7. 9. 2020 Mnenja

Univerzalni temeljni dohodek ni panaceja za naš čas – in laburisti ga ne bi smeli podpreti

Avtor:

Kar je bil nekoč le ljubiteljski projekt libertarcev, zdaj dobiva vse širšo podporo. Vendar tovrstno varovalo pred revščino ni alternativa za ekonomske in socialne reforme, ki jih potrebujemo.

Ni veliko idej, ki bi združile sindikaliste, libertarno desnico, zeleno gibanje in tehnološko sceno Silicijeve doline. Ampak to je mavrično zavezništvo, ki podpira univerzalni temeljni dohodek, stoletja staro idejo, ki se predstavlja kot rešitev za številne težave 21. stoletja. Ali je ta njegova presenetljiva koalicija privržencev znak ideje, katere čas je končno napočil – ali le simptom vseobsegajoče, površinske rešitve, ki išče svoj problem?

Univerzalni temeljni dohodek, ki mu včasih pravijo tudi državljanski dohodek, je ideja, da bi država vsakemu odraslemu državljanu izplačevala reden, zmeren dohodek. Gre za plačilo brez obveznosti in za razliko od denarnih nadomestil in pomoči, ki so trenutno na voljo ljudem v aktivni delovni dobi, ni vezano na obstoječe materialno stanje. Dobili bi ga ne glede na to ali službo imate, jo iščete, ali ste sploh pripravljeni delati.

Temeljni dohodek se že dolgo zanaša na podporo političnega obrobja. Prikupil se je radikalnemu feminizmu in zelenim, ki so jih frustrirali nenehni neuspehi kapitalizma, da bi pošteno vrednotil ne-monetarna dela, kot je recimo skrbstvo. Libertarna desnica ga sprejema kot priložnost za zmanjševanje državne birokracije in bi zamenjala javne storitve z enostavnim, rednim denarnim plačilom, ki se ga lahko potroši, kot si ljudje to pač želijo.

Pravi razlog za nepričakovani vzpon ideje temeljnega dohodka kot ideje tega trenutka, pa je rastoči nabor mislecev, ki očitno verjamejo, da sodobna ekonomija ne more delovati brez njega. Tehnološki utopisti izpostavljajo vzpon robotov in razvoj umetne inteligence, za katero pravijo, da bo povzročila, da bo na voljo vedno manj dela. Menijo, da je to dobra priložnost za sprejem štiridnevnega delovnega tedna, ki bi ga dopolnjeval še temeljni dohodek.

Distopisti trga dela pa na drugi strani pravilno izpostavljajo rastočo negotovost slabo plačanih delovnih mest in skakanje mladih iz enega k drugemu delu (ekonomija na poziv), ki jim nikoli ne bo moglo zagotoviti varnosti pogodbe za nedoločen čas. Za njih je temeljni dohodek tisto varovalo pred revščino, ki bi lahko ljudem pomagalo shajati v tem krasnem novem svetu.

Kritiki današnjega socialnega skrbstva medtem obsojajo sprevržen sistem denarnih nadomestil, ki je povsem drugačen od zavarovalnega, na prispevkih temelječega sistema preteklosti. Postal je preobremenjen s sankcijami, potem ko so politiki začeli med seboj tekmovati, kateri bo bolj rigorozen, da bi na ta način demonstrirali, da ni nič zastonj. Tako so ljudje, ki so bili odpuščeni, potisnjeni še globlje v stisko, potem ko jih sistem prikrajša denarnih nadomestil zaradi razlogov, na katere nimajo vpliva. Ne bi bilo enostavneje znebiti se te nečloveške, zatiralske zapletenosti in jo zamenjati z nečim, kar daje ljudem več svobode, da si najdejo pravo službo?

Toda, kot že toliko idej, ki želijo postati odgovor na vse probleme, temeljni dohodek ni rešitev za nobenega od zgoraj navedenih. Če bi si dovolj prizadevali, bi lahko vprašanje skrbstva enostavno rešili z radodarnim povečanjem skopih državnih denarnih nadomestil, ki jih prejemajo tisti, ki skrbijo za starejše ljudi ali odrasle s posebnimi potrebami. Če bi želeli, bi se lahko znebili strogih sankcij na področju nadomestil in jih zamenjali s sistemom socialne aktivacije, ki daje večji poudarek usposabljanju in podpori ljudem, da si poiščejo službo, ki jim ustreza, ne pa da morajo vzeti prvo, ki jim prekriža pot.

Toda temeljnemu dohodku spodleti tudi v svojem najambicioznejšem in najradikalnejšem namenu. Ljudje že dolgo napovedujejo konec dela. In veste kaj, ne glede na to, ali so se šteli za utopiste ali distopiste, se je vedno do zdaj izkazalo, da so se motili. Kolo, statva, pralni stroj, osebni računalnik: ko je inovacija za inovacijo zamenjala katero obliko človeškega dela, je stalen napredek zamenjal to delo z nečim drugim.

Vabljivo je misliti, da naši izumi družbo preoblikujejo bolj kot izumi naših prednikov. Vendar je veliko bolj verjetno, da bo, tako kot v preteklosti, tehnologija drastično preoblikovala svet dela, ne da bi hkrati zmanjšala njegovo vsoto. To je deloma zato, ker je ideja o določeni količini plačanega dela, ki ga je treba opraviti, napačna in ji ekonomisti pravijo »zmota o dolgoročno konstantnem številu delovnih mest« (lump of labour fallacy). V resnici pa je tako, da bolj ko smo bogati, več denarja lahko porabimo – kar ustvarja večje povpraševanje in posledično več služb.

Nič od tega pa ne vpliva na dejstvo, da imamo pred seboj nekaj resnih izzivov. Ideja, da se trg dela preoblikuje in ne zmanjšuje, ne bo prav nič bolj potolažila taksistov, ki bodo izgubili službo zaradi samovozečih avtomobilov in ugotovili, da jim primanjkuje veščin za novo službo. Vendar izplačevati ljudem skromen temeljni dohodek tudi v tem primeru ne bo pomagalo: iz pretekle de-industrializacije vemo, da pustiti odpuščene ljudi, da dlje časa slabijo na nadomestilih, povzroča neizmerno škodo delovno aktivnemu življenju in ga skrajša za desetletja.

Velika Britanija je vedno imela preveč nizko kvalificiranih in slabo plačanih delovnih mest, ki ponujajo slabe možnosti za napredek. To bi nas moralo resno skrbeti, še posebej v luči novih raziskav, ki ugotavljajo, da je slabo plačana in stresna služba za mentalno zdravje še bolj škodljiva kot nezaposlenost.

Daleč od tega, da bi roboti kradli naša delovna mesta; resničnost današnje ekonomije je, da veliko podjetij premalo vlaga v tehnologijo, kar slabi rast produktivnosti. V nekaterih sektorjih je delovna sila tako poceni in jo je mogoče tako enostavno izkoriščati, da modernizacija ni smiselna – na primer, tekstilna industrija v Leicesterju se še vedno močno naslanja na staromodne modele znojilnic (sweatshop). V sektorjih, kot sta dostava paketov in logistika, se tehnologija uporablja za to, da delavce spreminja v kvazi-robote. Digitalne zapestnice merijo poti, ki jih delavci opravljajo po skladišču ali na dostavi, ter na ta način preverjajo njihovo hitrost in učinkovitost. Sledijo jim celo pri tem, kako dolgo se zadržujejo na stranišču.

Odgovor na to ne more biti, da tovrstno žalostno stanje sprejmemo in ga potem poskušamo zakrpati s temeljnim dohodkom. Nasloviti moramo temeljno neravnovesje moči, ki dovoljuje delodajalcem, da prenesejo tveganja na svoje zaposlene tako, da so ti prisiljeni postati samozaposleni pogodbeniki ali da jim ne plačujejo odmorov. In da razvijemo dolgoročne rešitve za izboljšanje kakovosti dela.

Privlačnost temeljnega dohodka za Silicijevo dolino je enostavno sprevideti. Podjetja, kot je na primer Uber, katerega vozniki so opredeljeni kot samozaposleni »partnerji«, se zanašajo na ta model prenosa tveganja. Tudi ko ustanovitelj Facebooka, Mark Zuckerberg, hvali temeljni dohodek, poskuša tehnološki velikan narediti vse kar je v njegovi moči, da se izogne plačevanju davkov in plačevanju svojega deleža za socialno infrastrukturo, na katero se tako zanaša. Levica se ne sme pustiti zapeljati. Temeljni dohodek poskuša le odvrniti pozornost od težav, ki so v jedru ekonomske moči; to je radikalno zveneč izgovor, da pogledamo stran od manj glamuroznega, bolj zapletenega vprašanja, kako zagotoviti, da se pravice na trgu dela ustrezno uresničujejo. Sprejemanje zmanjševanja pravic iz delovnega razmerja in delovnih razmer v zameno za temeljni dohodek, ima lahko nevaren nasprotni učinek.

Davčne olajšave, ki se uporabljajo kot dodatek k dohodku ljudem v slabo plačanih službah, so v zadnjih osmih letih konservativni finančni ministri postopoma spodkopali. Pravice delavcev so sicer bolj odporne: nemogoče si je predstavljati vlado, ki bi lahko odpravila zakonsko predpisan porodniški dopust, minimalno plačo ali omejitve delovnega tedna brez veliko težjega boja – toda, če se teh pravic ne uresničuje ustrezno, v praksi za delavce z brezobzirnimi delodajalci ne bodo pomenile veliko.

Levica bo morala izbirati svoje bitke. Mora se osredotočiti na uveljavitev pravice do dobro plačanega dela za vse in se ne prodati s povzdigovanjem temeljnega dohodka kot panaceje za vse slabosti sodobnega trga dela. Mora izbrati bitko za moč, ne bitke za drobtinice.

Prevedel: Jan Štumberger

 

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse Oddelka za prevodoslovje FF UM pri Društvu za razvoj humanistike (www.zofijini.net)

 

Vir: https://www.theguardian.com/commentisfree/2017/dec/18/universal-income-no-panacea-labour