Jasmina Jerant je raziskovalka univerzalnega temeljnega dohodka, za katerega pravi, da njegov čas nedvomno prihaja. A opozarja, da je “preimenovanje vladnih ukrepov v univerzalni temeljni dohodek skregano z resničnostjo”. Izhajajoč iz izkušenj v Sloveniji je na Srednjeevropski univerzi zaključila magisterij, sedaj pa raziskovanje nadaljuje v mednarodnem kontekstu v okviru doktorata. “Naključna dejstva, v katera se rodimo, ne smejo pomeniti, da ima kdorkoli zaradi njih slabše življenje od ostalih – to je merilo, po katerem lahko merimo, kako napredna in razvita je naša družba,” pravi raziskovalka.
Kdaj in zakaj je ideja univerzalnega temeljnega dohodka zbudila vaše zanimanje?
Ideja me je začela zanimati že vsaj leta 2006, ko sem prijavila diplomsko nalogo pri profesorjih Igorju Pribcu in Andreju Lukšiču. Diplomirala sem iz teorije socialne pravičnosti in predloga univerzalnega temeljnega dohodka. Tedaj je Slovenijo obiskal tudi Philippe Van Parijs, belgijski profesor in eden največjih zagovornikov UTD v Evropi. Zbornik Brezplačno kosilo za vse, prvi o UTD v Sloveniji, pri katerem je sodeloval, je izšel dve leti prej.
Zanimalo me je, ali lahko univerzalni temeljni dohodek predstavlja eno od orodij bolj socialno pravične družbe. To vprašanje me je vodilo tudi tekom magistrskega študija na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, kjer sem raziskovala učinke denarnih prejemkov, ki so jih dobivali mladostniki med 15. in 17. letom, poleg drugih oblik socialne pomoči, v okviru programa Botrstva mimo staršev, šole in socialnih centrov. Zanimal me je vpliv takega prejemka na njihovo socialno izključenost in počutje. Izhajajoč iz rezultatov sem analizirala učinke, ki bi jih lahko tovrstna finančna pomoč imela na mladostnike iz deprivilegiranih okolij, če bi ga začeli prejemati že po 15. letu starosti. Ta vprašanja želim zdaj še nadalje raziskovati tudi na mednarodni ravni prek doktorata, ki ga delam na fakulteti za socialno delo. Ključna lastnost takih prejemkov je njihova brezpogojnost.
A za kakšno družbeno pravičnost gre? V slovenskem okolju se rado ponavlja misel, da brez dela ni jela. Hkrati se poudarja pomen tega, da je pravično, če nekdo, ki se bolj trudi ali prispeva več, prejme več “nagrade”. Manj pa je zavedanja in osredotočenosti na krivičnost naključnosti, ki nas od rojstva postavlja v zelo različne situacije možnosti in življenjskih priložnosti.
V politični filozofiji se približno zadnjih dvesto let teorija socialne pravičnosti ukvarja s tem, kako naj družbene instuticije porazdelijo družbena bremena in koristi tako, da bo družba čim pravičnejša. Gre torej tudi za distributivno pravičnost. Logika, kdor ne dela, naj ne je, je zelo pogosta. A filozof John Rawls je leta 1971 napisal temeljno delo Teorija pravičnosti, v kateri pojasnjuje, da so v pravični družbi vsi posamezniki svobodne in enakopravne osebe, da se to zagotovi, pa je ključna poštenost družbenih pravil in ustanov. Razdeljevanje koristi in bremen mora biti tako v največjo korist tistim, ki so v najslabšem položaju. Philippe Van Parijs govori o resnični svobodi za vse in o dejanskem libertarizmu, ki ljudem zagotovi, da svobodno sprejemajo odločitve – denimo o tem, ali bodo delali v ponujenih jim pogojih ali ne. To nam da možnost, da življenja izpolnimo in osmislimo tudi drugače. Van Parijs piše o surferju v Malibuju – je pravično, da ta surfer uživa in surfa ter prejema enak univerzalni dohodek kot nekdo, ki dela že celo življenje? Da, to je pravično, saj je zaposlitev le en del naših družb, ki ni ključen. Ljudje, ki prejemajo univerzalni temeljni dohodek, ga potrošijo znotraj kapitalistično-potrošniškega sistema, prav tako danes večina brezposelnih ni brez dela po lastni volji, ampak gre za zakonitost sistema, ki temelji na tem, da je vse več ljudi brez redne zaposlitve. Veliko je govora o tem, da bo delež brezposelnih še rasel, nekatere študije govorijo o tretjini manj delovnih mest zaradi avtomatizacije, informatizacije in robotizacije produkcijskih postopkov. Kot človeška družba moramo zato odgovoriti, kako bodo ljudje, ki ne morejo imeti redne zaposlitve, vseeno imeli možnost svobodnega življenja, izobraževanja in sodelovanja v drugih družbenih aktivnostih. Pristati, da bodo ljudje lačni v sodobnem svetu izobilja, mi je nepredstavljivo.
Trdite, da lahko za dobro življenje, delamo tudi manj. To so ideje, o katerih je govoril tudi John Maynard Keynes, kajne? V njih je več družbene odgovornosti in iskrene politične ekonomije kot revolucionarnosti?
Pozabljamo, kaj zares pomeni možnost izbire. Pozabljamo na prehode in spremembe, ki si sledijo tekom naših življenj. Lahko delamo, se izobražujemo, pomagamo in prostovoljno sodelujemo v skupnosti… Možnosti in oblike dela so različne. Prekarno delo, ko samostojni podjetniki pod prisilo delamo po 12, 13 ali 15 ur dnevno, da komaj preživimo, a se bojimo reči ne, da ne bi užalili naročnikov, ni svoboda. Univerzalni temeljni dohodek želi zagotoviti prav to možnost, da ljudje zavrnemo izkoriščevalsko delo, kot ga poznamo. Svetovna korporacija Amazon išče v času globalne pandemije nove delavke in delavce, medtem ko odpušča zaposlene, ki si drznejo opozoriti na to, da nimajo primerne zaščitne opreme, v ZDA pa bodo zaposlitev izgubili tudi tisti, ki bodo zboleli in odšli na bolniško. Take izkoriščevalske zaposlitve bi ljudje morali imeti svobodo zavrniti.
Da, zagotovo je problem sistem, ki omogoča in tolerira take zaposlitve. In da, prizadevati si moramo za njegovo ukinitev. A zame je prav univerzalni temeljni dohodek potencialno orodje za več svobode ljudi, da naredimo korak bližje k ukinitvi sistema, ki dopušča izkoriščanje delavk in delavcev.
Ravno vprašanje motivacije za delo in iskanje zaposlitve je bilo v središču analize raziskovalcev na Finskem, kjer so izvedli zadnji dve-letni eksperiment z delno in časovno omejeno uveljavitvijo temeljnega dohodka. Ugotovili so, da občutnih vplivov na motivacijo za delo ni bilo, povečalo pa se je splošna dobrobit. Vas je to presenetilo?
Ne. A najprej velja opozoriti na pomanjkljivosti finske raziskave. Manjkala je tako univerzalnost kot brezpogojnost. Prejemek so prejemali dolgotrajno brezposelni, ki so bili prej aktivno vključeni na trg dela kot iskalci zaposlitve. Takega pogojevanja ideja UTD ne tolerira. Na Finskem so torej spremljali dva tisoč ljudi v testni skupini, ki so že prej prejemali nadomestilo za brezposelnost v višini 560 evrov. To nadomestilo so preoblikovali v temeljni brezpogojni dohodek za obdobje dveh let. Hkrati so spremljali kontrolno skupino več kot 170 tisoč ljudi, ki so bili prav tako brezposelni in so prejemali običajno nadomestilo, ki je znotraj sistema pogojeno z izpolnjevanjem določenih obveznosti.
Izkušnja je pomembna, saj gre za projekt, ki je bil do danes najbližje ideji UTD v Evropi, ki je zakonsko določen za območje cele države. A omejitve vseeno postavijo izmerjene ugotovitve pod določen vprašaj. Hkrati je finska država v drugem letu sprejela nove ukrepe na področju socialne varnosti, ki jih raziskovalci niso predvideli in s katerimi se je razširil nabor socialnih pomoči. Rezultati govorijo o tem, da se je več oseb, ki so prejemale temeljni dohodek, odločilo za prostovoljno delo, dodatno izobraževanje, negovanje ali za skrbstveno delo. Ljudje so bili posredno namreč končno plačani za gospodinjsko ali negovalno delo. Ker lahko, temu namenijo svoj čas in trud. To poudarja pomanjkljivosti sistema, v katerem živimo, saj družbeno ni cenjeno skupnostno delo, skrb in pomoč drugim. Tega se ne vzpodbuja in nagrajuje, podobno kot se ne vzpodbuja nadaljnjega izobraževanja in izpopolnjevanja znanj. Rezultati s Finske niso črno-beli. V drugem letu je testna skupina delala v povprečju šest dni več kot kontrolna. To bi dejansko lahko govorilo o večji motiviranosti za delo, a pri vseh povprečnih številčnih rezultatih velja biti previden. Raziskovalci pišejo, da so osebe, ki so se na Finsko preselile pred kratkim ali pribežale tja, v povprečju delale več.
V želji pokazati, da lahko in želijo prispevati k družbi?
Da, to ni jasno obrazloženo, a v povprečju so delali dobrih trinajst dni več. Še enkrat, celotna študija ima pomanjkljivosti, zato moramo biti previdni pri dokončnih sklepih. So pa rezultati tudi pokazali, da se je izboljšalo splošno počutje, manj je bilo stresa in obolelosti, manj je bilo depresij in občutkov žalosti, manj je bilo občutkov negotovosti, povečal se je občutek varnosti in samozavesti, prejemniki temljnega dohodka so imeli več upanja za prihodnost in zaupanja v lastne zmožnosti. O podobnih učinkih so govorile tudi že druge raziskave drugod po svetu, tudi v Kanadi, ko so pet let v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spremljali učinke finančnih transferjev ljudem. V okoljih, ki so deprivilegirana in potisnjena na rob, se zmanjša število mladih, ki prekinejo s šolanjem, manj je tudi bežanja in iskanja utehe v odvisnostih.
Poveča se dejanska dobrobit ljudi – možnost živeti dobro življenje?
Da. Danes se nas sili, da vse merimo skozi dobiček in koristi, a grozno je, da dobro življenje vseh vidimo kot nekaj problematičnega. Ali da bi nam vsaj moralo biti za to vseeno. Da ni pomembno, kako se ljudje počutijo, pomembno je, da delajo, so produktivni in sodelujejo pri ustvarjanju dobička. O tem, kdo dela za koga in kdo dela več kot drugi za mnogo manjše plačilo, pa se govori zelo malo. Ne govorimo o tem, da dobro počutje čim večjega kroga ljudi krepi družbeno povezanost, občutek sprejetosti, zadovoljstva in smiselnosti, s čimer se krepi tudi razvoj družbe, raste število novih odkritij. S tem, da se ljudje dobro počutimo, ni nič narobe. Za to bi si kot družba v resnici morali prizadevati. Ne pa da se ljudi obravnava kot otroke, ki nas je treba nadzorovati.
Verjame se celo, da bolj, ko bodo ljudje negotovi, lačni in pod stresom, bolj zagreto bodo delali. Tako nekateri pojasnjujejo, da se prekarizacija delavcev “splača”.
Da. In če se vrnem k moji analizi programa Botrstva in dohodkov, ki so jih prejemali nekateri mladostniki. Pokazalo se je, da tudi če gre za majhno vsoto – za trideset ali največ šestdeset evrov na mesec, je bil mladim ta denar dragocen. Z njim so si lahko privoščili kavo z vrstniki, saj drugače niso mogli prositi staršev za ta denar, saj so predobro vedeli, kako težko bi jim dali tudi zgolj evro. A ta druženja so za mlade pomembna, saj se tako gradijo vezi in socialno bogastvo, ki je pomembno tudi kasneje za samozavest in uspešnost v življenju. Denar jim je dal tudi avtonomijo, kar potrjuje tudi finska izkušnja. To je pomembno iz vidika krepitve ustvarjalnosti ljudi. Med mladimi se je povečalo tudi zaupanje v soljudi in v sistem, kjer ni nadzorovanja in vselej novega pogojevanja, kdo lahko kdaj prejme kaj. Že tako malo, kot je evro na dan ima lahko torej pomembne posledice za mlade, ki prihajajo iz okolij, kjer so njihove možnosti slabše in imajo manj priložnosti.
Zato velja poudariti, da glavni namen univerzalnega temeljnega dohodka ni vplivati na motivacijo ljudi za delo. Drugače bi šlo za neoliberalno orodje s ciljem, da bi ljudje delali še več v še slabših pogojih za še manj za nekoga na vrhu hierarhične lestvice izkoriščanja. To je po mojem mnenju namen negativnega davka na dohodek oziroma negativne dohodnine, ki jo je zagovarjal sam Milton Friedman in jo nekateri vzporejajo z UTD. S tem ko se ljudem, ki zaslužijo malo, vzame nekoliko manj ali pa jim država celo del dajatev vrne, se želi doseči to, da bi delodajalci imeli bolj poslušno ceneno delovno silo.
Cilj univerzalnega temeljnega dohodka ni aktivacija brezposelnih, ampak širitev svobode ter razmisleka o tem, kaj in pod kakšnimi pogoji želimo ljudje delati in ustvarjati v omejenem času, ki ga imamo za življenje. Gre za to, da lahko ljudje brez eksistencialnega strahu rečemo ne službam, ki so ponižujoče, izkoriščevalske in škodljive. Da se lahko odločimo za dodatno izobraževanje ali izpopolnjevanje. Da lahko več časa namenimo skrbstvenemu in prostovoljnemu delu.
Univerzalni temeljni dohodek ne predvideva in ne pomeni, da bi se hkrati z njegovo uvedbo ukinilo vse ostale socialne podpore in pomoči. To so vprašanja, ki morajo biti predmet družbene razprave in dogovorov, a zagotovo je nujno ohraniti dodatke in pomoč ljudem z ovirami in poškodbami, tudi otroški dodatek je potrebno ohraniti, če se bo univerzalni temeljni dohodek uvedlo šele s 15. ali 18. letom.
Univerzalnost prejemka, dejstvo, da ga prejmejo tudi bogatejši, pa verjetno odvzame stigmo, ki jo sedaj neredko nosi to, da si prejemnik socialne pomoči, hkrati je težje ukiniti pravico, ki se tiče vseh?
Da, poudariti velja, da univerzalni temeljni dohodek prejmejo vsi, a vseeno tak sistem zahteva, da se izjemno bogastvo peščice na drug način bolj progresivno obdavči. Mnoge je strah, da bi s tem bogati postali še bogatejši – a davčni sistem bi bilo treba spremeniti tako, da bi univerzalni temeljni dohodek pomenil tudi pravičnejši davčni sistem, v katerega bi tisti z več prispevali več. Pomembno je, da bi bil znesek za vse enak in da bi bil dohodek brezpogojen.
Sedanji socialni prejemki in socialne pomoči so pogojni – odvisni, ali posameznik sledi zahtevam sistema, ali je dovolj reven, da ne doseže cenzusa. Zato se nekateri niti ne odločijo zaprositi za pomoč, četudi jo potrebujejo, raziskave pa kažejo, da pogojevanje nujno privede do sistemskega institucionalnega poniževanja ljudi, ki se odločijo za pomoč zaprositi. S tem se ustvari začaran krog stigme, ki na koncu le poglablja revščino. V Sloveniji bi brez socialnih transferjev, če k njim prištejemo tudi pokojnine, bila stopnja tveganja revščine za dobrih 27 odstotnih točk višja. Ostajajo tudi nekateri, ki živijo v pomanjkanju in ne dobijo nič – ker so obupali, morda ne zanjo vprašati, ne vedo, kam se obrniti znotraj rigoroznega in neprijaznega birokratskega sistema. Tudi mladostniki, ki so prejemali žepnino prek Botrstva – četudi jim je ta denar bil pomemben in so ga bili veseli, so se ga sramovali. Gre za stigmo, ki jo nosijo socialne pomoči. Želijo si, da bi bili avtonomni in samostojni. Zanimivo je, da jih je bila večina prepričana, da so tisti, ki denar darujejo, nekoč sami izkusili revščino. “Ker samo revni lahko razumejo revne,” so rekli. Obstaja globoko nezaupanje – do soljudi in nejevera, da bi lahko oni sami nekomu nekaj pomenili, bili nekaj vredni, da bi jih drugi videli kot ljudi.
Pomembna jim je verjetno tudi gotovost, da bodo denar, četudi ga ni veliko, zagotovo prejeli?
Da. In predvsem so poudarili, da jim zato ni treba reči staršem in jih “mučiti, saj se že tako matrajo s položnicami”. Vedo, da bodo nekaj imeli in približno vedo, kaj lahko s tem dobijo. Če si kupijo mesečno karto za avtobus, jim morda ne ostane dosti, a jim vsaj za to ni potrebno prositi staršev.
Kaj so politične koristi, da družbenega sistema ne gradimo na tem, da bi se vsem zagotovilo čim boljše možnosti, ampak se razpihuje nezaupanje v soljudi, krepi predsodke, da so nekateri leni, zlobni. Zakaj je več interesa širiti idejo, da je človeška družba utemeljena na tekmovanju in škodovanju drugemu, ne pa na sodelovanju in sopomoči?
Ti razmisleki segajo daleč nazaj. Ideja družbene pravičnosti kot prerazporejanja družbenih bremen in koristi je v resnici v obtoku zadnjih dvesto let. Prej se je socialna pravičnost nanašala na to, kateri položaj ljudje zasedajo v družbi in kako lahko močnejši in vladajoči ta svoj položaj in privilegije v odnosu do drugih ohranijo. Tiste, ki so imeli manj in so jih privilegirane skupine zelo pogostokrat tudi izkoriščale, pa so hkrati označevali za nesposobne in lene.
S tem osebe s pozicij moči opravičijo lastne privilegije in zmanjšajo občutek krivde, ker sodelujejo v krivičnem, nedemokratičnem sistemu?
V predmoderni politični filozofiji se je denimo razumelo družbeno ureditev dano ali s strani narave ali Boga, ki naj bi določila, kdo zaseda katero pozicijo v družbi. A smo to koncepcijo začeli presegati in si priznali, da je v resnici družbena ureditev tista, ki določa koliko ljudi in kdo bo izkoriščan ter komu bo dovoljeno druge izkoriščati, kaj je krivica in kaj pravičnost. Stigmatizacija vseh, ki so v družbeno šibkejšem položaju, pa nedvomno opravičuje privilegije, izkoriščanje in zasežene naravne vire.
Levi libertarni zagovorniki univerzalnega temeljnega dohodka govorijo o tem, da bi bilo treba na globalni ravni uvesti obdavčitev vseh, ki so zasegli in se polastili naravnih virov, ki v resnici pripadajo vsem ljudem in so skupno dobro vseh živih bitij planeta. S tem, so izračunali, bi se lahko financiral tudi planetarni univerzalni temeljni dohodek za vse ljudi. Izhajajo iz tega, da gre za en svet in da smo do naravnih bogastev upravičeni vsi, saj planet pripada vsem. Gozdovi, voda, minerali …
Veliko se razpravlja tudi o talentih ljudi. Če povzamem Rawlsa, se nekateri rodimo bolni, drugi zdravi, eni imajo talent za glasbo, drugi se z lahkoto učijo jezikov – vse to so naključna dejstva in to ni krivično. Kar je krivično pa je to, kako se družbene institucije na to odzovejo. Če se ene priviligira, druge stigmatizira; če ne delujemo tako, da bi vsem zagotovili enakih možnosti za socialne, politične in ekonomske pravice, primernih priložnosti za razvoj in svobodo. Naključna dejstva, v katera se rodimo, ne smejo pomeniti, da ima kdorkoli zaradi njih slabše življenje od ostalih – to je merilo, po katerem lahko merimo, kako napredna in razvita je naša družba.
Vam pogled na zadnje obdobje kaže, da gremo kot globalna družba vendarle v smeri večje univerzalnosti in pravičnosti ali je ekonomska logika večanja razlik in stopnjevanja tekmovalnosti vse močnejša?
Zagotovo so se po drugi svetovni vojni v Evropi pokazale druge smernice človeškega in družbenega razvoja. Tudi z univerzalno deklaracijo človekovih pravic, ki pa ji je spodletelo pri univerzalnosti. Kasneje so se razvile nove teorije pravičnosti in danes se bolj zavedamo pravic človeka, skupnosti in pravične družbe. A ker narašča moč kapitala, izkoriščanja in manipulacij ljudi, se spet krepijo tudi ideologije, ki temeljijo na ideji, da je človek človeku volk ter da so ljudje, ki so vredni dostojanstva, življenja, pomoči in skrbi, ter ljudje, ki tega niso vredni. Vseeno pa bi tudi vsaj v enaki meri kot ljudi krivila tudi sisteme, ki taka prepričanja v ljudeh krepijo – krivim politike in elite, ki izkoriščajo situacijo in poglabljajo razlike med ljudmi. Zato se mi zdi ideja univerzalnega temeljnega dohodka še toliko pomembnejša, sploh ob tem ko je na svetu toliko bogastva in denarja, hkrati pa ljudje umirajo zaradi lakote in ozdravljivih bolezni – čeprav delajo ali pa ravno zato ker delajo v nevarnih delovnih okoljih.
Vseeno pa ne smemo biti naivni – ideje o UTD lahko izkoristijo tudi neoliberalni politiki in kapitalistični sistem. To vidimo zdaj v Sloveniji, ko predsednik vlade Janez Janša enkratne socialne pomoči v času epidemije Covid-19 imenuje kar univerzalni temeljni dohodek. To je skregano z resničnostjo in tu moramo biti zelo previdni. Vlada je sprejela pričakovane finančne ukrepe za krizno situacijo in ukrepi so dejansko zelo podobni, včasih tudi manj ambiciozni, kot v mnogih evropskih državah. To potrjujejo podatki Mednarodnega denarnega sklada. Absolutno nobene osnove ni, da bi bili zaradi teh ukrepov posebej hvaležni vladi – ne trenirkarji ne kaviarski socialisti. Gre za dolžnost države in politike v takšnih kriznih situacijah, za uporabo v glavnem že obstoječih mehanimzov za zaščito dohodkov. Distribucija denarnih transferjev posameznikom in družinam se uporablja kot politika za blaženje negativnih vplivov. To ni nič novega in altruističnega. Večina držav po svetu je to svojo dolžnost izpolnila.
Če se vrnem na Finsko, je kljub vsem napakam UTD eksperimenta država nedvoumno dosledna in iskrena pri tem, kako finančne transferje poimenuje, zato je govorila o začasni finančni pomoči. Preimenovanje vladnih ukrepov v Sloveniji v univerzalni temeljni dohodek je skregano z resničnostjo. Pomoč ni bila ne univerzalna ne brezpogojna. Opozorila najbolj vidne raziskovalke univerzalnega temeljnega dohodka v Sloveniji dr. Valerije Korošec so zelo na mestu: opozarja pred govorico, ki bi preobrnila logiko in hotela v senci epidemije ukiniti socialne pomoči in transferje, ki so do sedaj obstajali, v zameno za nekaj, kar bodo poimenovali univerzalni temeljni dohodek, četudi ne bo šlo za nič takega. Namesto da bi se razmislilo katere družbene skupine so najbolj ogrožene in kako jih lahko učinkovito podpremo, se je uvedlo pavšalen, všečen ukrep, ki pa lahko v sebi skriva tudi večje bodoče tveganje.
Z univerzalnostjo se torej ne sme pozabiti na in zabrisati specifičnost posameznih položajev in stisk oseb?
Nikakor. Pravičnost zahteva občutljivost na naključna dejstva, v katera se rodimo ali v katera nas spravi življenje v določenem obdobju. Socialnih pomoči univerzalni temeljni dohodek ne sme ukiniti. Odprto vprašanje je tudi njegova višina, pomembno je namreč vedeti, da ne bi kar vsaka višina dohodka prinesla koristi. In eno ključnih vprašanj je, kdo vse bi bil do univerzalnega temeljnega dohodke upravičen – tudi prebivalci z začasnim bivališčem ali zgolj državljani ter zakaj? To so vprašanja, na katera moramo družbe oblikovati odgovore.
V Sloveniji smo se z idejo univerzalnega dohodka srečali zgodaj, Valerija Korošec je pripravila študijo o uresničljivosti UTD, a v zadnjem desetletju so druge države šle korak naprej s praktičnimi eksperimenti, poskusi uvedbe, Slovenija pa je obstala na ravni teorije. Kje smo?
Knjiga, ki jo je uredil dr. Igor Pribac, Brezplačno kosilo za vse, je bila izdana leta 2004, nato se je vedenje bogatilo, te ideje se zdi, da so vedno aktualne v predvolilnem času. A aktualnost tega vprašanja se krepi. Imamo tri zbornike o univerzalnem temeljnem dohodku, zadnjega Enostavna ideja – Univerzalni temeljni dohodek je lani izdala ljubljanska fakulteta za socialno delo, uredil pa ga je dr. Srečo Dragoš. V Sloveniji je bilo na ravni raziskovalcev in strokovnjakov narejenega ogromno, res pa je, da poskuse v praksi vidimo le v tujini: od Indije, Namibije in Kenije do Škotske, Kalifornije in Kanade. Tudi zdaj, v času globalne pandemije pa ideja o UTD le še pridobiva na pomenu. Obstajajo tudi raziskovalna središča. Na univerzi Stanford v Kaliforniji so pred tremi leti ustanovili Stanford Basic Income Lab, kjer zbirajo podatke, znanja in rezultate vseh poskusov in eksperimentov s celega sveta na področju univerzalnega temeljnega dohodka. Ideja je stara že stoletja – o njej je pisal Thomas Moore, nato Thomas Paine in John Stewart Mill, če omenim le nekatere. Tudi eksperimenti v različnih obsegih se vrstijo že od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje v Ameriki in Kanadi. Cilj stanfordskega raziskovalnega središča je narediti zemljevid in povezati znanja, da se okrepi argumente javnosti in ponudi znanje odločevalcem o tem, kaj je mogoče. Ne smemo biti naivni – del podpore prihaja tudi od najbogatejših lastnikov tehnoloških podjetij, ki se morda bojijo tako socialnega upora kot upada potrošnje zaradi poglabljajočih se socialnih razlik, ki jih ustvarja sedanji neoliberalni sistem. V Ameriki potekajo trije manjši, lokalni eksperimenti, med drugim v Mississippiju in New Yorku. Februarja sem bila v omenjenem stanfordskem Basic Income Labu, kjer sem se srečala z ustanoviteljico in direktorico Juliano Bidadanure. Zanima jih situacija v Sloveniji. Prav tako je na britanski univerzi v Bathu Inštitut za raziskovanje politik, na univerzi pa je zaposlen tudi Jurgen Wispelaere, belgijski profesor, ki je sodeloval pri pripravi finskega eksperimenta. Z njim sem v kontaktu, saj si želi priti v Slovenijo, ker ga je pozitivno presenetilo, kako zgodaj se je že pri nas začela debata o UTD.
Se z vašimi raziskavami krepi vaše prepričanje v UTD ali se veča število vprašanj, kaj lahko vse tak ukrep pomeni in kako se ga lahko zlorabi?
Moje prepričanje v UTD kot eno od naslednjih oblik družbenih politik se nedvomno vse bolj krepi. Zagotovo pa je še ogromno vprašanj, kako naj se tak ukrep oblikuje in uvede, kje vzeti bogastvo, ki ga je na svetu dovolj, za uvedbo take univerzalne politike v dobro vseh. Osveščenost ljudi se krepi, vemo, da je univerzalni temeljni dohodek nekaj, kar je mogoče in kar v sebi nosi lep potencial. Težava je trenutni razrast fašizma, ki ljudi prepričuje, da so obrnjeni eden proti drugemu še bolj kot prej, da se tekmovalnost povečuje. To me skrbi. Skrbi me, da lahko pride do socialnega fašizma, ki bo pravice podelili in priznal le določeni skupini ljudi. A to ni ideja in namen univerzalnega temeljnega dohodka – ta je izvorno ukrep za dobro vseh ljudi.
In univerzalnost pomeni, da bi ga dobivali vsi Zemljani in Zemljanke?
Da. Vem, da zveni nemogoče in težko. A v resnici le brcnemo v žep nekaj milijarderjev in ugotovili bomo, da je tak globalni, univerzalni ukrep popolnoma mogoč. Pozablja se, da gre za denar, ki ne bo izginil skrit v nogavicah, ampak bo krožil naprej.j.
Izgubi pa s tem denar vsaj delno svojo statusno moč, simbolnost?
Morda. Če ga vsak dobi in ga nekaj imamo vsi, potem ni stigme, ki je danes vezana na humanitarno pomoč ali socialno podporo. Seveda me je strah verjeti in upati, da je to možno. A vendar stojim za tem – prepričana sem, da imamo velik potencial, da posežemo v družbeni sistem. Drugi pred mano so že poudarili, da pri družbenih sistemih ne gre za nespremenljivo ureditev, onkraj človeškega nadzora, ampak je družben sistem v resnici vzorec človeškega delovanja. Zato gre tudi pri univerzalnem temeljnem dohodku zgolj za stvar družbene volje, ki se mora prevesti v politično voljo in nato v ukrepe za dobro vseh ljudi.