Kolumna Studia City
Ob propadu vrednot – o katerem se govori -, ko zadovoljijo le hipni, plehki fiksi, ki jih takoj ni več, ne pa sile in napetosti, ki te dvigajo in trajno polnijo, pa ni dvoma, da dve vrednoti še obstajata. To sta denar in uspeh. Uspeh, kakršen koli že je, in denar, četudi še tako umazan.
Če si neuspešen, ne veljaš nič, in če nimaš denarja, si isto, pa še živeti ne moreš. Ljudi pa, ki niso uspešni in nimajo denarja, je veliko. Vendar za to lahko sami niso nič krivi. Lahko so celo žrtve. A tudi ti ljudje imajo pravico živeti, imajo pravico, da v njihovo dušo posije kak sončni žarek. Niso vsi geniji ali veliki talenti, nimajo vsi dobro plačanih poklicev, niso vsi pokvarjeni ali lopovi, a bi tudi nesrečniki radi užili kaj lepega. Mnogi ne morejo zlesti na zeleno vejo prav zaradi drugih, ki so se kaj vrednega krivično polastili ter hočejo več in več in morajo zato denar odžirati prvim ali pa ga enostavno pokradejo.
Za nesrečo mnogih je kriv kapital s svojimi lastniki, ki jih v sli po njegovem grmadenju ne ustavi nobeno trpljenje. Sem spadajo brezposelni, pa prekarni delavci in izkoriščanci z ubijalsko nizkimi dohodki, tu so ljudje, ki jim kljub pridnosti, trudu, finance obračajo hrbet. In ali so zato, ker pač nimajo sreče ali niso barabe, dolžni crkavati?
Ne. Zaradi povedanega mora pokazati politika, koliko je je v hlačah. Politika, katere naloga je prav skrb za dobro vseh. Eno izmed takih dejanj bi bila uvedba temeljnega osebnega dohodka, za katerega se po nemškem Spieglu zavzemata že dve tretjini Evropejcev. Denar za to ni problem, le svet kot voljo in predstavo se mora ubogati.
Peter Mlakar, Studio City