Levica prvič v zgodovini nima nobenega družbeno progresivnega načrta. Pozabila je na osnovno načelo, da je vsako progresivno politično gibanje zgrajeno na jezi, potrebah in željah nastajajočega velikega razreda. Danes je ta razred prekariat.
Doslej se je prekariat v Evropi priključeval predvsem EuroMayDay paradam in ohlapno organiziranim protestom, vendar se to hitro spreminja, kar kažejo dogodki v Španiji in Grčiji, ki sledijo vstajam pod okriljem prekariata na Bližnjem vzhodu. Ne pozabimo, da so bile socialne države zgrajene šele, ko se je delavski razred s kolektivno akcijo mobiliziral in zahteval ustrezne politike in institucije. Tudi prekariat vztrajno opredeljuje svoje zahteve.
Prekariat je nastal iz liberalizacije, ki je spremljala globalizacijo. Politiki bi morali biti previdni, saj je to novi nevarni razred, ki sicer še ni tisto, kar bi Karl Marx opisal kot razred za sebe, vendar je razred v nastajanju, ki je notranje razdeljen na »jezne« in »zagrenjene« skupine.
Sestavljen je iz množice negotovih ljudi, ki živijo skromno življenje in menjavajo kratkotrajna delovna mesta, brez možnosti poklicnega razvoja. Vključuje milijone razočaranih mladih izobražencev, ki ne marajo prihodnosti, ki jo vidijo pred seboj in milijone v zatiralskih delavnih pogojih zlorabljenih žensk. Sestavljen je iz vedno več ljudi, ki so s kaznivimi dejanji zaznamovani za celo življenje, z milijoni ljudmi, ki so opredeljeni kot »nesposobni« in s stotine milijonov migrantov po vsem svetu. To so prebivalci, ki imajo bolj omejen obseg družbenih, kulturnih, političnih in ekonomskih pravic kot drugi državljani okoli njih.
Budnica za socialne demokrate
Za razliko od proletariata – industrijskega delavskega razreda, na katerem je bila zgrajena socialna demokracija 20. stoletja – so v prekariatu odnosi v proizvodnji opredeljeni z delno vključitvijo v delovni proces v kombinaciji z obsežnim »delom-zaradi-dela« in z naraščajočo paleto neplačanih dejavnosti, ki pa so bistvenega pomena, če želijo ohraniti delovna mesta in s tem dostojne zaslužke.
Finančni šok je pospešil rast prekariata in s tem rast začasnih in agencijskih del, najemanjem zunanjih sodelavcev in opuščanjem nefinančnih bonitet v podjetjih. Šok je končal dobo zablode, v kateri je življenjski standard delavcev temeljil na davčnih olajšavah, subvencijah in poceni kreditih. To pa ni moglo ustaviti vala globalizacije, zaradi katerega je na zahodu prišlo do zmanjševanja plač.
Torej prekariat se širi. Večina v njem ne pripada nobeni poklicni ali obrtni skupnosti, nimajo nobenega družbenega spomina na katerega bi se lahko sklicevali in nobene sence prihodnosti, ki bi visela nad njihovimi odnosi z drugimi ljudmi, zaradi česar so zelo oportunistični. Največja nevarnost so socialne bolezni in tveganja, da bodo populistični politiki poskušali izkoristiti njihove strahove in negotovosti ter jih s prenašanjem krivde za njihovo trpljenje na »veliko vlado« in »tujce« privabili na čeri neo-fašizma. Tem premikom smo pod krinko vse bolj zvitega spreminjanja podobe priče v primeru strank »True Finns« (Pravi Finci), Švedski demokrati in Francoske Nacionalne fronte. Naravne zaveznike imajo v ameriških čajankah (Tea Party), japonskih posnemovalcih, Angleški obrambni ligi in Berlusconijevih neo-fašističnih privržencih.
Progresivni politiki se morajo zbuditi in spoznati, da bosta razum in okrevanje po finančni krizi odvisna od njihovega odziva na potrebe, strahove in pričakovanja tega nastajajočega razreda.
To je prva sistemska kriza brez napredne vizije. Večina svetovnih socialnih demokratov je izgubila kompas. Njihova retorika je obtičala v 20. stoletju s podobami, ki so primerne za končano industrijsko družbo, ne pa za novonastalo terciarno družbo, v kateri se vse večji delež človeštva ukvarja s tako imenovanimi »storitvami«.
Nekatere je pritegnila prispodoba »stisnjene sredine«. Čeprav ni v neskladju z idejo prekariata, je izraz ponesrečen. Ni namreč jasno, kaj je v z globalizacijo povezani razredni fragmentaciji sredina. Kaže le na to, da je bolj pomembna kot »stisnjeno dno«. To spominja na prispodobo izpraznjene tube zobne paste. Socialni demokrati bi morali biti previdni pri rabi tega izraza, saj je bila kombinacija fleksibilnosti trga dela in namenskih pomoči »revnim« »tretje poti« tista, ki je povzročila pritiske, s katerimi se soočajo družine s srednje visokimi dohodki. Socialni demokrati bi morali izraz »stisnjena sredina« uporabljati zmerno, drugače se lahko obrne proti njim. Bolje bi bilo, da vzpostavijo stik s prekariatom.
Past prekariata
Prekariat nima nobenega nadzora nad svojim časom in nobene ekonomske varnosti. Kot sem to poimenoval v svoji knjigi, mnogi trpijo zaradi »pasti prekariata«. In to ob boku znane »pasti revščine«, ki jo je ustvarila norost »ciljanega« ocenjevanja premoženjskega stanja revnih. Past prekariata se je pojavila, ker tisti na robu revščine potrebujejo čas, da pridobijo dostop do pomoči, kar pomeni, da je njihova stiska podcenjena, hkrati pa ko prejemajo pomoč, nimajo nobene spodbude za sprejetje slabo plačanega začasnega dela.
Veliko ljudi zunaj prekariata se zaveda, da lahko kadarkoli padejo vanj. Bojijo se postati brezdomci, ki z nekaj plastičnimi vrečami živijo na ulici. Mnogi trpijo zaradi prekarnega mišljenja, niso sposobni oblikovati identitete in tratijo čas elektronsko ali v drugih aktivnostih.
Najhujši strah pa je, da večino prekariata in tistih, ki se ga bojijo, lahko potegne v neo-fašizem. To se že dogaja. Populistični politiki, z Berlusconijem in Sarkozyjem na čelu, izkoriščajo strahove lastnega prekariata. Njihov podkupljiv populizem bo lahko premagan le s strategijo omogočanja članom prekariata, da pridobijo nadzor nad svojimi življenji, da pridobijo družbeno in ekonomsko varnost in da bodo deležni pravičnejšega deleža vitalnih sredstev družbe 21. stoletja. Kaj so ta?
Ekonomska ogroženost
Prva je ekonomska varnost kot taka. Povedano iskreno, vse večje število ljudi v bogatih družbah sploh nima nobene varnosti, medtem ko premožni uživajo v njej. Znano je, da ogroženost hrani ekstremizem, zlasti takšnega avtoritarne vrste. Slabi človeške instinkte kot so altruizem, strpnost, vzajemnost in socialna solidarnost. Biti moramo drzni in se zavedati, da v družbah s prostim trgom, v katerih je fleksibilna prekarna delovna sila nekaj vsakdanjega, velik del ogroženosti predstavlja negotovost (»neznane neznanke«), ki se ji ni mogoče izogniti. Prekariata ne bosta dosegli niti socialno zavarovanje, niti namenska socialna pomoč.
Edini način, da zagotovimo zadostno ekonomsko varnost je, da to naredimo ex-ante (preden postane ogrožena), da kot pravico vsakemu zakonitemu prebivalcu v družbi zagotovimo univerzalni temeljni dohodek (UTD). To je ideja, ki so jo zagovarjali veliki utopisti kot so Thomas More, Tom Paine in Bertrand Russell ter so jo podprli tudi ugledni ekonomisti in drugi socialni misleci.
Kritiki kričijo, da si ga ne moremo privoščiti, da bo nagrajeval brezdelje in bo pomenil počasno gospodarsko rast. Kmalu bomo lahko ugotovili, da si ne moremo privoščiti, da UTDja ne bi imeli. Ideja, da bi vsaka oseba morala prejemati skromno mesečno plačilo, že pridobiva na legitimnosti. Morda se presenetljivo to najhitreje dogaja v tržnih gospodarstvih z velikim odstotkom srednjih dohodkov, kot je Brazilija, kjer zdaj že obstaja zakon, ki zavezuje vlado, da za vse zagotovi univerzalni temeljni dohodek. Že več kot 50 milijonov Brazilcev prejema mesečno nakazilo iz programa socialnega varstva Bolsa Familia; in ta številka nenehno narašča. Brazilija je ena izmed redkih držav, ki je v 21. stoletju uspela zmanjšati dohodkovno neenakost, ki je glasovala za progresivne politike in ki je od začetka finančne krize v razcvetu.
Čas revnih
Napredna strategija za prekariat mora vključevati tudi bolj pravičen nadzor nad drugimi ključnimi sredstvi terciarne družbe – kakovosten čas, prostor, znanje in finančni kapital. Nobenega utemeljenega razloga ni, da gredo vsi prihodki finančnega kapitala majhni eliti, ki ima poseben talent, da iz denarja ustvarja denar. Edini način za zmanjšanje dohodkovne neenakosti v družbi s prostim trgom je, da se zagotovi pravična razdelitev finančnega kapitala.
Kakor je navedeno v knjigi, je kakovosten čas ključnega pomena. Potrebujemo politike, ki bodo izenačile dostopa do njega. Še enkrat, nobenega razloga ni, da bi bogati morali imeti večji nadzor nad svojim časom kot prekariat. Vendar morajo slednji porabiti veliko časa za urejanje birokratskih zahtev, za iskanje ene kratkoročne in nezanesljive zaposlitve za drugo ter za učenje novih trikov imenovanih »spretnosti«, ki lahko postanejo zastarele, še preden imajo priložnost, da jih uporabijo. Podobno ni nobenega razloga za družbo, v kateri imajo premožni dostop do tehničnega svetovanja o tem, kako dobičkonosno voditi svoje življenje, medtem ko prekariat tega nima. Obstajajo oblike neenakosti, ki so strukturne in ne izhajajo iz zaslug ali lenobe.
Zakaj bi morale elite in redno zaposleni imeti dostop do toliko kakovostnega prostora, medtem ko se prekariat sooča s stalnim krčenjem »skupnega«, ko opazujejo kako parki, knjižnice in druge javne ustanove izginjajo pred njihovimi očmi? Veliko industrijsko mesto Manchester je napovedalo zaprtje skoraj vseh javnih stranišč. Potrebujemo progresivno strategijo za reševanje skupnega.
Zakaj bi moral prekariat svoja bivališča izpostavljati uničenju, medtem ko so bivališča bogatih zaščitena? Pri zmanjševanju javne porabe v mestih po ZDA, se nekatere gasilske enote omejujejo zgolj na zaščito zavarovanih objektov, nezavarovane pa pustijo, da zgorijo.
Zakaj je tako, da lahko redno zaposleni pridobijo veliko cenejši kredit kot tisti brez pogodbe o dolgoročni zaposlitvi? Poznamo razloge, vendar so to kumulirane neenakosti, ki ne izvirajo iz zaslug ali marljivosti. Prekariat vse to opazuje z naraščajočo jezo. Bolje, da se politiki odzovejo, sicer bomo želi nezadovoljstvo. To lahko spremenimo.
Guy Standing
Prevedel Rok Ledinek
Pregledal Vanek Oman
Guy Standing je profesor Ekonomske varnosti na Univerzi v Bathu, Anglija in sopredsedujoči pri BIEN (the Basic Income Earth Network).Ta članek temelji na njegovi knjigi, Prekariat – novi nevarni razred (The Precariat – The New Dangerous Class, 2011), ki je bila izdana pri založbi Bloomsbury.