Lahko UTD konča našo kulturno obsedenost z delom?

Leta 1948 je nemški filozof Josef Pieper napovedal, da družba hiti proti distopiji, ki jo imenoval »totalno delo«. V letu 2017, ko večina med nami dela predolgo, zamuja družabne dogodke, dela ob vikendih in na stara leta upa samo na upokojitev, praktični filozof Andrew Taggart verjame, da smo dosegli mejo te distopije. Opisuje pogoje, ki se okoli nas zaostrujejo – urniki naših življenj so prilagojeni potrebam naših služb, temu je (v razmerju 5:2!) podrejen naš čas z družino in prijatelji, naš prosti čas tako v besedah kot dejanjih vedno bolj spominja na delo: gremo po opravkih, prizadevamo si za »produktivne« dneve, poskušamo počivati tako, da smo v ponedeljek, na začetku novega delovnega tedna, spočiti. Taggart meni, da je univerzalni temeljni dohodek ideološki pritisk, ki ga potrebujemo, da se začnemo spraševati, kako se lahko znebimo naše kulture obsedenosti z delom in kako bi lahko živeli v svetu brez njega. Smo ljudje ali instrumenti produktivnosti? Je naša osredotočenost na delo postala patološka? Za več, obiščite http://www.andrewjtaggart.com.

Transkript:

»Totalno delo« je izraz, ki ga je skoval manj znani nemški filozof iz 20. stoletja, Josef Pieper, ki je bil zaskrbljen, da bo po drugi svetovni vojni prišel čas »totalnega dela«. S tem je mislil, da bo delo postalo središče, okoli katerega se bo vrtel svet – ljudje se identificirajo kot delavci in življenje postaja vse več in več dela. Da bi to videli bolje, preučimo nekaj, kar bi lahko poimenovali »pogoji zaostrovanja«.

Prvi pogoj bi bil »osredinjenje dela«. Vse bolj mislimo, da je delo dejansko središče, vse ostalo pa se vrti okoli njega. Da bi to videli bolj jasno, lahko pomislimo na dejstvo, da smo se danes zjutraj zbudili, da bi šli na delo ali da se danes vračamo z dela; da se pripravljamo na delo; da se pripravljamo, da zapustimo delo. To se dogaja po vsem svetu. Svoje urnike, preostanek našega življenja prilagajamo tako, da se vrti okoli dela.

Drugi pogoj je »podrejenost«. Vse drugo v življenju se zdi kot da je podrejeno in služi delu. Pomislimo na spanje: ideja je, da si želimo, da bi se dobro naspali, da bi bili osredotočeni in dobro pripravljeni na delo in da bi bili, ko smo na delu, čim bolj produktivni. Tako postane spanje instrument v službi produktivnosti. To lahko ilustriramo še s številnimi drugimi primeri.

Tretji pogoj je »trditev o podobnosti«. Zdi se, da vse ostalo v življenju vse bolj in bolj spominja na delo. Lahko pomislite na prosti dan, ki ga želite preživeti čim bolj produktivno, razmišljate o tem, koliko ste naredili. Lahko začnete razmišljati o vseh načinih kako načrtujete svoj čas, ki ga preživljate z otroci. Izrazi, ki označujejo naše življenje, tudi če dejansko ne delamo, vse bolj zvenijo kot delo.

Zadnji pogoj menim, da je najbolj intenziven in bi ga lahko poimenoval »kulturna pozabljivost«. Skoraj smo že pozabili, da je bil čas, v katerem delo ni bilo središče sveta, da so v sodobnem svetu obstajali še drugi načini življenja, v katerih je bilo delo sicer del življenja, vendar ni bilo njegovo središče. Pozabljamo, da to danes v nekaterih drugih kulturah še vedno drži; in pozabljamo, da bi dejansko lahko imeli čas, ko delo ne bi bilo tisto, okoli česar se preostanek sveta vrti. Torej, ne trdim, da smo dejansko dosegli »totalno delo«. Kar trdim je, da smo na robu tega. Res bi morali biti hvaležni, da še nismo dosegli te distopije, v kateri bi bilo delo totalno.

Predpostavimo, da bi nekako prišli do univerzalnega temeljnega dohodka. Zavoljo argumenta predpostavimo, da bi to zadoščalo za zadovoljitev naših materialnih potreb – to pomeni, da bi imeli zadosti hrane, ustrezno bivališče, dovolj toplote, hladu in podobno – da bi imeli vsega dovolj. Kot temu pravi filozof Harry Frankfurt, dosegli bi »doktrino zadostnosti«. Torej predpostavimo, da nam vsem univerzalni temeljni dohodek omogoča, da imamo dovolj. Še enkrat, mislim, da bi morali potem razmisliti, kaj bi v tem primeru počeli sami s seboj.

Aristotel v »Politiki« precej razvpito pravi, da imamo delo zato, da bi imeli prosti čas – delamo, da bi imeli prosti čas. Vprašanje je, kako bi rabili svoj prosti čas? Mislim, da smo naučeni do te mere, ko res ne vemo več kako odgovoriti na to vprašanje. Ljudje so soočeni z zelo težko situacijo, ki je po izvoru srednjeveška in se imenuje »acedia«. »Acedio« je težko prevajati, a pomeni nemir duha, nezmožnost, da bi bili pri miru ali tiho. Ko gledate ljudi, lahko znova in znova vidite, da so pravzaprav zelo nemirni. Ne morejo živeti s tem, kar počnejo, ne morejo biti zlahka pozorni. Mislim, da to ni rezultat tehnologije, je pa tehnologija to stanje nedvomno poslabšala.

Torej težava s številnimi politikami povezanimi z univerzalnim temeljnim dohodkom niso podrobnosti, niti določene politike same, ampak gre bolj za filozofsko vprašanje: kako bomo sami sebe dejansko zaposlili? Kako bomo živeli kot posamezniki in v skupnosti, če ne bomo imeli dela, ki bi vodilo naše dneve, kaj šele našo celotno življenje.

Obstajajo trije splošni ugovori, ki se nanašajo na trditev, da smo vstopili v čas, ki je na robu »totalnega dela«. Prvi ugovor je dejstvo, da moramo zagotovo nekako zadostiti našim osnovnim potrebam in z delom to počnemo. In s tem bi se strinjal. Nisem proti ideji, da bi delo moralo imeti določeno vlogo v našem življenju, neko vlogo v času naše budnosti, tekom našega življenja. Ugovarjam ideji, da je delo vse. Trdim, da ko smo enkrat mimo točke, ko zadostimo našim materialnim potrebam, ki jih potrebujemo za preživetje, se znajdemo v težavah.

Drugo napačno prepričanje je, da ljudje pogosto mislijo, da je to, za kar se zavzemam, ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem. Ne zavzemam se za to. Menim, da je ideja ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem nekaj, kar »totalno delo« vzame za svoje in upravlja, kar pomeni, da dejansko ločite delo na eno stran in preostanek življenja na drugo in trdite, da je delo tako pomembno kot ljubezen, veselje, religioznost, filozofiranje in raziskovanje vesolja. Če res mislite, da je vse v življenju enako vredno kot delo, potem je to vprašanje, ki ga morate na novo prevprašati. Te druge stvari so dejansko pomembnejše od vrednosti, ki jo pripisujemo delu.

In tretje napačno prepričanje je, da se samo borim proti pretiranemu delu, kar mislim, da ne drži. Menim, da je prekomerno delo dejansko lokalna manifestacija »totalnega dela«. Mislim, da zagotovo ne bi delali toliko, če bi nam za delo bilo manj mar. Prekomerno delo je preprosto logična zmota »red herring« – kako poskušamo preusmeriti pozornost z načinov, na katere je v našem običajnem vsakdanjem življenju delo postalo za nas tako pomembno. Menimo, da obstaja samo nekaj ljudi, ki delajo preveč in jih patologiziramo, rečemo, da so deloholiki; preveč jim je mar. Toda pravzaprav še nismo raziskali, v kakšni meri to velja tudi za nas.