Kakšna čudovita zbirka komentarjev! Takšne naklonjenosti res nisem pričakoval. Brez dvoma povsem nereprezentativno za javno mnenje v ZDA. A nekje je treba začeti. Na tem mestu se bom v svojih pripombah osredotočil na najbolj kritične opazke, pri čemer se bom najprej posvetil problemu normativnega upravičenja, potem pa vprašanjem politične strategije.
UPRAVIČENJE
Kot upravičeno opominjata Emma Rotschild in Brian Barry, se del argumentov za UTD sklicuje na učinkovitost in splošni interes. Vendar je treba ključno normativno bitko izbojevati na polju pravičnosti. Prepričan sem, da pravičnost zahteva od nas, da povečamo minimalno raven dejanske svobode in da je UTD še posebej prepričljiv način za zagotavljanje tako razumljene pravičnosti. Elizabeth Anderson in William Galston zavračata moje pojmovanje pravičnosti v prid stališču, ki temelji na vzajemnosti, natančneje na obvezi delazmožnih, da pomagajo ljudem v stiski — kar je tradicionalna moralna osnova programov socialnih držav. Za doseganje ciljev, ki izhajajo iz takšnega pojmovanja, se zdi Galstonu kombiniranje ciljnih programov učinkovitejše od UTD, ki dohodek zagotavlja vsakomur. Andersonova, ki je še posebej občutljiva za stigmatizacijo in izključevalne učinke ciljnih programov, je previdnejša: empirični dokazi bodo morda pokazali, da je UTD del najboljšega še izvedljivega svežnja ukrepov. Prav tovrstni dokazi o družbenih in gospodarskih trendih so Roberta Goodina in Katherine McFate spreobrnili v zagovornika UTD in to na podlagi normativnega pojmovanja, ki se ne zdi tako zelo drugačno od pogledov Galstona in Andersenove. Natančnejša obravnava teh trendov — na primer Goodinova ideja, da so tveganja danes manj standardizirana — bi morala tudi kritike spreobrniti v, sicer nekoliko zadržane, pragmatične zagovornike skromnega UTD.1 Skratka, sprejemljivost UTD ni odvisna od tega, ali zagovarjamo teorijo pravičnosti kot dejanske svobode.
Proti koncu svojega komentarja pa Andersonova namigne na popolnoma drugačno normativno utemeljitev socialnih transferjev, ki bi morda lahko še neposredneje upravičila UTD. Primer Aljaske, ugotavlja, »kaže, da bi problem legitimnosti v Združenih državah lahko rešili tako, da bi UTD financirali iz sredstev, zbranih z uporabo javne lastnine«. Normativni uvid, na katerem temelji ta zamisel, v svojih komentarjih še dodatno razvijeta Herbert Simon in Ronald Dore. S Simonovimi besedami je ta v »priznanju skupnega lastništva nad precejšnjim delom virov, fizičnih in intelektualnih, ki družbi omogočajo proizvajanje tistega, kar proizvaja*«. Iz tega stališča pa ne sledi nujno, da je temeljni dohodek mogoče legitimno financirati samo v obliki dividend za javno premoženje, kot predlaga Gar Alperovitz. Tudi nekatere davke, kot je davek na onesnaževanje ali energijo, ki ga zagovarjata Anne Alstott in Barry, bi lahko mirno interpretirali v tem smislu. Še več, kot pojasnjujeta Simon in Dore, bi bilo celo davke na dohodek iz dela treba razumeti kot pristojbino za izrabo srečnih priložnosti, ki so jih dobili razmeroma dobro plačani delavci, ne pa kot zaplembo dela sadov delavčevega truda.
S tem ključnim uvidom se oddaljujemo od tradicionalnega pojmovanja socialne države kot kombinacije (sebičnega) zavarovanja in (bolj ali manj radodarne) solidarnosti k pojmovanju, v katerem je zajeta tudi zamisel, ki jo je zagovarjal Tom Paine: da obstaja skupina prejemkov, do katerih je posameznik upravičen ne zaradi svojega prispevanja ali stiske, temveč preprosto zato, ker je član neke skupnosti. Nobene potrebe ni, da to pravico omejujemo na naravne vire ali da jo utemeljujemo na domnevnih »naravnih pravicah«, kot je storil Paine in kot je po Barryjevem mnenju nujno storiti. Le prepoznati moramo moralno naključnost (zelo neenako razdeljenih) možnosti, pa bomo spoznali, da je vse, kar nam je dano — kar se tiče razdelilne pravičnosti — »javna last«.
Na nekem drugem mestu sem to stališče že poskušal sistematično razširiti v pojmovanje pravične razdelitve dejanske svobode, ki posveča ustrezno pozornost tudi posebnim potrebam invalidov, velikemu pomenu, ki ga mnogi — v Evropi nič manj kot v Združenih državah — pripisujejo družbenemu pripoznanju v obliki plačanega dela, ter moralni nesprejemljivosti tega, da nekdo namenoma živi na stroške drugih.2 Takšno stališče je seveda izpostavljeno mnogim filozofskim ugovorom. Zaradi prostorskih omejitev na tem mestu ne morem odgovoriti nanje. Namesto tega zainteresirane bralce napotujem na odgovore, ki sem jih podal na dva nedavno objavljena zbornika kritičnih esejev.3
STRATEGIJA
»Človek se lahko izstrada med pogovarjanjem o dohodku, ki ne bi bil odvisen od plač,*« pravi Wade Rathke. Tudi Peter Edelman podobno opozarja, da vztrajanje pri UTD lahko pomeni precejšnje zapravljanje časa – »časa, ki bi ga lahko porabili za politično sprejemljivejše ideje, ki bi jih bilo mogoče dejansko uvesti*«. Strinjam se. Celo tisti, ki so prepričani, da bi UTD moral soditi med naše cilje, morajo priznati, da v določenih okoliščinah in za določene ljudi nima smisla posvečati preveč časa in energije premišljevanju o tem, kaj šele, da bi jih poskušali pridobiti za stvar. Veliko perečih težav je, ki jih UTD ne bi odpravil, in veliko perečih težav, ki bi jih lahko odpravili z dosegljivejšimi ukrepi.
Kljub temu pa imajo celo v na videz najbolj brezupnem položaju nekateri ljudje med drugim tudi nalogo, da nadaljujejo z raziskovanjem in zagovarjanjem politično nemogočega. Prvič, kot poudarja Barry, občasno prihaja do pretresov in pomembno je biti intelektualno pripravljen, ko se nenadoma ponudi politična priložnost. Drugič, če voz obtiči v blatu in ga poskušaš premakniti v pravo smer, se ponavadi ne obnese najbolje, če vsi kopljejo pod kolesi ali če ga vsi potiskajo. Boljše je, če nekateri daleč pred njim vlečejo za vrvi, drugi pa še precej bolj spredaj iščejo možne poti.
Bistven del potrebnega naprej uperjenega razmišljanja tvori izdelava kar najboljše tranzicijske strategije, in ta se lahko od države do države precej razlikuje.4 Ponekod so lahko najboljša izhodiščna točka družinski programi (McFate), drugod je najprimernejša uvedba kontov za umik (Claus Offe). Premik v smeri UTD lahko s postopno širitvijo opredelitve dela kot odgovorom na problem zagotavljanja primerne standardne zaposlitve za vse iskalce podbudijo celo sedanji načrti delovne podpore*(Goodin). Ta proces bi lahko privedel do »participacijskega dohodka« — do UTD, pogojenega z opravljanjem neke (plačane ali neplačane) družbeno koristne dejavnosti. Goodin, Offe in Barry menijo, da bi imel pod takimi pogoji UTD precej večje politične možnosti, tako v Evropi kot v Združenih državah. S tem se strinjam, čeprav sem skupaj z Barryjem hkrati prepričan, da bi prestrog program participacijskega dohodka lahko sprožil »grozljiv scenarij ogromnega birokratskega aparata, ki bi imel samovoljna nadzorna pooblastila*«, kar bi vodilo bodisi v nazadovanje bodisi, ko se nadejava oba, k nepogojnemu temeljnemu dohodku.
V razmerah ZDA pa bi bil najboljša podlaga za izgradnjo UTD verjetno odbitek od davka na izplačani dohodek (ODID). Ronald Dore in Fred Block poudarjata, kako bi se ga dalo preoblikovati v negativno dohodnino (ND), in Blocku se zdi, da »bi si tak program precej laže privoščili*«, zato je politično bolj realističen od UTD. Pri dani višini zajamčenega dohodka si ND v gospodarskem smislu ni skoraj nič laže privoščiti kot UTD. Tako se samo zdi, ker ljudje pogosto prezrejo ekonomsko ekvivalentnost pomoči in davčnih izdatkov.5 Različico, kakršno začrta Block, bi si v tem pogledu zaradi predlaganega izvzetja iz dohodninske osnove prvih 3000 dolarjev zaslužka celo težje privoščili kot pa UTD, ki bi ga financirali z enotnim davkom na celotni dohodek. Kljub temu se strinjam, da se zdi pot, ki vodi prek ND, tako v Evropi kot v Združenih državah politično še najobetavnejša, če bo kot glavni vir financiranja nastopala dohodnina. Vendar pa to ni več stvar resničnih ekonomskih stroškov, temveč fiskalne kozmetike.
Tisti, ki mislijo, da bi bilo treba ODID preoblikovati v smeri ND ali UTD, kot na primer Alstott, menijo, da ODID ljudem ne ponuja dovolj svobode za skrajševanje delovnega časa ali prekinitev dela. Drugi, kot na primer Edmund Phelps, menijo, da ODID daje ljudem preveč svobode in bi ga bilo treba zato reformirati v smeri subvencij za urno postavko, ki bi jih izplačevali prek delodajalcev in bi bile omejene na delavce s polno zaposlitvijo. Phelps ne vidi nobenega razloga, zakaj bi se nam morale »smiliti ženske, ki morajo ‘delati po šefovih ukazih štirideset ur na teden’*«. Nasprotno, prav to jim daje »občutek, da nekaj prispevajo k skupnemu projektu države, ki je posel*«.
Sam ne morem govoriti o kolektivnem ameriškem projektu, vendar se mi zdi žalostno, če je to res samo posel, in grozno, če bi nekomu te ženske uspelo prepričati, da so njihovo dostojanstvo, ponos, in smisel življenja v nenehnem podrejanju šefu. Strinjam se z Alstottovo, da je velika prednost UTD v tem, da ni v njem »nobenih skritih pasti, tako da bi si ženske lahko same izbrale, kako bodo porabile ta denar*« in da »to odločitev prepušča tistim, ki jim očitno pripada — ženskam*«. Opolnomočenje najšibkejših in širjenje področja »neodvisnosti«, kar poudarjata Rotschieldova in Alperovitz, tistih, ki so trenutno odvisni od svojih šefov, mož ali uradnikov zavoda za zaposlovanje, se mi ne zdita nič manj dragocena cilja kot posel. Kot pravi Adam Smith (z dolžnim spoštovanjem do Rotschieldove), takšno prizadevanje morda sploh ne bi škodovalo poslu. In tudi če bi mu, bi bilo še vedno naša dolžnost zavoljo svobode in pravičnosti za vse.
Vztrajno in pogumno premišljevanje o UTD in načinih, kako bi ga lahko dosegli, je bistvenega pomena za privržence te manj izrojene interpretacije kolektivnega ameriškega projekta. Nobenega razloga ni za prepričanje, da ne morejo zmagati. A zmagali bodo samo, če se ne bodo pustili ustrahovati skrbi za »relevantnost« takšnega predloga v današnji klimi. Samo če si bodo upali povedati, kar mislijo.
Philippe Van Parijs
PHILIPPE VAN PARIJS vodi Hooverjevo katedro za ekonomsko in socialno etiko na Katoliški univerzi v Louvainu v Franciji. Je avtor knjig Marxism Recycled in Real Freedom for All.