizično premikajo svo­je ekspertize in pogajalske veščine na podjetniška prizorišča povsod po svetu; to še naprej vpliva na homogenizacijo dela višjega srednjega razreda in oblikuje en sam trg dela, kar pove­čuje možnosti za pocenitev upravljalskih stroškov in možnosti za nadomestitev celo visoko strokovnega tehnokratskega dela. Večja povezanost pelje v večjo tekmovalnost za zaposlitve in spodkopava plače srednjega razreda. Ta proces je razmeroma nov: jet-setovski razmah višjega srednjega razreda iz zadnjih desetletij postaja ranljiv zaradi natanko enake strukturne na­domestitve, kakršna je doletela zaposlene, ko so svoje opravili strokovnjaki za zniževanje stroškov. Visoko usposobljeni stro­kovnjaki in tehniški specialisti se soočajo z veliko bolj tekmo­valnim in negotovim obstojem kot kdaj koli prej, ko so jih še varovale nacionalne enklave.

V preteklosti so mednarodne migracije industrijskim sredi­ščem priskrbele poceni delavce in pozneje tudi poceni delavce za nižje ravni razvitih storitvenih ekonomij, s čimer so spodko­pavale delavski razred bogatejših držav. Zdaj ko komunikacij­ske tehnologije omogočajo bolj homogeno razširjanje kultur­nega kapitala po vsem svetu, se spodkopava delo srednjega in višjega srednjega razreda.

Izhod številka 3: Finančni metatrgi

Delo delavskega razreda in pozneje srednjega razreda je na­domestila tehnologija. Ali torej lahko to popravimo tako, da bo vsakdo postal kapitalist? To vprašanje se je odprlo, ko so začeli pokojninski skladi igrati pomembno vlogo na finančnih trgih in ko so se razširila podjetja za finančna svetovanja, ki so napadalno oglaševala investiranja vse širšemu krogu ljudi. V državah, kot so Združene države, kjer večina ljudi živi v lastni­ških stanovanjih, je napihovanje stanovanjskih cen povzročilo, daje bilo mogoče lastništvo stanovanja obravnavati kot speku­lativno naložbo, pa tudi, daje bilo mogoče preusmeriti kapital iz napihnjenih cen stanovanj v končno porabo. Take finančne prakse so bile med kratkoročnimi viri sedanje ekonomske kri­ze in še posebej finančnega zloma leta 2008.

Ne mislim, da sedanja kriza prinaša konec kapitalizma. To krizo bomo nedvomno prebrodili, podobno kot druge kratkotrajne krize, a bomo hkrati nakopičili določeno količino dol­goročne škode. O finančni krizi je bilo že veliko povedanega. Kar me tu zanima, niso kratkotrajne krize, pač pa prispevek financializacije k procesu izrivanja delavcev srednjega razreda.

Nedavne finančne manipulacije so primeri globlje strukturne tendence v kapitalizmu: piramidno nalaganje metatrgov na finančnih trgih. Vse odkar je kapitalizem prešel v fazo samopo­ganjajoče se rasti ali od znotraj spodbujane širitve, je povezoval trge materialnih dobrin in storitev s trgi finančnih instrumen­tov. Schumpeter³  je podjetniški kapitalizem opredelil kot pod­jetništvo s sposojenim denarjem. Statični trgi le reproducirajo obstoječe blago in delovno silo, razen če iz krožnih tokov reprodukcije ne potegnejo novih kombinacij; to je mogoče nare­diti tako, da si sposojamo od prihodnosti. Schumpeter⁴ pravi, da so banke štabi kapitalističnega sistema, ki odločajo, kje se bo kaj razvijalo. A ker je financiranje že samo po sebi špeku­lativno, so razmerja z obstoječimi materialnimi okoliščinami lahko zelo različna. Zgornje plasti finančnega sistema lahko poslujejo z mnogokratniki vrednosti materialnih dobrin in sto­ritev, ki se dejansko kupujejo in prodajajo; to se kaže, na pri­mer, v velikanskih količinah denarja, ki se vrti v mednarodnih valutnih spekulacijah, nesorazmernih z dejanskim BDP-jem, ali v izjemno velikih vsotah v tveganih skladih, še posebej pred zlomom 2008.

S piramidnim nalaganjem metatrgov mislim na zgodovin­sko tendenco vsakega finančnega trga, da zažene trge višjega reda z instrumenti nižjega reda. V resničnih družbenih pra­ksah je vsak denar le obljuba o plačilu v prihodnosti. Tako lah­ko finančni strokovnjaki obljubljajo, da bodo zadostili obljubam o poplačilu – in tako naprej do skoraj katere koli ravni kompleksnosti. Posojila, zadolžnice, delnice, menice, vse to so razmeroma nizke ravni piramidenja. Trgovanje z delnicami na kratko, pakiranje hipotek za preprodajo na sekundarnih trgih, financiranje prevzemov z zastavo prevzetih delnic, vzajemni skladi, tvegani skladi in druge kompleksne vrste trgovanja so trgi višjega reda z instrumenti nižjega. Načeloma ni omejitev, koliko plasti je še mogoče dodati. Na zgornjih ravneh se ustvar­jajo zelo visoke vsote, čeprav je pretvorba tega denarja v dobri­ne in storitve na nižjih ravneh problematična. Iluzija se lahko ustvarja, ker so vse te vsote označene z enako obračunsko eno­to – dolarji, funti, evri – , a ti nominalni zneski se lahko pov­zpnejo tako visoko, da jih je v resničnem materialnem svetu pravzaprav nemogoče izplačati.

Piramidni finančni trgi so v veliki meri družbeno konstru­irani. Seveda je skoraj vse delno družbeno konstruirano, toda nekatere reči so veliko manj povezane z materialnim okoljem kot druge. Vojska, denimo, je po večini družbeno konstrui­rana, posebno v času spopadov, ko je, kot je rekel Napoleon, morala trikrat pomembnejša od materialne sile. Pa vendar bo petkrat večja in bolje oborožena vojska skoraj vedno premaga­la svoje nasprotnike, če bo le imela vsaj minimalno raven druž­bene kohezije. V svetu piramidnih finančnih instrumentov je razmerje med moralo, se pravi, med mrežnimi interakcijskimi procesi ter čustvenim razpoloženjem v mreži in med material­no ekonomijo nekako od 6 proti 1 (kar je razmerje med poso­jenim denarjem in dejanskimi bančnimi depoziti) vse do 100 proti 1 v velikih finančnih manipulacijah. Sociologi družbene konstrukcije ne dojemamo kot filozofsko stalnico, pač pa kot niz variacij, ki jih lahko opazujemo tako v statičnem razmer­ju do mrežnih struktur kakor v časovni dinamiki razcveta in propada.

Rad bi poudaril, da bolj ko so finančni trgi piramidni, bolj so volatilni in nagnjeni h krizi, z razcveti in bankroti, ki niti približno niso v sorazmerju s tem, kar se dogaja na nižjih rav­neh materialne ekonomije. A obstaja tudi optimistična plat – optimistična, če hočete, da se kapitalizem ohrani. Finančni trgi so sami po sebi prožni, tako kot velikanski baloni, narejeni iz čudežne snovi, ki se lahko razteguje po želji. To verjetno pri­speva k ideji, da lahko vsakdo postane finančni kapitalist, če se le gre veliko igro finančnih trgov. In res seje sodelovanje ljudi na finančnih trgih konec 20. in v začetku 21. stoletja precej povečalo: preko pokojninskih skladov je na milijone malih del­ničarjev investiralo in špekuliralo ter zastavljalo svoje domove v Ponzijevi shemi prenapihnjenega stanovanjskega trga.

Kako daleč lahko to gre? Ali lahko reši kapitalizem? To bo gotovo trnova pot glede na notranjo volatilnost finančnih tr­gov in njihovo tendenco po razcvetih in bankrotih. To je dolgo­trajen zgodovinski vzorec, ki sega vse do holandske blaznosti investiranja v tulipane leta 1637 in južnomorskega balona leta 1720.⁵ Špekulativni zlomi so bili tako vsakdanji, da je Schum­peter⁶ poslovne cikle obravnaval kot nekaj, kar sodi h kapitaliz­mu, njihov obstoj pa kot zgodovinsko znamenje samopoganja­joče se kapitalistične dinamike. Zgodovinski argument bi lahko tudi obrnili: špekulativni zlomi so zmeraj dosegli dno, nakar so se finančni trgi spet razživeli. Finančne krize so v naravi kapita­listične zveri in zgodovinski spomin nas uči, da se bomo vselej izvlekli iz vsake krize. Spet empirična posplošitev brez dobre teoretske podlage. Kaj se zgodi, ko je finančna kriza povezana s strukturnim izčrpavanjem srednjega razreda, s krizo tehnološkega izrivanja tako rekoč celotne delovne sile? Ali lahko za­služki iz finančnega sektorja sežejo tako daleč, da nadomestijo plače in prihodke kot osnovne vire preživetja za vsakogar?

Tu imamo dve možnosti: ali vsakdo postane kapitalist in živi od donosov svojih kapitalskih naložb ali pa sam finančni sektor postane največji zaposlovalec, da torej zraste finančno delo. Če pogledamo prvo možnost, si je težko zamisliti priho­dnost, v kateri bo vsakdo finančni investitor. Najprej je treba zbrati začetna sredstva, da bi lahko sploh investirali, imeti igralni vložek, da bi se igri sploh lahko pridružili. Majhni in­vestitorji začenjajo s svojimi plačami, prihranki in pokojnina­mi; a prav to bi usahnilo v scenariju tehnološkega izrivanja. Tu smo na teoretskem robu in prav mogoče je, da bo prihodnost politične ekonomije vključevala reči, o katerih v svoji filozofiji še ne sanjaš, Horatio. Ali si lahko zamislimo prihodnost, v ka­teri bo vse avtomatizirano in se bo celotno prebivalstvo preži­vljalo kot finančni investitorji, kot rezervna armada kockarjev v vseživljenjski igralnici? Ne more vsakdo v svoji investicijski karieri ves čas bogateti, nekateri vlagatelji izgubljajo celo v do­brih časih in mnogi v času zloma. Pa potem, ko jih odplakne s spekulativnega trga, ali se nanj kdaj vrnejo in si sami na njem najdejo donosno zaposlitev?

Finančni trgi so sami po sebi neenakopravni, bogastvo zgo­ščajo v majhnem številu velikih igralcev na vrhu piramide. Prav prednosti, ki jih prinašajo boljše medsebojno povezovanje, no­tranje informacije, začetna neomahljivost in sposobnosti bolj­šega obvladovanja fluktuacij v primerjavi z majhnimi igralci, velikim igralcem na visokih metatrgih omogočajo, da pridobi­jo dobičke na račun malih in srednjih igralcev na trgih nižjega reda. Piramidno stopnjevanje denarja ponazarja teorija Viviane Zelizer⁷, ki pravi, da denar ni homogen, ampak pluralen, da obstajajo različni nizi posebnih obtokov, ki krožijo znotraj la­stnih družbenih omrežij. Ti, ki igrajo v krogu tveganih skladov, na primer, so zelo omejena skupina ljudi in organizacij; malim igralcem celo zakonsko ni dovoljeno, da bi se jim pridružili. A to najbrž ne sodi več sem; v idilični prihodnji finančni utopiji bodo centralni vlagatelji postali neznansko bogati, a tudi mali bodo dobili svoj delež. Pa bo to dovolj za vzdrževanje porabe v celotni ekonomiji in s tem za delovanje kapitalistične mašineri­je? Ne, če si bodo finančni trgi prizadevali za vse večjo koncentracijo in izkoriščali manjše udeležence z dna.

Kar zadeva drugo možnost: pričakujemo lahko, da bo teh­nološko izrivanje opravilo svoj plenilski pohod na področje zaposlovanja v finančnem sektorju. Kot sem omenil v optimi­stičnem kapitalističnem scenariju, lahko finančni trgi podpre­jo sicer vse tanjši srednji razred tako, da iz slehernika naredi­jo kapitalista ali da vse zaposlijo v finančnem sektorju. Ali je to slednje verjetno? Ali bo vse drugo delo, ki bo tehnološko nadomeščeno, prevzel finančni sektor? Zakaj se pravzaprav tehnološko izrivanje ne bi dogajalo v finančnem zaposlovanju samem? Na nižji ravni smo različico tega že videli v spletnem bančništvu, ki odpravlja blagajnike in bančne uradnike, banke pa krčijo število zaposlenih celo tedaj, ko upravljajo z vse več denarnimi instrumenti. Mantra kapitalističnih ekonomistov je, da je treba nekvalificirane delavce nadomestiti z bolj kva­lificiranimi strokovnjaki. A kako daleč se lahko razširi sektor finančnih strokovnjakov? Kratkotrajna rast, kakršna je bila tista v devetdesetih letih, se lahko kaj hitro pokaže kot le pre­hodno obdobje; v vsakem primeru pa si je težko zamisliti, da bo v avtomatizirani prihodnosti vsaj približna večina delavcev opravljala službo menedžerjev tveganih skladov. In vendar je to najbrž najbolj sanjska prihodnost, ki jo kapitalizem lahko ponudi – nihče ne bo zares zaposlen v proizvodnji, vsakdo bo živel kot finančni mešetar. Morebiti bomo kaj podobnega izku­sili malo pozneje v 21. stoletju, a če bo tako, predvidevam, da bo to začetek konca kapitalizma.

Izhod številka 4: Zaposlovanje in investiranje v javnem sek­torju

Prehajamo na tiste izhode, ki niso značilni za kapitalizem kot tak, pač pa so rešitve od zunaj. Najpomembnejši med njimi je keynesijanska rešitev: država blaginje. Pred petdesetimi leti so na veliko govorili, da se je kapitalizem rešil zaradi države blaginje iz tridesetih, štiridesetih in petdesetih let, ko je liberal­na levica rešila kapitalizem natanko tedaj, ko ideološka desni­ca ni bila več zmožna rešiti niti same sebe. Ali je lahko vladna poraba izhod za tehnološko izrivanje srednjega razreda?

Glavna oblika neposrednega vladnega zaposlovanja srednje­ga razreda so bile službe v administraciji; potemtakem bo vsa­ko nadaljevanje tendence po avtomatizaciji in kompjuterizaciji takih zaposlitev prineslo krčenje vladnega zaposlovanja. Do­volj odločen politični režim se temu lahko upre tako, da zavrne avtomatizacijo. S tako neoludistično politiko so poskušali bri­tanski sindikati in socialistični politiki od poznih štiridesetih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ohranjati tehnološko zaostalost, da bi varovali zaposlenost, bi bilo verjetno nespod­budno in politično nevzdržno; prav take so bile to razmere, ki so v Britaniji pripeljale do thatcherskega protinapada. Druga različica, ki je delovala v preteklosti, je bilo vojaško keynesi­janstvo, se pravi ustvarjanje zaposlovanja v oboroženih silah in hkrati s spodbujanjem ekonomije z vojaško proizvodnjo. Vendar se je sodobno vojaštvo odločilo za visoko tehnologijo in spodbuja preobrazbo v manjše bojne sile, ki jih koordinirajo računalniki, sateliti, letalski senzorji, daljinski upravljalniki in naprave za nadzorovanje in iskanje tarč. Vojska je vodilna v robotizaciji in dvomimo lahko, da bi celo popolna mobilizacija v slogu kakšne svetovne vojne potegnila za sabo tako množično militariziranje, kakršno je bilo v 20. stoletju.

Poleg neposrednega vladnega zaposlovanja je tu še vladna poraba, najbolj priljubljeno orodje sedanjih spodbujevalnih programov. Večina teh vlaga v materialno infrastrukturo – v ceste, mostove, letališča, energijo, pa tudi v tako imenovane informacijske avtoceste. A tudi vsa ta področja se avtomatizi­rajo in kompjuterizirajo, kar še nadalje prispeva k tehnološke­mu izrivanju. Še manj je verjetno, da bodo plimo spodrivanja služb zajezile vladne investicije v zasebni sektor. Še posebej ob mantri, da morajo biti taka vlaganja izpeljana kar najbolj učin­kovito, kar pomeni, da vlade prevzemajo vlogo kapitalista ali vsaj kapitalističnega nadzornika, ki je vse preveč zagret za zni­ževanje stroškov dela in torej za krčenje zaposlenosti.

Druga različica posega v trg je regulacija zasebnega trga z odloki o krajšem delovnem tednu in s prizadevanji za ohranjanje delovnih mest. Celinske evropske države so take politike na veliko prakticirale, a so s tem le upočasnile pritisk tehno­loškega izrivanja. V celoti gledano je tendenca takih politik varovanje obstoječih zaposlenih in izključevanje mladih. Ta problem bi lahko rešili, če bi vlade namensko in množično za­poslovale mlade, kar so zelo redko poskusile (razen v vojaški različici), čeprav bom v Izhodu številka 5 pokazal, da se je prav to potiho dogajalo s podaljševanjem izobraževanja.

Načeloma lahko državne politike naredijo kar koli, saj jih omejuje le politična volja, se pravi mobilizirana politična moč in njene vizije, ki jih oblikujejo politične kulture. Seveda je pred političnimi kulturami še dolga pot, če bo država naredila kar koli pomembnega v zvezi s tehnološkim izrivanjem sre­dnjega razreda. Mešane »liberalne« državne politike podpirajo zasebno ekonomijo in lahko vlečejo kapitalizem še precej dol­go v prihodnost. Vendar ni verjetno, da bi mešani pristop rešil dolgoročni problem tehnološkega izrivanja, vse dokler bodo zasebni dobički gonilna sila kapitalizma.

O tem pritisku bi bilo treba razmišljati ne le v kontekstu se­danje 10-odstotne brezposelnosti (v ZDA) – z majhnimi odsto­panji nekaj odstotnih točk -, pač pa v kontekstu kompjuterizi­rane prihodnosti, kjer bi bila lahko stopnja brezposelnosti tri – ali petkrat višja. Drugače rečeno: v krizni situaciji množične brezposelnosti, v kateri bi bile vlade izvoljene zato, da bi šle po poti države blaginje. Zlahka si predstavljamo ovire, na katere bi pri tem naletele, to pa zato, ker je politični prostor že zdaj napolnjen z njimi. Prva oviraje gibanje proti davkom, ki se bo verjetno še okrepilo med malimi podjetniki, vključno s spletni­mi podjetniki, ki so izpostavljeni močni tekmovalnosti. Ti na­sprotujejo vladnim prizadevanjem za ohranjanje zaposlenosti in tako prispevajo k sistemski krizi. Na drugi strani so zahteve volivcev, predvsem nezaposlenih in podzaposlenih, ki vse bolj prihajajo iz vrst izobraženega in s tem tudi visoko aktiviranega prebivalstva.

Na prizorišču so torej nasprotujoče si sile. Katera bo zmaga­la in do kod bo zmagala? Neomejeni kapitalizem svobodnega trga sam po sebi nikakor ne more zaustaviti take krize. Njego­ve najljubše reforme so zniževanje davkov in vladnih regulacij, spodbujanje kapitalistov, da bi se še naprej širili na vse mogoče načine – posledica vsega naštetega je še večji pritisk v smeri tehnološkega izrivanja, pa tudi ustvarjanje drugih problemov, vključno s finančnimi manipulacijami in krizami. Sile, ki si prizadevajo za državo blaginje, sicer imajo načeloma rešitev za brezposelnost, a se spotikajo ob proračunske težave države. Država, ki plačuje drago državo blaginje, se izpostavlja priti­sku finančnih trgov in s tem tvega, da bo uničila ravno tisto, na čemer temelji. Zdi se torej, da je blaginjska politika ukle­ščena v nemogoč položaj: prekleta, če kaj naredi, in prekleta, če ne stori ničesar. A poglejmo čez ovire vsakdanje politike v bolj dolgoročni perspektivi. Država, ki seje znašla v globokem strukturnem precepu, se giblje proti revolucionarnemu zlomu sistema. Davčna kriza države je ena glavnih sestavin zloma dr­žave; treba je samo dodati drugi dve sestavini, razcepljenost dr­žavnih elit glede tega, kaj je rešitev, in mobilizacija radikalnega gibanja od zunaj. Z razcepom državnih elit tu mislim na radikalizacijo nasprotja med tistimi, ki ohranjajo svoje povezave s finančnimi trgi, in onimi, ki se zavzemajo za to, da bi država blažila brezposlenost in neenakost. V kontekstu 10-odstotne brezposelnosti in šepave postrecesijske ekonomije je polariza­cija tega nasprotja še šibka. A če to ekstrapoliramo na 50-od­stotno brezposlenost in hudo gospodarsko depresijo, ki jo bo nedvomno spremljala, bodo možnosti za popoln zlom države velike. Tedaj bo najbolj razumljiva rešitev revolucionarni pre­obrat lastninskega sistema, in to vključno s prevzemom nad­zora nad finančnim sistemom, da bi ta ne uničil valute lastne države. Ne bi spodkopali le nekaterih značilnosti kapitalizma, pač pa njegovo institucionalno oporo.

Izhod številka 5: Podaljševanje izobraževanja in druga skrita keynesijanstva

S podaljševanjem izobraževanja mislim na vzpon zahtev po izobrazbi pri pridobivanju zaposlitve, saj vse večji delež prebi­valstva dosega vse višjo izobrazbo. Vrednost določenega spriče­vala ali diplome pada, če ga oziroma jo ima vse več ljudi, zaradi česar so ljudje motivirani, da se dlje šolajo. Srednješolska zaključna spričevala (v ZDA po 12 letih šolanja) so bila pred dru­go svetovno vojno razmeroma redka; zdaj so tako vsakdanja, da so za pridobivanje služb že čisto brez vrednosti. Univerzo obiskuje 60 odstotkov kohorte mladih, zato bo univerzitetne diplome doletela enaka usoda. Gre za svetovni trend; v Južni Koreji 80 odstotkov tistih, ki so končali srednje šole, nadaljuje izobraževanje. Edina vrednost zdajšnjega preobilja diplom je, da maturanti spet pridejo na izobraževalni trg, da bi dosegli še višjo stopnjo izobrazbe. Načeloma je to neskončen proces: prav lahko bi imeli situacijo kitajskega mandarinskega razreda v času zadnjih dinastij⁸, ko so študentje opravljali izpite tja v svoja trideseta in štirideseta leta …, le da bi zdaj to prizadelo veliko večino prebivalstva in ne zgolj ozke elite. Različne države so podaljševale izobraževanje različno dolgo, a od druge polovice 20. stoletja naprej so šle vse po tej poti.⁹

Spričevala so menjalni posredniki družbenega ugleda, z nji­mi trgujemo za službe; kot vsako menjalno sredstvo napihuje­jo cene (ali nižajo kupno moč), kadar spodbujajo rast ponudbe, ki se žene za omejeno zalogo dobrin, v našem primeru je to vse manjši bazen služb za zgornji del srednjega razreda. Podaljševanje izobraževanja gradi na samem sebi; z vidika posamezni­ka, ki se poteguje za diplomo, je najboljši odgovor na nižanje vrednosti diplom ta, da poskuša pridobiti še več izobrazbe. Več je ljudi, ki imajo visokošolska spričevala, bolj med seboj tek­mujejo za službe in delodajalci lahko postavljajo vse višje izo­brazbene zahteve. To vodi k ponovnemu prizadevanju za višjo izobrazbo, k večji tekmovalnosti in še daljšemu izobraževanju.

V vsem tem prenapihnjenem procesu so najbolj izobražene plasti prebivalstva dobivale tudi vse večji delež dohodka; vsaj tako je bilo v ZDA od osemdesetih let prejšnjega stoletja na­prej. Zelo previdni bi morali biti, če bi hoteli to posebno zgo­dovinsko obdobje ekstrapolirati kot večen vzorec, ki da velja za vse kraje in čase. Tisti na vrhu prenapihnjenega tekmovanja za izobrazbene kvalifikacije so imeli ugodnosti zaradi več pro­cesov: a. Bili so še v razmeroma varnem paradižu, ko je teh­nološko izrivanje najprej udarilo po zadnjih dostojno plačanih ročnih delavcih in potem slabo plačanih uradnikih. b. Zdi se, da seje razlika v kakovosti dela med raznimi ravnmi izobraže­valne hierarhije povečala. Nismo pa zadosti opazili tega, da je prenapihnjena spirala šolanja prinesla več odtujenosti in povr­šnosti pri študentih, ki niso v vrhu tekmovanja, torej pri tistih, ki so se prisiljeni šolati dlje, ne da bi bili zato kaj bliže elitnim delovnim mestom. Inflacija ocen in nizki standardi za napre­dovanje sta simptoma tega procesa. V etnografskih študijah najstnikov, mladinskih kultur in še posebej mladinskih tolp je precej dokazov o tem, daje razmah izobraževanja mlade še bolj odtujil od veljavnih meril za odrasle.¹⁰ Prve mladinske tolpe so nastale v zgodnjih petdesetih, ko so prvič silili mlade iz delav­skega razreda, naj nadaljujejo šolanje, namesto da bi se zapo­slili; njihova ideologija pa je bila eksplicitno antišolska.¹¹ To je vir opozicijske mladinske kulture, ki se je tako zelo razširila med manjšino, ki pripada tolpam, in med večino, ki ima njiho­vo antinomično držo. Današnji zaposlovalci stokajo, da je za službe v spodnji polovici storitvenega sektorja zelo težko najti vestne in zanesljive delavce. Ne gre toliko za kazalec neuspeha srednješolskega izobraževanja, da bi priskrbelo dobre strokovne veščine (človek najbrž ne potrebuje srednje šole, da bi znal kupca prijazno pozdraviti ali poslati paket na pravi naslov), kolikor za morečo odtujitev zaradi opravljanja hlapčevskega dela. Množični prenapihnjeni šolski sistem svojim študentom pripoveduje, da jim omogoča pot do elitnih služb, v resnici pa se jih večina prelije v ekonomijo, kjer je hlapčevsko delo vse, kar je na voljo, razen za tiste, ki so v šolskem uspehu premagali 80 odstotkov svojih vrstnikov. Ni čudno, da so odtujeni.

Čeprav je napihovanje izobrazbenih kvalifikacij poglavitni mehanizem podaljševanja izobraževanja, je bilo potisnjeno iz zavesti v domala freudovski maniri. V tem primeru je ideali­zirajoči in represivni dejavnik, nadjaz izobraževalnega sveta, tehnokratska ideologija. V skladu s to ideologijo bo z dvigovanjem strokovnih zahtev za opravljanje služb nekvalificirano delo izrinjeno, za današnja visoko kvalificirana dela pa bo tre­ba imeti vse višjo izobrazbo. Pred tridesetimi leti sem v The Cre­dential Society [Družba spričeval]¹², pokazal, kako tehnološke spremembe niso gonilna sila naraščajočih zahtev po spričeva­lih. Vsebine izobraževanja v glavnem ne določajo tehnološke zahteve; večine tehnoloških veščin, vključno z najbolj razviti­mi, se naučimo na delu ali v neformalnih omrežjih. Birokrat­ska organizacija izobraževanja v najboljšem primeru poskuša standardizirati veščine, ki so se jih domislili drugje. V novej­ših raziskavah o poplavi spričeval v razmerju do tehnoloških sprememb¹³ nisem našel nič takega, kar bi spodbilo sklepe, ki sem jih objavil leta 1979. Res je, da pri majhnem deležu služb koristi znanstveno in tehniško izobraževanje, vendar to ni tisto, kar poganja množično širjenje izobraževanja. Ni verjetno, da bo v prihodnosti večina ljudi znanstvenikov ali visoko izobraženih tehnikov. Pravzaprav v bogatih državah najbolj raste število nizko kvalificiranih služb na področju storitev, kjer je ceneje najeti človeško delo kakor avtomatizirati.¹⁴ V sedanji ekonomiji ZDA so zdaj saloni za tetoviranje ena najbolj rasto­čih dejavnosti¹⁵: delo, za katero ne potrebuješ spričeval, majh­no podjetništvo, ki ne prinaša veliko in je zato odporno proti korporacijskemu nadzoru – pa še prodaja podobe, ki so tuje vladajoči kulturi.

Čeprav se podaljševanje izobraževanja širi na lažnih pred­postavkah – na ideologiji, ki pravi, da več izobrazbe proizve­de več enakih možnosti, več visoko tehnoloških ekonomskih storitev in več dobrih služb – , vendarle delno prispeva k re­ševanju problema tehnološkega izrivanja srednjega razreda. Podaljševanje izobraževanja prevzema del odvečnih delavcev, s tem ko zadržuje več ljudi zunaj delovne sile; in če študentje dobivajo subvencije bodisi neposredno bodisi v obliki poceni (in konec koncev nepovratnih) posojil, gre dejansko za prikrite transferje. V krajih, kjer je država blaginje ideološko neprivlač­na, mitologija izobraževanja podpira prikrito državo blaginje. Prištejmo še milijone učiteljev v osnovnem, srednjem in viso­kem izobraževanju ter vse administrativno osebje, pa lahko rečemo, da prikrito keynesijanstvo _,s podaljšanim izobraževa­njem pravzaprav ohranja nad vodo kapitalistično ekonomijo.

Vse dokler se bo izobraževalni sistem nekako financiral, bo deloval kot prikrito keynesijanstvo: oblika prikritih transferjev in ekspanzivne protikrizne politike, ekvivalent newdealovske inscenacije, ko so brezposelni pleskali stene v poštnih uradih ali sadili drevesa v pogozdovalnih akcijah. Podaljševanje izobra­ževanja je dejansko edina legitimno sprejeta oblika keynesijanske ekonomske politike, ker ni odkrito priznana kot taka. Širi se pod zastavo visoke tehnologije in meritokracije – saj vendar tehnologija terja vse bolj izobraženo delovno silo. Če pogleda­mo z drugega konca, je to pravzaprav res: zaradi tehnološkega izrivanja dela se krči število služb in šola postaja pribežališče, čeprav tega nihče noče priznati. Nič zato; dokler se bo število tistih, ki so jih nadomestili, priključilo številu tistih, ki polnijo študentske množice, bo sistem preživel.

Težava je na strani izdatkov. Dva poglavitna načina plače­vanja šolanja (na vseh ravneh, od primarne, sekundarne, ter­ciarne in kar koli lahko temu še dodamo) sta ponudba javnega šolstva ali zasebno šolstvo, za katero plačujemo neposredno. V času ekonomskega propadanja in usihanja državnih prihodkov sta oba pod pritiskom. Stroški javnega šolstva so v ZDA in v šte­vilnih drugih državah okoli leta 2010 predstavljali tako izdaten delež vladnih proračunov (posebej na lokalnih ravneh), da so se začela gibanja za znižanje stroškov za izobraževanje. V Čilu, na primer, kjer je zdaj 50 odstotkov kohorte mladih na univerzi, se bije boj med organiziranimi študenti, ki zahtevajo brezplač­no univerzitetno izobraževanje za vse, in vladami ter davčnimi konservativci, ki potiskajo vse večji delež visokega šolstva na zasebni trg. Podobni problemi so vznemirili študentsko popu­lacijo v Franciji in drugod. V ZDA, kjer visoko šolstvo na širo­ko (in vse bolj) plačujejo študenti sami in njihove družine, je veliko skrbi glede višine dolga, ki si ga študenti nakopičijo s posojili. Zdaj (v letu 2011) ta znaša že skoraj 10 odstotkov BDP­-ja. Če ekstrapoliramo število študentov, ki podaljšujejo šola­nje kot odgovor na tehnološko izrivanje, in delež ekonomije, ki ga sestavlja študentski dolg, lahko vidimo, da bo naslednjih (približno) 20 let tehnološkega izrivanja in podaljševanja izo­braževanja neznansko obremenilo sistem kot celoto. Kaj bi se zgodilo, če bi študentski dolg narastel na 50 odstotkov BDP-ja ali na 100 odstotkov?

Izobraževanje je za državo zelo velik strošek, in to bo omeje­valo širjenje v prihodnje. Višje cene bodo prinesle pritisk v pri­vatizacijo, to je v premestitev finančnega bremena na študente ali starše; a tudi tu se kažejo meje, ker je srednji razred vse bolj ekonomsko izžet. V ZDA je leta 2012 v javnosti potekala razprava o tem, katere diplome niso vredne svojega denarja, se pravi, da ne prinašajo služb. Čisto preprosta individualna rešitev bi bila, če bi kar izstopili iz izobraževalnega tekmovanja, a so si mladi izbrali bolj priljubljeno rešitev, poiskali so bolj posebna strokovna izobraževanja in razcvetele so se šole na področjih, kot so modni dizajn, računalniško programiranje, poslovanje itn. Vendar se premik v strokovno izobraževa­nje ne more izogniti dinamiki podaljševanja izobraževanja in pričakujemo lahko večjo tekmovalnost tudi na prej omenjenih področjih, kar bo samo še podaljšalo izobraževanje. Pokazatelj tega je polemika v političnih krogih in v akreditacijskih ter re­gulativnih telesih o tem, da študenti takih strokovnih šol niso uspešni pri delu, zaradi česar jim odrekajo vladna študentska posojila. Potemtakem je napihnjena vrednost spričeval postala nedvoumen problem.

Spet so videli rešitev v informacijski tehnologiji; tuje naval na spletno univerzitetno izobraževanje, s čimer univerze do­segajo velike prihranke. Nekatera teh izobraževanj so plačlji­va, čeprav po cenah, ki so mnogo nižje od šolnin v ustanovah iz kamna in opeke. Druga so na voljo altruistično zastonj. Ne prva ne druga ne bodo zadržala podaljševanja izobraževanja; pravzaprav oba k temu še prispevata, tako da postavljata na trg še več izobraženih ljudi. Za zdaj se te nove vrste spričeval še razlikujejo od univerzitetnih diplom in tako neposredno še ne tekmujejo z njimi. A bomo še videli; dejansko ustvarjajo novo izobrazbeno valuto, vštric s tisto bolj tradicionalno in drago. Če so izobraževalne vrednosti strogo vzeto podobne denarju, potem lahko uporabimo Greshamov zakon, po katerem bo ce­nejši denar izrinil dražjega. Po drugi strani sta v ekonomski sociologiji Viviana Zelizer¹⁶ in Harrison Wright¹⁷ pokazala, da lahko visokokakovostni in nizkokakovostni ekonomski objek­ti obstajajo hkrati, ker se gibljejo v ločenih krogih, kar bi prav lahko veljalo tudi v proizvodnji izobraževalnih kvalifikacij.

Dilema je tale: prizadevanja, da bi pocenili izobraževanje, vplivajo na zmanjševanje zaposlenosti v samem izobraževa­nju; če nekaj znamenitih univerz monopolizira izobraževanje s spletnimi študiji in lahko peščica profesorjev opravi veliko ko­ličino poučevanja z elektronsko pomočjo, se tako tehnološko izriva še eno zaposlitveno področje. Posledica je enaka kot pri staromodnem upiranju davkom; kratkoročno znižanje davč­nih obremenitev prebivalstva ima povratni učinek na zmanjše­vanje števila služb, ki so na voljo za to isto prebivalstvo.

Mislim, da je od petih zasilnih izhodov iz krize kapitalizma podaljševanje izobraževanja najbolj verjetno. Vse širši izobra­ževalni sistem, ki ga poganja podaljševanje izobraževanja, se sam v sebi približuje potencialno kritični točki. To ne pomeni nujno konca. Zamislimo si lahko celo vrsto takih prizorišč, kjer se ustavljamo in ponovno začenjamo, medtem ko naša vera v odrešitev s pomočjo izobraževanja doživlja obdobja razočaranj in preporodov. A če bodo vlade to vse bolj podpirale, bomo nazadnje prišli do socializma v izobraževalni preobleki. Lahko si mislimo, da bodo liberalne vlade nadaljevale s širjenjem izo­braževalnih sistemov in jih uporabljale kot keynesijanski var­nostni ventil ter vrsto transferjev, s katerimi bodo kapitalisti in (vse manj) zaposleni podpirali nezaposlene. Da pa bi dobili tako vlado, bi potrebovali skorajda revolucionarno razočaranje nad kapitalizmom.

Kdaj se bo zgodila dokončna kriza kapitalizma?

Kompjuterizacija dela srednjih razredov (od zadnjega de­setletja 20. stoletja naprej) se nadaljuje veliko hitreje kot me­hanizacija ročne delovne sile (ki je približno obsegala vse 19. stoletje in tri četrtine 20.). Tehnološko izrivanje dela srednjih razredov ni veliko starejše od 20 let, medtem ko je trajalo sko­raj 200 let, da so uničili delovno silo delavskega razreda.

Drugo oceno o poteku prihodnje krize kapitalizma je priskr­bela svetovno-sistemska (S-S) teorija. Wallerstein in sodelavci so v svojih zgodnjih delih o kapitalističnem svetovnem-sistemu predstavili teoretski model sistemskih dolgih ciklov. Centralna območja S-S v obdobju širitve svoje prednosti dosežejo tako, da si z ugodnimi pogoji pridobijo surovine iz periferije. Hegemo­nije so občasno v nevarnosti zaradi konfliktov znotraj central­nih območij in še posebej zaradi vzpenjajočih se polperifernih območij, ki si prizadevajo, da bi ogrozile hegemona in se mu sčasoma približajo. Prav tako vse ostrejše tekmovanje na novih področjih podjetniškega dobička navzdol potiska dobičke, ki so jih prej dosegali zgodnji inovatorji. V tem smislu S-S deluje kot Schumpetrovi cikli podjetništva, le da na globalni ravni. Z vsakim novim ciklom se pod vodstvom novega hegemona pojavijo nove priložnosti za širitev in dobiček. Bistveni pogoj v ozadju pa je, da mora obstajati zunanje območje, se pravi zunaj S-S, ki ga je mogoče vključiti in preoblikovati v periferi­jo sistema. Potemtakem obstaja končna točka S-S: ko zmanjka zunanjih območij. Tedaj boja za dobiček med centrom in pol-periferijo ni mogoče rešiti tako, da bi poiskali nova območja, ki bi jih še lahko zavzeli. S-S se torej ne sooča več le s ciklično krizo, pač pa z dokončno preobrazbo.

Wallerstein (tudi Arrighi¹⁸) na podlagi preteklih ciklov predvideva krizo S-S približno v letih 2030-2045. Moja ocena kritične točke, ki jo povzroča mehanizem tehnološkega izriva­nja srednjega razreda, je odvisna od stopnje, po kateri bo nara­ščala strukturna brezposelnost. (Te ne smemo meriti le v ustreznih tehničnih pojmih, kot to delajo v ZDA, ko štejejo le vloge za nadomestila za brezposelnost, pač pa z boljšimi merili, kot je delež odraslega prebivalstva, ki ne najde zaposlitve in je v ce­loti izrinjen iz zaposlenosti.) Po ameriških standardih je boleč 10-odstotni delež brezposelnosti; 25-odstotni (v ekonomijah v krizi) je velika težava, a se jo je v preteklosti še dalo prenašati. A ko brezposelnost doseže 50 ali 70 odstotkov prebivalstva, sposobnega za delo, mora biti pritisk na kapitalistični sistem – zaradi nizke porabe in zaradi politične agitacije – tako hud, da ne more preživeti. Če mislimo, da si tako visokih stopenj brezposelnosti ni mogoče niti zamisliti, poglejmo spet skozi leče tehnološkega izrivanja s pomočjo elektronske mašinerije, ki odpravlja vse vrste dela. Očitno je, da se je hitrost tehno­loškega izrivanja v zadnjih 15 letih pospešila. Prav lahko bi dosegli 50-odstotno strukturno brezposelnost do leta 2040 in 70-odstotno nedolgo za tem. Grobo rečeno se to ujema s S-S na­povedjo o dokončni krizi kapitalizma nekje sredi 21. stoletja.

Antikapitalistična revolucija: miroljubna ali nasilna?

Če bo kriza tehnološkega izrivanja postala dovolj resna in bo nastal visoko avtomatiziran, kompjuteriziran svet, v katerem bo le malo zaposlenih, večina prebivalstva pa brezposelna ali pa bo tekmovala za slabo plačana hlapčevska storitvena dela – ali bo tedaj revolucija?

Tu moramo pustiti ob strani ekonomsko teorijo krize in po­gledati teorijo revolucije. Od sedemdesetih let prejšnjega stole­tja se je teorija revolucije revolucionirala. Skocpol¹⁹, Goldsto­ne²⁰, Tilly²¹ in drugi so s svojimi primerjalnimi raziskavami o vzponih in padcih državnih režimov utemeljili nekaj, čemur bi lahko rekli revolucionarna teorija državnega zloma. Uspešnost revolucije je odvisna od tega, kar se dogaja na vrhu, ne od ne­zadovoljnih in obubožanih množic na dnu. Glavne sestavine so: prvič, davčna kriza države, država postane nesposobna, da bi plačala svoje račune, in še posebej svoje varnostne sile, vojsko in policijo. Davčna kriza postane usodna, če se poveže z drugo sestavino, z razcepom med elitami glede tega, kako obravnavati krizo. Lahko bi dodali še sekundarne dejavnike iz verige prejšnjih okoliščin, ki tipsko, ne pa vedno, vključujejo vojaške vzroke; državna davčna kriza namreč pogosto nastane zaradi nakopičenih vojaških stroškov in omrtvičenje elit se še posebej zaostri po vojaškem porazu, po katerem vlada izgubi legitimnost in ki kliče k drastičnim reformam. Razcep med eli­tami paralizira državo in odpira pot novim koalicijam z radi­kalnimi cilji. V takem oblastnem vakuumu – to je tisto, čemur zdaj teoretiki družbenih gibanj pravijo struktura politične pri­ložnosti – se družbena gibanja uspešno mobilizirajo. Pogosto to naredijo v imenu krivic, ki se dogajajo ljudem z dna, a taka gibanja navadno vodijo tisti iz višjega srednjega razreda z naj­boljšimi povezavami in organizacijskimi viri. Tocqueville je že pred dolgo časa ugotovil, da radikalizacija gibanja ni povezana s stopnjo obubožanja; tisto, kar določa stopnjo radikalizacije, je bolj v domeni ideološke in čustvene dinamike eksplozivnega konflikta, čeprav teoretsko tega še ne znamo docela pojasniti.

Tako rekoč nobena revolucija v dosedanji zgodovini se ni zgodila zaradi ekonomske krize kapitalističnih trgov, pač pa vse zaradi zloma vlad. Ključna sestavina je davčna kriza v sa­mem državnem proračunu, vendar je to navadno neodvisno od velike krize v širši ekonomiji. To pomeni, da se revolucije še naprej lahko dogajajo skozi ožji mehanizem državnih zlomov, državno davčnih kriz v centru, omrtvičenja elit in posledičnih paraliz represivnih aparatov države. Državne krize so pogostej­še od vseobsegajočih ekonomskih kriz. Kaj se zgodi, ko to po­stavimo v kontekst dolgotrajne tendence po izrivanju delovne sile? Možnih je več stvari: revolucije se lahko zgodijo v določe­nih državah, ne nujno tistih z največjim obsegom tehnološke­ga izrivanja. Ali, lahko se zgodijo revolucije, ki si ne prizadeva­jo za rešitev tehnološkega izrivanja. Lahko pa se zgodijo tudi revolucije, ki se odkrito zavzemajo za antikapitalistični obrat.

Ker zgodovino poganjajo razni vzroki, je prihodnost videti kot met več kock hkrati, podobno kot pri kitajski igri Yatzy – kot čakanje na to, da se bodo šestice pokazale na vseh kockah. Tako bi lahko imeli splošno antikapitalistično revolucijo nekoč v prihodnosti, in sicer s pravo kombinacijo državnih zlomov, morda z vojaškim porazom in z vsenavzočim tehnološkim iz­rivanjem.

Kriza kapitalizma določa program. Na določeni točki se ga bo politično mobilizirano ljudstvo moralo lotiti. Loti se ga Lahko po klasični poti državnega zloma: vprašljiva postane legitimnost države, država sama neha delovati (ohromljena zaradi davčne krize in/ali zaradi političnih razcepov v lastnih vrstah, ki odsevajo zunanjo politično polarizacijo); razpade monopol nad organiziranim nasiljem, ko policija in vojska iz­gubita organizacijsko koherentnost in se strankarsko razdeli­ta. To lahko – ali pa ne – povzroči znatno nasilje, pa naj gre za vstaje in njihovo zadušitev ali za državljansko vojno. Včasih se je v revoluciji (na primer v francoski februarski leta 1848) obdobje napete krize razrešilo z razmeroma malo nasilja, saj obstoječi režim ni bil več organizacijsko koherenten, nihče ni hotel nadaljevati obstoječega režima in hitro se je vzpostavila nova parlamentarna oblast. Podobno se je zgodilo v Rusiji leta 1917, ko se je po večdnevnem občasnem nasilju in prerivanju med vojaki in množicami caristični režim končal v zmedi od­stopov in nihče ni hotel prevzeti vajeti. Prav ti primeri kažejo, da utegne imeti novi revolucionarni režim v prvih mesecih in letih težave z utrjevanjem oblasti, še posebej takrat, ko se bodo proti njemu mobilizirala restavracijska gibanja in če bo poznej­še nasilje večje kakor v začetnem obdobju revolucionarnega prehoda. Če ločujemo revolucionarni trenutek od dogajanj v nadaljevanju, ni nujno, daje proces revolucionarnega razbitja države zelo nasilen. Politična sociologija se še ni lotila vpraša­nja o tem, v katerih okoliščinah je revolucionarna konsolidaci­ja vladanja mirna ali nasilna. Rečemo lahko le to, da je veliko nasilje, ki smo ga videli v zgodovinskih revolucijah in njihovih konsolidacijah, mogoče tudi pri dokončni krizi kapitalizma. Najbolj nevarna možnost je, da nasprotniki antikapitalistične revolucije v njej vidijo možnost nasilne spremembe in nastopi­jo z neofašistično rešitvijo: z avtoritarnim režimom, ki ga pod­pirajo ljudska gibanja z nostalgijo po kapitalizmu, z režimom, ki bi prerazporedil ravno zadosti bogastva, da bi brezposelne množice še ohranil pri življenju, a v policijski državi, neneh­no na preži za prevratniki. Ne vemo, kako oceniti možnosti za poskus fašistične rešitve v primerjavi z možnostjo demokratič­nega postkapitalizma. Wallerstein domneva, da so te možnosti 50:50.

Precej verjetna pa je lahko tudi ugodna alternativa: insti­tucionalna preobrazba od kapitalizma do nekapitalističnega sistema politične ekonomije – institucionalna revolucija – bi se lahko zgodila po poti mirnega političnega procesa. Če bi bila kriza kapitalizma dovolj resna – večina prebivalstva struktur­no brezposelna, roboti in računalniki v lasti peščice bogatih kapitalistov opravljajo skoraj vse delo, ekonomija v globoki depresiji -, bi lahko politična stranka s antikapitalističnim programom v nekem trenutku prevzela oblast na volitvah. Vla­dna stranka ali koalicija bi morala nadomestiti kapitalistično proizvodnjo, distribucijo in finance s sistemom, ki bi bogastvo prerazporedil zunaj sistema trga dela in prilaščanja dobička.

Taka volilna politika se v sedanjem političnem ozračju mor­da zdi za lase privlečena – le 20 let po koncu sovjetskega bloka, kar se ujema z velikansko tržno ekspanzijo po imenu še komu­nistične Kitajske in ob splošnem zmagoslavju tržne ideologije. Vendar imajo politična razpoloženja rada velike obrate vsakih 20 ali 30 let: le poglejmo nazaj na vsa dvajsetletna obdobja 20. stoletja. Če se bo strukturna tendenca tehnološkega izrivanja še poglabljala, je v naslednjih dvajsetih letih velik mnenjski obrat čisto verjeten.

Mogoča je mirna institucionalna revolucija. Globlja ko bo strukturna kriza srednjega razreda, večja bo mobilizacija volil­nih politik. To je pot razmeroma nenasilnega prehoda.

Zapleti v razvoju strukturne krize

Svet je rezultat množice vzajemno delujočih vzročnosti. Vsa­ka stvar je ovita v lokalne posebnosti, v zaporedja dogajanj in v spomin. Zato bo imela strukturna kriza kapitalizma številne različice. Kar me tu zanima, niso imena, datumi in drame, pač p_a velike razsežnosti zapleta – veliki procesi, ki lahko drastič­no spremenijo naravo krize, ko bo kapitalizem postal preveč samouničevalen, da bi se lahko nadaljeval.

Prihodnost bo zapletala množica procesov in problemov (starajoče se prebivalstvo, eksplozija stroškov za zdravstvo, etnični in religijski konflikti, ekološka kriza, velikanske med­celinske migracije, morda vojne iz različnih razlogov). A osta­nimo pri osrednjem vprašanju: kako bodo vsi ti zapleti vplivali na krizo tehnološkega izrivanja? Nekateri med njimi jo bodo še zaostrili; nekateri bodo prispevali k zlomu države in tako pove­čali možnosti za revolucije (kot pri metu kock s samimi šestica­mi). Pa bo kateri koli teh zapletov obrnil tehnološko izrivanje, povečal zaposlovanje srednjega razreda, ustvaril nova delovna mesta v zameno za avtomatizacijo in kompjuterizacijo, in vse to v zadostni količini, da bi se kapitalizem lahko ohranil? S tem v mislih si poglejmo kratek seznam zapletov.

Globalna neenakost. Mehanizmi, ki poganjajo krizo kapi­talizma, delujejo različno intenzivno v različnih državah in območjih sveta. Razvita kriza tehnološkega izrivanja dela sre­dnjega razreda v Združenih državah ali v zahodni Evropi se ne bi nujno ujemala z globino te krize na drugih koncih planeta – na Kitajskem, v Indiji, Braziliji ali drugih v prihodnjih desetle­tjih pomembnih območjih. Lahko pride do uspešne antikapi­talistične preobrazbe v nekaterih državah, preostanek sveta pa ostane kapitalističen? To bi bilo odvisno od tega, kako velika je država in kako pomembna je njena ekonomija v svetu; revolu­cije v majhnih državah z nepomembnimi ekonomijami bi prav malo vplivale in bi jih zlahka uničili; tiste v velikih državah z velikim deležem svetovne ekonomije bi bile bolj robustne in bi usmerjale potek. Glede na to, da se vojaško močni režimi radi vtikajo v druge režime, da bi zavarovali lastne ekonomske interese ali podprli svoje ideološke bratrance, bi niz antikapi­talističnih sprememb režimov, ki bi zbudil presenečenje, lahko pripeljal do intervencij, kakršne smo videli v arabski pomladi leta 2011. Če bi v ZDA, na primer, ali v EU, prišlo do močne ekonomske krize leta 2030, ki bi povzročila premik k antika­pitalistični ureditvi, bi morebiti kakšna druga, kapitalistično še uspešna država (Kitajska, morda), to poskušala ustaviti. Ali bodo taki posegi uspešni ali ne, bo odvisno od geopolitičnih dejavnikov, kot so razpoložljivi viri, logistični doseg in geo­grafski položaj.²²

Pri takemu scenariju je na drugi strani tehtnice večji proces: strukturna kriza kapitalizma je univerzalna tendenca. Tudi če se kje lokalno ustavi, se bo napredovanje kompjuterizacije in izrivanja vseh vrst dela nadaljevalo povsod drugod. V takih okoliščinah ne more nihče za dolgo ostati kapitalistični hege­mon. Postkapitalistične ureditve z boljšo prerazporeditvijo bo­gastva bi lahko bile sposobne povečati porabo, svojim ekono­mijam povrniti rast in prehiteti trmaste kapitalistične države, ki se bodo zataknile v lastni krizi.

Zamaskiranje krize kapitalizma z drugimi razsežnostmi spo­ra. V večrazsežnostnem svetu se hkrati dogaja veliko različnih konfliktov. Ko bo kapitalistična kriza dokončno razkrita, bo pomešana z drugimi vprašanji; ta imajo pogosto čustvene in dramatične naboje, zaradi česar so v ospredju javne pozornosti.

Omenimo jih nekaj: religija – zdaj so najsilovitejši spori med militantnimi islamisti in njihovimi nasprotniki (kristjani; hindujci; svobodomisleci s postkrščanskega Zahoda; nasledni­cami postkomunističnih držav, itn.) in v prihodnje ni mogo­če izključiti možnosti, da bo prišlo do verskih konfliktov na drugih oseh. Rasna/etnična/nacionalna identiteta – konflikti v nizu bojev okoli distribucije služb, kvot, okoli tega, kako vlade regulirajo dostop etničnih skupin do virov (afirmativna ak­cija, ipd.), okoli mejnih politik proti imigraciji, izključevanja imigrantov, ozemeljskih sporov in etničnih vojn. Toda tudi ni mogoče izključiti možnosti, da bodo nastala gibanja za promo­cijo medetnične sloge ali integracije, ki jim najbrž nasprotu­jejo gibanja za partikularne cilje, naštete v prejšnjem stavku. Obstaja seveda tudi množica začasnih vprašanj, ki večino časa pritegujejo večino politične pozornosti. Ta vključujejo škanda­le, obtožbe o korupciji, slavne osebnosti, grozodejstva, morali­stična vprašanja, ki se včasih povzdignejo na raven »kulturnih bojev«. To, zaradi česar so strukturne krize pomembnejše, je, da so zares strukturne; zadevajo neizogibne konflikte v institucionalnih ureditvah, kar vpliva na materialne in organizacijske temelje družbenega življenja. V nasprotju s škandali struktur­na vprašanja ne izpuhtijo; še naprej učinkujejo, čeprav se nekaj časa ne menimo zanja.

Prekrivanje s partikularnimi vprašanji je neizogibno. Etnič­ni, religijski, spolni konflikti, konflikti glede življenjskega sloga ipd. lahko utrdijo krizo kapitalizma ali pa jo toliko zamaski­rajo, da zavrejo ali onemogočijo revolucionarno preobrazbo v postkapitalizem. Taki konflikti lahko tudi okrepijo krizo in preobrazbo, če se velike množice ljudi mobilizirajo na podlagi svojih identitet kot tlačene ali prizadete etnične skupine, religi­je, spoli, ipd. in so prepričane, da se njihove stiske prekrivajo z njihovimi interesi pri nasprotovanju kapitalističnemu sistemu. V preteklih revolucijah so se partikularne identitete pogosto prekrivale z razredno mobilizacijo in tako bo verjetno tudi v prihodnje. Po drugi strani pa prekrivanje večino časa odvrača pozornost od ekonomskih vprašanj, kar so reakcionarna giba­nja pogosto izrabljala in se upirala reformam sistema zaradi etničnih, religijskih ali drugih sovražnosti do tistih, ki so po­skušali kaj spremeniti. Spet moram spomniti na globino priho­dnje krize kapitalizma. Če je tako globoka, kot kaže teorija, seji ne bo mogoče izogniti, razen s postkapitalistično tranzicijo. Vsi etnični in religijski spori ter spori okoli življenjskih slogov bodo – nanizani ob krizi – zbujali pozornost toliko časa, dokler se ne bodo nazadnje mobilizirane politične sile povezale in bodo pro­bleme rešile s postkapitalistično tranzicijo. Dolgoročno ne gre za to, ali se bo tranzicija zgodila, ampak, kako dolgo bo trajala.

Vojna. Kriza kapitalizma, ki jo predvidevamo sredi 21. sto­letja, bo prav mogoče povezana z vojnami. Antikapitalistična revolucija v eni državi bi lahko vodila do poznejših vojn zaradi zunanjih posegov, da bi ponovno vzpostavili prokapitalistično ureditev; ali do notranje državljanske vojne, ki bi jo izzvali in podpirali zunanji posegi in podpore; ali pa drugačna pot, napa­dalna postrevolucionarna država, ki bi se zavzemala za izvoz revolucije in tako ustvarjala vojne drugod. Vendar to ni neiz­ogibno; čisto mogoče je, da po revoluciji (posebej po mirni po­litični tranziciji) ne izbruhnejo vojne. Raje kot da poskušamo napovedovati negotovo prihodnost, se vprašajmo: ali bi vojne kapitalizem rešile ali bi prispevale k njegovi krizi? Gledano v ce­loti, vojne spodbujajo revolucije, še posebej na strani poražen­cev; včasih pa tudi na strani zmagovalcev, ker vojaški stroški poglabljajo davčno krizo države. Ali bi vojaška zmaga države, ki poskuša ubraniti kapitalizem v svetu, kjer so močna antika­pitalistična gibanja, zmogla s silo podpreti kapitalizem? Morda bi to zmogla za nekaj časa. Globoke krize množičnega tehnolo­škega izrivanja pa na tak način ni mogoče rešiti. Celo tak vojni scenarij lahko le upočasni postkapitalistično preobrazbo.

Ekološka kriza. Dolgotrajne podnebne spremembe, uničenje naravnih virov in druge posledice človeških dejavnosti imajo množične učinke in ogrožajo prihodnje življenje in preživetje. Vprašanje je, ali bo ekološka kriza spodbudila take premike v kapitalizmu, da bi zaradi njih presegli samo krizo kapitalizma (rešitev ekološke krize bi prinesla rešitev krize kapitalizma)? Ali pa se bosta obe krizi povezali in druga drugo naredili še hujšo ter tako spodbudili skupno rešitev ali skupno polomijo?

Ekološka kriza bi se lahko zapletla s krizo kapitalizma; dru­gi krak alternative, to, da bi ekološka kriza kapitalizmu po­magala preživeti, se zdi precej oddaljen. Zelene industrije ne bodo proizvedle dovolj zaposlitev, da bi izravnale tehnološko izrivanje, še posebej, ker se bodo odločale za visokotehnološko pot kompjuterizacije in avtomatizacije. Čeprav je grozljivo na ta način razmišljati o človeškem trpljenju, bodo uničujoči učinki ekološke krize nekatera območja sveta zadeli prej kot druga. Za nekatera območja bodo ekološke spremembe proizvedle nove prednosti in priložnosti. Nekatera nizko ležeča območja bodo poplavljena. Druga bodo postala razmeroma neprimerna za bivanje zaradi suše, vročine, onesnaženja ipd. Hkrati bodo nekatera hla­dnejša območja postala prijetnejša za bivanje; taleči se ledeniki bodo odprli nove morske poti, kar bo koristilo Rusiji, Kanadi in drugim bližnjim območjem. Vse to skupaj bo spodbudilo močne migracijske pritiske. Lahko bi prišlo tudi do velikanskega zmanjševanja števila prebivalstva, humanitarne katastrofe s stotinami milijonov mrtvih. Vendar bi hladno oko zgodovine v naslednjih stoletjih poročalo, da je kljub izgubi 10 odstotkov prebivalstva (ali nekaj takega) večina ljudi preživela in se prilagodila.

Postavimo zdaj ekološki krizi ob bok krizo kapitalizma, nastalo zaradi tehnološkega izrivanja dela srednjega razreda. Množični tok beguncev iz ekološko opustošenih območij na območja, primerna za življenje, bi prispeval k tekmovalnosti na že tako prepolnem trgu dela. Poceni in nadomestljivi delav­ci, ki že tako znižujejo življenjske možnosti večine – ta je po­stala odveč zaradi avtomatizacije -, bi še zaostrili ekonomsko krizo. Nekaj bi se jih na novo zaposlilo v migrantskih etničnih enklavah in na geografsko mejnih območjih, kjer bo postala zemlja primernejša za bivanje. Ni pa verjetno, da bi ekološka kriza prekinila splošno tendenco krize tehnološkega izrivanja. Pregnano prebivalstvo, ki bi pobegnilo iz krajev, neprimernih za življenje, in antimigrantska gibanja, ki bi verjetno nastala, bi lahko še dodala k zmešnjavi ali k zamudi pri reševanju krize kapitalizma. Če pogledamo s humanitarne plati, bi sočutje ti­stih delov sveta, ki bi sprejeli take ubežnike, prispevalo emocio­nalno energijo h gibanju za preobrazbo onstran kapitalizma in njegovih problemov. Gledano v celoti je videti, da bo ekološka kriza še stopnjevala verjetnost antikapitalističnega scenarija.

Odločilnega pomena je časovni razpored. Najbolj previdne napovedi o ekološki krizi govorijo, da se bo veliko opustošenje človeškega habitata zgodilo okoli leta 2100. Tedaj se bo mor­ska gladina toliko dvignila, da bo poplavila nižje ležeča obalna območja; na najbolj naseljenih območjih bo kmetijstvo uniče­no; pomanjkanje vode bo grozljivo. Kriza kapitalizma se bo zgodila prej: okoli 2030-2050; imela bo prednost, ker bo prej dosegla stopnjo krize.

Postkapitalistična prihodnost in možna nihanja med ekonomskimi režimi

Kar bo prišlo po kapitalizmu, bi moralo množično preraz­porediti bogastvo iz sedanje ureditve, v kateri si kapitalistično podjetništvo in finančno manevriranje prilaščata bogastvo; taka prerazporeditev, redistribucija, bi morala biti v prid veli­ke večine prebivalstva, ki so jih nadomestili s kompjuterizacijo in mehanizacijo vseh oblik dela, vključno s tem, kar je zdaj upravijalska in strokovna zaposlenost. Program redistribucije bogastva bi bil tudi priložnost za nadzor finančnih institucij, ki so zdaj temeljna opora kapitalizma na njegovem uničujočem pohodu. Morda bi take postkapitalistične ustanove lahko bile bolj decentralizirane, kot so bile tiste v klasičnih socialističnih eksperimentih v 20. stoletju.

Ali bo konec kapitalizma konec zgodovine? Prav gotovo ne. Ne bo odpravil politike. Upajmo, da bodo postkapitalistične ureditve demokratične; prav gotovo si bo treba v tej smeri bolj prizadevati, ker demokracija ni le branik kapitalizma, pač pa vrednota po sebi. In v politiki so zmeraj možnosti za nove spre­membe smeri.

Bo antikapitalistična revolucija osrečila ljudi? Durkheim²³ je trdil, daje v človeški zgodovini raven sreče (morda bi morali reči raven nesreče) vedno približno enaka; nove situacije pora­jajo nove želje in nove ravni primerjav. V vsakem primeru je konflikt značilen za človeško organizacijo. Iz zgodovine socialističnih ureditev v 20. stoletju smo se naučili, da so imele svoje lastne boje in da od teh ureditev ni veliko pričakovati. Njihova glavna odlika je, da niso bile kapitalistične, se pravi, da so se izognile krizi kapitalizma.

Pravzaprav ne bi napovedoval, da bodo antikapitalistične ure­ditve trajne. Prav mogoče je, da se bodo same spremenile, bodisi z volilnimi preobrati bodisi s prihodnjimi revolucijami kakšnih 50 ali 100 let za tem. Nobenega globljega razloga ni, zakaj bi bile socialistične ureditve bolj miroljubne kot kapitalistične. Max Weber je rekel: Vsaka organizacija državne oblasti si prizadeva za prestiž oblasti, če za to v svetovni areni le obstajajo možnosti; in pot v revolucijo zaradi vojaških stroškov se lahko spet ponovi – pravzaprav je bilo to tisto, kar je zrušilo Sovjetsko zvezo.²⁴ Da­leč od tega, da bi šlo za konec zgodovine; prihodnja stoletja bodo morda videla niz nihanj med kapitalističnimi in socialističnimi oblikami in morda še drugimi, ki si jih še ne znamo zamisliti.

Rečeno je bilo, da so bile izkušnje državnega socializma tako neprijetne, da ne rečemo katastrofalne, da socializem ne more postati spet privlačen. To je treba uravnotežiti s potencialnimi grozotami prihodnjega kapitalizma, kjer ima ozka elita v lasti ves veliki posel, prodaja računalniško orodje in robote ali upra­vlja z njimi, veliki večini prebivalstva pa prepušča, da se med seboj ravsa za delo, s katerim streže eliti in njeni mašineriji. Ne napovedujem preporoda utopičnega socializma z njegovimi veličastnimi upanji, pač pa le razvojno stopnjo, v kateri se po­litični akterji – upoštevajoč nepopolnost alternativ – odločijo za izhod v sili, ko je sistem tako načet od krize, da ga ni mo­goče več prenašati. Ko bo postal kapitalizem dovolj slab, se bodo zgodili obrati k socializmu. Če bi državni socializem za nekaj časa počistil s problemi, bi njegove lastne nadležne značilno­sti prav lahko izzvale reakcije. Zato bodo v naslednjih stoletjih nihanja med obema vrstama sistemov politične ekonomije.

Postkapitalizem verjetno ne bo odpravil vseh ekonomskih neenakosti. Pretekle izkušnje s socialističnimi ureditvami kaže­jo, da so te raven neenakosti znižale za približno polovico – pri­merjajmo Ginijeve koeficiente v socialističnih in kapitalističnih družbah in drastično povečanje neenakosti po padcu Sovjetske zveze. Ko socializem naredi kaj, da bi popravil divjo neenakost, ki jo je proizvedel kapitalizem, in ko povrne dostojne pogoje zaposlenosti, ljudje prav lahko postanejo zdolgočaseni in godr­njavi. Čez kakšnih 50 let bi se lahko ponovilo razočaranje nad komunizmom, kot se je zgodilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Centralizirana planska ekonomija prihodnosti bo lah­ko avtoritarna ali pa ne: zanesljivo bo imela vso računalniško tehnologijo, robote in sredstva nadzora in koordinacije, s kate­rimi bi bila mogoča trda roka, čeprav v bolj prijaznih oblikah. V takem sistemu boja za oblast ne bo konec in to je še ena pot v prihodnje spore.

Hkrati z nezadovoljstvom s prihodnjim socializmom se bo verjetno ponovno rodil trg. Če bo v planski ekonomiji dovo­ljen prostor zanj (in domnevno bo tako v liberalnih, mešanih oblikah), potem bodo zrastle trgovske mreže, podjetneži bodo oblikovali nova podjetja, morda preigrali centralizirano planiranje z večjo inovativnostjo. A v tem vrtu bi bila tudi kača; ponovno bi se lahko prikazala investiranje in finance z novimi krogi špekulacij in piramidenja metatrgov finančnih manipu­lacij. Če bi bile socialistične ureditve dovolj demokratične, bi se kapitalistična gibanja z volitvami lahko spet povzpela na oblast in razdejala del ali vso državno ekonomijo. Če bi bile ureditve bolj avtoritarne, je v igri spet teorija revolucije, po kateri je treba počakati na okoliščine, ki pripeljejo do zloma države in odprejo možnosti za spremembo ureditve. Če se bo v daljni prihodnosti – recimo v 22. stoletju ali tam nekje – kapitalizem spet vzpostavil, spet ne bo konec zgodovine. Če se bo vzposta­vil z enakimi samouničevalnimi tendencami, kot jih ima se­danji kapitalizem, bo svet videl še eno ponovitev nihaja med kapitalistično in antikapitalistično ureditvijo ekonomije.

Če povzamemo, v daljni prihodnosti – kolikor že stoletij na­prej si lahko zamislimo – bo verjetno cela vrsta nihajev med slabimi stranmi tako centraliziranega državnega planiranja kot podivjane tržne ekonomije. Zagotovo v njiju ne iščemo emancipacije človeštva, pač pa realistično oscilacijo med dvema krakoma družbenoekonomskega precepa.

Sklep

Poudaril bi rad, daje moja analiza shematična. Osredotočil sem se na dolgotrajno strukturno tendenco na kapitalističnih trgih dela, kije v jedru rastoče neenakosti znotraj kapitalizma. Faza visokotehnoloških inovacij – kompjuterizacija, robotiza­cija, izrivanje človeškega komunikacijskega dela s stroji – je danes v polnem zamahu in bo z vsakim prihajajočim desetle­tjem zagotovo vse bolj skrajna. Popolnoma razvite umetne in­teligence, ki bi zelo posnemala človeške sposobnosti za prožno in ustvarjalno mišljenje, še ni. Bolj kot se umetna inteligen­ca temu približuje, več bo delovne sile, ki jo bo nadomestila. Lahko si prestavljamo prihodnost, morda prej kot v petdesetih letih, ko bodo skoraj vse delo opravljali roboti s pomočjo ma­loštevilnih tehnikov in vzdrževalnega osebja. Roboti so ekvivalent delavskega razreda, ročnega dela, in tovarniški roboti so že prispevali k temu, da je bila večina spodobno plačanega tovarniškega dela nadomeščena. Naprednejši, bolj premični roboti, opremljeni s senzorji in z vgrajenimi računalniki, bi se lahko razvili v humanoidne robote, ki bi prevzeli tudi kvalifi­cirana dela višjega delavskega in srednjega razreda in nato na­domestili še upravljalce in strokovnjake. Pa to ne bo podobno vznemirljivim fantazijam iz znanstvene fantastike. Prava gro­žnja prihodnosti ni nekakšen frankensteinovski upor robotov, pač pa zadnja razvojna stopnja tehnološkega izrivanja v prid maloštevilnih kapitalističnih lastnikov robotov.

Kakršne koli že bodo podrobnosti tehnološke prihodno­sti, bo strukturna tendenca tehnološkega izrivanja delavcev potiskala v smeri krize kapitalizma ne glede na potek kratkoročnih, cikličnih ali naključnih kriz. Tendenca po vse večji ne­enakosti bo tudi spodrezala porabniške trge, zaradi česar bo navsezadnje kapitalizem postal nezdržen. Shematično rečeno: edini način za rešitev krize bo nadomestitev kapitalizma z ne-kapitalističnim sistemom, se pravi, s socialističnim lastniškim sistemom in močnim centralnim planiranjem in reguliranjem. Kako in kje se bo ta tranzicija zgodila, je veliko bolj zapleteno in stvar zgodovinskih posebnosti, kot lahko prikaže moja teo­retska shema.

Na koncu ostane tole: tehnološko izrivanje srednjega razre­da bo tam, kjer gaje zdaj največ, pripeljalo do propada kapita­lizma še pred koncem 21. stoletja. Ali bo ta tranzicija mirna ali grozovita, bomo še videli.

Prevedla: Ana Kralj