16. 6. 2020 Mnenja

Pogovor Mitje Stefancica z Guyem Standingom

Guy Standing je strokovni sodelavec univerze SOAS (fakultete orientalskih in afriških študij) v Londonu in ustanovitelj ter sopredsednik Svetovne mreže za temeljni dohodek (BIEN), nevladne organizacije, ki temeljni dohodek zagovarja kot pravico. Pred kratkim je izšla njegova nova knjiga z naslovom Battling Eight Giants: Basic Income Now (Boj z osmimi velikani: temeljni dohodek zdaj, 2020).

V tem prispevku odgovarja na pet vprašanj, ki mu jih je zastavil Mitja Stefancic.

  1. Kako vaša nova knjiga »Battling Eight Giants« (2020) nadgrajuje tisto, kar ste predlagali v svojih prejšnjih knjigah?

Knjiga je izšla marca 2020 in je rezultat mojega preteklega dela. V ozadju tega nabora knjig je pogled, da so rentni kapitalizem, globalizacija, elektronska revolucija in rast prekariata, ustvarili osem večjih groženj dobri družbi, zaradi katerih je ekonomski sistem postal čedalje bolj krhek in v katerem, če na osnovi temeljnega dohodka ne zasnujemo nekega novega sistema razdeljevanja dohodka, bo lahko vsaka nova ekonomska kriza pomenila katastrofo.

Knjiga črpa iz zakladnice Williama Beveridgea in njegovega obdobje določujočega poročila iz leta 1942 (Beveridgeov model zdravstvenega varstva), ki velja za začetek povojnega kapitalizma socialne države, v katerem je zapisal, da je »čas za revolucije, ne za krpanje« in da je izziv pokončati pet velikanov – bolezni, nevednost, brezdelje, bedo in pomanjkanje. Verjamem, da danes podobno obstaja osem sodobnih velikanov – neenakost, negotovost, dolg, stres, prekarnost, robotizacija, izumiranje in populizem. Vsi so med seboj povezani. Če bi bila socialno-ekonomska struktura drugačna, bi lahko bila recimo avtomatizacija pozitivna, vendar se je do zdaj izkazala za motnjo in je spodbujala le še hujši rentni kapitalizem.

Verjamem, da je temeljni dohodek upravičen iz etičnih razlogov – pravičnosti, svobode in osnovne varnosti – o čemer sem govoril v svoji osrednji knjigi na to temo Basic income (Temeljni dohodek, 2017). Vendar pa je na koncu v rentnem kapitalizmu, v katerem je bilo to, kar je skupnega izropano, univerzalizem v sistemu socialne varnosti pa opuščen, postal ekonomski imperativ. To se zdaj kaže tudi v porajajoči krizi, kot posledici pandemije.

  1. V svoji novi knjigi navajate, da ima danes v nekaterih najbogatejših državah sveta več kot 50% gospodinjstev, ki živijo v revščini, nekoga zaposlenega, neenakost pa se kljub temu zdi največja v zadnjih 100 letih.

To so zelo predvidljivi rezultati globalnega ekonomskega sistema, ki se je začel z vzponom ideologov društva Mont Pelerin (Mont Pelerin Society) v poznih sedemdesetih in v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, kot so ga posvojili njihovi politični praktikanti pod vodstvom Ronalda Reagana in Margaret Thatcher. Liberalizacija finančnega trga je financam omogočila, da se preoblikujejo in svetovno ekonomijo pretvorijo v rentni kapitalizem, v katerem se vse več dohodka steka lastnikom fizične, finančne in intelektualne lastnine.

Rezultati vključujejo dobro znan trend tako na globalni ravni, kot znotraj posameznih ekonomij, zmanjševanja deleža dohodka tistim, ki dejansko delajo. To je spremljalo pojav nove razredne strukture, ki je bila v nekaterih razvijajočih se državah naslonjena na nekatere stare strukture. Novi množični razred je postal prekariat. Preveč priložnostnih komentatorjev je trdilo, da gre v tem primeru za ljudi, ki imajo negotove zaposlitve, te pa da so vedno obstajale. Ne verjamem, da so brali moje knjige, saj kakor je mogoče jasno trdim, da prekariata ni mogoče definirati na ta način. Ta in druge razredne skupine so opredeljene s kombinacijo specifičnih proizvodnih odnosov, odnosov distribucije in odnosov do države. V svoji drugi knjigi se osredotočam na tretjo dimenzijo in ponujam listino prekariata (Precariat Charter) za spreminjanje tistih, ki živijo v prekariatu iz nedržavljanov v državljane (Standing, 2014).

Ključna točka sodobne neenakosti je, da odraža naraščajočo moč rentnega prilaščanja. To se odraža v dejstvu, da se je bogastvo povečevalo relativno na dohodek in da je neenakost bogastva veliko večja ko neenakosti dohodka. Razred je mogoče deloma definirati s strukturo, ki sem jo poimenoval socialni dohodek. Tri najvišje skupine razredov – plutokracija, elita in delojemalci (salariat) – pridobijo velik delež svojega dohodka v različnih oblikah rent, medtem ko je prekariat izkoriščan tako preko rentnih mehanizmov, kot tudi na trgu dela.

Nadalje je ta razvoj pripeljal do tega, kar sem čutil, da je zadnji del konceptualne sestavljanke. Zgodovinsko gledano je skupno zagotavljalo »varovalo revnih« (the poor’s overcoat) in tako zmanjševalo neenakost socialnih dohodkov. Toda v dobi rentnega kapitalizma, ki se je v fazi varčevanja še pospešil, je prišlo do plenjenja skupnega preko zapiranja, privatizacije, zanemarjanja, financijalizacije in neokolonializacije (Standing, 2019). To je znatno povečalo neenakost socialnih dohodkov na škodo prekariata.

  1. Zdi se, da obstaja velik kompromis med zdravim življenjem (npr. manj stresa, krajši delovni čas itd.) in pravico do zaposlitve, ki državljanom omogoča dostojno življenje (ekonomsko bogastvo). Imate morda kakšno rešitev za ta kompromis?

Mislim, da je pojem »pravica do zaposlitve« nesmiseln. V tržni ekonomiji je verjetno potrebno, da ima veliko ljudi službe. Toda biti v službi za veliko večino ljudi pomeni, da so v položaju podrejenosti, zato delovno pravo, za razliko od drugih vej prava, predpostavlja razmerje gospodar-služabnik.

Nasproti temu pa si lahko zamislim »pravico do dela«, kar nas vodi nazaj k mojemu zagovoru temeljnega dohodka. Avtomatizacija ne pomeni nujno sprejemanje tega, kar se vam očitno zdi, da pomeni »prekarnost«. Lahko bi nas tudi osvobodila tako imenovanih »pravih služb«. Potem bi več ljudi lahko namenilo več časa delu, ne službam, vključno s skrbstvenim in ekološkim delom, ki ohranja življenje in naravo, ne pa službam, ki izčrpavajo vire.

  1. Predlagate, da bi lahko bil temeljni dohodek rešitev za prihodnost. Kako bi lahko prepričali bogate in močne lobije v tako imenovanih »naprednih družbah«, da sprejmejo vaše sporočilo in ga posvojijo?

No, korporativne elite so glede tega vprašanja zmedene, prav tako kot tudi politična libertarna desnica. Kot zeleno-levega političnega ekonomista me je rahlo zabavalo, da sem bil tri leta zapored povabljen v Davos, da govorim o temeljnem dohodku, pa tudi o rentnem kapitalizmu in prekariatu, prav tako pa sem bil z istim razlogom vabljen tudi na korporativne dogodke v Silicijevo dolino (Silicon Valley) in na univerzo Singularity.

V osnovi za elite obstajajo tri nasprotujoče si racionalizacije. Nekateri ideološki libertarci, kot so ljudje na inštitutu Cato in še vedno močno društvo Mont Pelerin ter skupina Bilderberg (Bilderberg Group), temeljni dohodek sprejemajo kot dobro alternativo svoji želji po minimalni državi. Mislim, da so trenutno na stranskem tiru in bodo po tej pandemiji njihove intelektualne pozicije ničvredne. Ne smemo pa imeti nič proti njihovi podpori, saj sem prepričan, da lahko premagamo njihove druge argumente. Enostavno potrebujemo močno socialno državo.

Moji prijatelji na levici, ki dejstvo, da nekateri libertarci podpirajo temeljni dohodek navajajo kot »dokaz«, da mora biti to slaba ideja, si lahko glede tega oddahnejo. Tudi Adolf Hitler je verjel v nacionalno zdravstveno službo in imel v svojem bunkerju dva izvoda Beveridgovega poročila, ki sta bila popisana z naklonjenimi opombami. Ali to pomeni, da bi morali zato nasprotovali nacionalni zdravstveni službi (NHS) ali socialni državi? Poleg tega verjamem, da ljudje, ki imajo varnost temeljnega dohodka, postanejo bolj samozavestni in angažirani tudi v boju za druge pravice.

Drugi razlog, da se korporativna elita strinja s temeljnim dohodkom je, da si želi stabilen in vzdržen ekonomski sistem, v katerem lahko korporacije še naprej ustvarjajo predvidljive dobičke. Kot Milton Friedman verjamejo, da so ljudje z osnovno varnostjo bolj racionalni in sprejemajo boljše ekonomske odločitve. To verjetno drži. V povezavi s tem plutokracijo in elito skrbi, da so si v preteklosti nagrabili preveč bogastva in moči in da bi lahko kmalu prišlo do upora. Tudi glede tega imajo verjetno prav.

Tretji razlog je – platforme sem si delil z vodilnimi imeni s področja umetne inteligence (AI), ki to potrjujejo -, da mnogi verjamejo, da bodo roboti in avtomatizacija ustvarili prihodnost brez služb. Sam ne verjamem v ta scenarij; gre za reinkarnacijo zmote o dolgoročno konstantnem številu delovnih mest (»lump of labour fallacy«). Verjamem pa, da je ta tehnološka revolucija edinstvena po tem, da vnaša veliko motenj v delovanje sistema – prispeva k negotovosti in stresu – in ustvarja veliko večjo neenakost.

  1. Ali menite, da bi lahko kriza, ki bo posledica pandemije covid-19, postala spodbuda za ustvarjanje takšnega temeljnega dohodka in iskanje bolj trajnostne prihodnosti?

Kot sem trdil v številnih prispevkih, je bila pandemija samo sprožilec ekonomske krize, ki se je obetala v vsakem primeru, kar sem poskušal pokazati tudi v svoji knjigi The Corruption of Capitalism (Koruptivnost kapitalizma, 2017). Brez dvoma bo pandemija povzročila verjetno največji svetovni ekonomski padec v zgodovini. Toda doživljamo transformativno krizo, analogno krizni točki opisani v knjigi The Great Transformation (Velika preobrazba, 1944) Karla Polanyija, ko bi kratkoročni izid lahko šel v katerokoli smer – v smeri avtoritarnega neofašizma ali v smeri progresivne globalne preobrazbe. Če bi se lahko nekako izognili napakam strategije po letu 2008, ki je ustvarila le pogoje za še hujšo krizo, bi lahko ponovno preporodili naše družbe. Verjamem, da sistem temeljnega dohodka ni več samo etično zaželen, ampak je postal ekonomski imperativ. Kot trdim v Battling Eight Giants, je ekološka grožnja, izumrtje, tista točka preloma, ki bo veliko ljudi spodbudila, da podprejo sistem porazdelitve dohodka, utemeljenega na temeljnem dohodku.

Izvirno objavljeno v: pp.5-6 of WEA Commentaries 10(2), May 2020
http://www.worldeconomicsassociation.org/files/Issue10-2.pdf

 

Vir: https://www.worldeconomicsassociation.org/newsletterarticles/interview-guy-standing/

 

Literatura:

Beveridge, W H (1942) Social Insurance and Allied Services: Beveridge Report, HM Stationery Office

Polanyi, K ([1944] 1957) The Great Transformation, Beacon Press

Standing, G (2014) A Precariat Charter: From Denizens to Citizens, Bloomsbury

Standing, G (2017) Basic Income: And How We Can Make It Happen, Pelican

Standing, G (2017) The Corruption of Capitalism: Why Rentiers Thrive and Work Does Not Pay, Biteback Publishing

Standing, G (2019) Plunder of the Commons: A Manifesto for Sharing Public Wealth, Pelican

Standing, G (2020) Battling Eight Giants: Basic Income Now, Bloomsbury.