Lokalni nivo je še eden zadnjih miljejev, kamor lovke mednarodnih institucij, tudi finančnih, ne morejo poseči neposredno, meni dr. Valerija Korošec.
S pojasnilom, da v glavnem mestu dobro skrbijo za tiste, ki potrebujejo socialno podporo, na občini zavračajo pobude o uvedbi lokalnega univerzalnega temeljnega dodatka. Toda strokovnjaki poudarjajo, da UTD ni socialna podpora.
Mestno oblast je predstavnik kolesarjev in pešcev v mestnem svetu Janez Stariha letos dvakrat pozval, naj uvede univerzalne temeljne dobrine in univerzalni temeljni dohodek ali UTD. Nazadnje je med epidemijo predlagal uvedbo izrednega univerzalnega temeljnega preživetvenega zneska za vse meščane, ki naj ne bo nižji od 500 evrov. Na MOL so to zavrnili.
V obrazložitvi so nazadnje zapisali, da se zavedajo »daljnosežnih posledic skoraj popolne ustavitve poslovnega in javnega življenja zaradi epidemije«, toda za njihovo ublažitev so na občini ustanovili občinski krizni štab, ki je, kot dodajajo, sprejel vrsto ukrepov za najbolj prizadete. Strinjajo se s svetnikom, da so nekateri zaradi nepričakovanega izpada dohodka brez zadostnih sredstev za dostojno življenje, a na občini menijo, da uvedba UTD v višini 500 evrov ali več ni niti primerna niti finančno uresničljiva: »Ukrepi za pomoč najbolj prizadetim morajo biti usmerjeni ciljno, da pomoč doseže tiste, ki jo najbolj potrebujejo, česar predlagana pobuda ne zagotavlja«.
To je pogost izgovor, katerega namen je nevtralizacija, meni dr. Valerija Korošec, sociologinja in neodvisna raziskovalka UTD. Po njenem mnenju želijo z njim zagovornike UTD prikazati kot tiste, ki bi jemali najrevnejšim in dajali tistim, ki ne potrebujejo, toda to ni res in služi zgolj za utišanje razprave. Jedro spora je, kot poudarja raziskovalka, da institucije ne priznavajo dejstva, da so vsi ljudje, ki so eksistenčno ogroženi, dokaz njihovega implementacijskega deficita. »Če bi dokazali, da v svojem sistemu nikogar krivično ne izpustijo ali krivično obravnavajo, bi njihov argument lažje sprejeli,« je prepričana Valerija Korošec. »Če bi odločevalci ukrepe za pomoč najbolj prizadetim znali usmeriti k vsem, ki jo potrebujejo, potem sistema UTD ne bi bilo smiselno uvajati. Dokler pa vsak dan poslušamo o neučinkovitosti sedanjega sistema, zagovorniki UTD ne razumemo, zakaj se ne potrudijo in tega sistema ne izboljšajo z univerzalnim temeljnim sistemom socialne varnosti, ki po definiciji pomeni, da skupnost poskrbi za vse enako.«
Trojanski konj
UTD je dohodek, ki ga politična skupnost namenja vsakemu svojemu članu redno in brezpogojno, kar pomeni, da ni vezan na ekonomsko aktivnost posameznika in je neodvisen od premoženjskega stanja in drugih prihodkov. »Če bi v slovenskem kontekstu ljudje prejeli 500 evrov UTD, bi lažje zavrnili službe, ki so ponižujoče, izkoriščevalske in škodljive, saj bi imeli temelj, s katerim bi lahko živeli,« pravi Jasmina Jerant, prav tako raziskovalka univerzalnega temeljnega dohodka, ki je magistrirala na Srednjeevropski univerzi, zdaj pa je na doktorskem študiju. »Toda, to ne pomeni, da bi socialne transferje ukinili,« opozarja. Po njenem mnenju bi UTD predvsem desni politiki radi uporabili kot trojanskega konja, s katerega bi ukinili socialne pomoči in odpravili socialno državo. Premier Janez Janša je izredno finančno pomoč samozaposlenim v času epidemije poimenoval UTD, kar je po njenem mnenju skregano z resničnostjo. »Vsaka finančna injekcija ljudem zaradi krize še ne pomeni, da je to UTD. Najpomembnejše pri UTD je njegova brezpogojnost. Zanj ni treba prositi in dobimo ga ne glede na to, kaj počnemo, kaj imamo in česa nimamo. Dobimo ga zato, ker smo ljudje,« poudarja raziskovalka, ki meni, da ima na dolgi rok UTD lahko emancipacijski potencial. Po njenem ga sicer ni dobro uvajati v času krize, saj je takrat treba najprej rešiti probleme tistih, ki so najbolj prizadeti. »UTD je bolje uvesti, ko se razmere umirijo, je pa dobro o njem govoriti, saj se jasno pokaže, zakaj je potreben – prav zaradi šokov, kot smo jim tudi zdaj priča.«
Lokalna raven
Po besedah Valerije Korošec bi z lokalnim UTD občina omogočila vsakemu stalnemu prebivalcu pravico, da koristi vsako stvar ali storitev, ki se financira iz občinskega proračuna, v enaki, pa čeprav vsaj na začetku, najmanjši možni meri, po svoji svobodni odločitvi. Raziskovalka govori o avtobusnem, muzejskem, parkirnem, gondolskem, knjižničnem in vrtčevskem UTD kot o univerzalnih temeljnih dobrinah. Za slovenske občine delno velja, da imajo vse, kar je potrebno za uvedbo, že na voljo. »Vendar je mogoče z ozaveščenim pristopom do UTD, katerega temelj so univerzalnost, egalitarnost in individualnost pravic, sedanji sistem izboljšati, čeprav z majhnimi koraki. Upati je, da bi zaradi tega ljudje imeli močnejši občutek pravičnosti, pripadnosti ter odgovornost do občinske skupnosti.«
Lokalna raven je po njenem pomembna. »Slovenija v EU izjemno hitro izgublja suverenost tudi na področju sociale, po tem ko smo jo izgubili na monetarnem in fiskalnem področju. Lokalni nivo je tako za zdaj še eden zadnjih miljejev, kamor lovke EU, OECD, Svetovne banke in Mednarodnega finančnega sklada ne morejo poseči neposredno, in v katerih lahko ljudje uporabijo pristop UTD na vseh področjih, kjer je to mogoče, in se ‘samoobrambno’, samopreskrbno, samoohranitveno povežejo.«
Na občino je leta 2016 poslala predlog uvedbe lokalnega UTD v Ljubljani. Kmalu potem je bila vabljena na razgovor. Kot je zapisala na spletni strani Za-misli, je župan Zoran Janković obljubil, da bo poslal strokovnjake v mesta, kjer lokalni UTD že preizkušajo. »Župan ni ničesar obljubil, ker sistem UTD dobro pozna, in povedal je tudi, da v Ljubljani tega ne bo uvedel, ker dobro skrbimo za tiste, ki potrebujejo socialno podporo,« so zdaj, štiri leta pozneje odgovorili na občini. Toda UTD ne pomeni enako kot socialna podpora, poudarja raziskovalka Jasmina Jerant. »Ne gre za socialno pomoč, ampak za zagotovilo, varovalo, da se ljudje lahko sami odločajo o tem, kako bodo denar porabili. Predvsem pa pomeni, da lahko rečejo ne izkoriščanju.«