“Revni ne bi bili nič na slabšem, vsi skupaj pa bi se počutili bolje, so sporočali zagovorniki univerzalnega temeljnega dohodka, ki so se minuli teden zbrali na mednarodni konferenci v Mariboru.” Tako se začne članek Dragice Korade v Večeru. Na minuli mednarodni konferenci so predavatelji problematizirali pojme dela, preživetja in solidarnosti ter jih postavljali ob bok univerzalnemu temeljnemu dohodku (UTD). Predavatelji so obravnavali UTD iz različnih perspektiv, toda kot zapiše Koradejeva je sociologinja dr. Tanja Rener idejo UTD orisala s tem, da je pravo vprašanje ali si lahko UTD še naprej ne privoščimo? in ne ali si UTD sploh lahko privoščimo. V nadaljevanju izpostavljamo dva odlomka iz članka, ki je bil prvotno objavljen v Večeru 24. marca 2015.
Denar in etika dela
“Univerzalni temeljni dohodek, ki bi si ga morali izboriti na referendumu, bi lahko bil pomemben korak k evropski solidarnosti. Z njim bi dosegli dvoje: po Evropi bi izkoreninili revščino, ljudem pa zagotovili dostojanstvo in možnosti za družbeno participacijo. Ljudje z nizkimi dohodki ne bi bili nič na slabšem, bogataši bi še vedno imeli dovolj, vsi skupaj pa bi se počutili bolje, ker bi lahko kadarkoli izstopili iz kapitalistične dirke.” Tako Koradejeva povzema misel Otta Lüdemanna.
Enakost in svoboda
“UTD opolnomoči ljudi, vrne jim avtonomijo, je razvijala temeljno misel mlada Mariborčanka Nina Šošterič, ki je to, čemur je Lüdemann rekel “evropsko skupno dobro”, umestila v postproduktivistično ekonomijo. UTD, ki je nujen, ne pa zadostni pogoj za družbeno pravičnost, bi namreč poleg nekoliko večje družbene enakosti omogočil tudi prehod v postpotrošniško družbo. “Zakaj UTD torej ni na dnevnem redu naše politike?” je razpravo zaokrožila Renerjeva, ki ji ni ušlo, da imata UTD v svojih programih za preživetje tako grška Siriza kot španski Podemos, v Švici pa bodo o njem odločali na referendumu.”