6. 5. 2013 Mnenja

Dohodek / blaginja

Odlomek iz pamfleta: “Prihodnost je demokratični socializem”

Boj za višje mezde in skrajšanje delovnega časa je bil zgodovinsko vselej temelj delavskih bojev. Višje mezde pomenijo večjo kupno moč in s tem večjo individualno blaginjo delavcev, krajši delovni čas pa pomeni, da je manj časa preživetega v despotski sferi produkcije in da je več časa razpoložljivega za kulturo, izobraževanje, počitek in druženje. Medtem ko na delovnem mestu delavec dela za kapitalista, torej troši svojo ustvarjalnost in produktivne moči za druge, v prostem času troši svojo mezdo zase, zato da (re)producira ter kulturno, intelektualno in socialno razvija samega sebe. Sčasoma, z razvojem sodobne socialne države, velik del te produktivne potrošnje oziroma razširjene reprodukcije delovne sile prevzamejo javne institucije. Del družbene reprodukcije se socializira in ni več odvisen od višine delavskih osebnih dohodkov, temveč od davčne politike in obsega proračuna.

Socializacija družbene reprodukcije ima tako kakor na primer podržavljenje industrije mnoge prednosti pred individualno tržno potrošnjo. Cene so pri individualni potrošnji tržnih blag fiksne in torej objektivno regresivne (kaviar in vstopnice za opero stanejo enako za revne in bogate), medtem ko so v razvitih socialnih državah davki progresivni in javne storitve univerzalno dostopne ne glede na višino osebnih dohodkov in premoženjsko stanje. Davki poleg osebnih dohodkov bremenijo tudi presežno vrednost, kar pomeni, da se del te v procesu družbene redistribucije vrne delavcem v obliki družbene mezde. Socialna država torej pomeni tudi to, da so realne mezde stabilnejše in v manjši meri odvisne od inflacije ali pritiska kapitalistov po znižanju stroškov dela kakor v tistih družbenih ureditvah, v katerih je družbena reprodukcija stvar individualne potrošnje. Razvita socialna država tudi blaži dohodkovno neenakost na ravni družbe kot celote, saj je razmerje med mezdami in profiti na ravni celotnega gospodarstva za delavce ugodnejše.

S te perspektive so predlogi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) problematični, saj ostajajo na strani individualne potrošnje namesto socializirane družbene reprodukcije. UTD bi, če bi se uveljavil, sicer nekoliko zmanjšal pritisk trga delovne sile na eksistenčne možnosti posameznikov, a je tako kakor individualne mezde podvržen inflaciji in nihanjem poslovnih ciklov, omogoča pa le individualno potrošnjo blag ter v ničemer ne pripomore k širjenju ponudbe in obsega dekomodificiranih javnih storitev. Še več, če bi uvedba UTD pomenila sorazmerno zmanjšanje proračunskih sredstev za obstoječe brezplačne in univerzalno dostopne socialne storitve, bi to prineslo povečanje stopnje komodifikacije družbene reprodukcije. A tudi če ne bi dodatno bremenil proračuna, bi bil UTD korak nazaj oziroma zgodovinsko nazadovanje glede na strategije razblagovljenja družbenega življenja, saj omogoča le blagovno potrošnjo, ki je podrejena neposredni potrošnji socialnih storitev, prilagojenih potrebam ljudi.

Kljub temu pa je treba razmišljati tudi o novih oblikah dohodka, prilagojenih vse večji prekarizaciji mezdnega razmerja, in o novih oblikah socialnih transferjev. Korak v to smer bi bila na primer uvedba začasnega denarnega nadomestila za brezposelnost za projektne oziroma sezonske delavce v času, ko so brez projekta, ali uvedba delnega temeljnega dohodka, ki bi podplačanim ali zaposlenim za delni delovni čas omogočal dostojno preživetje. V vsakem primeru mora razvoj zagotovljenih socialnih storitev oziroma neposrednega univerzalnega dostopa do družbenih uporabnih vrednosti – v razmerah omejenih proračunskih sredstev oziroma dokler ni socializiran celoten obseg presežne vrednosti – imeti prednost pred razvojem novih oblik socialnih transferjev.

A kljub temu ne zadošča, če ostanemo na ravni razvoja institucij socialne države in progresivne fiskalne politike kakor v primeru socialistične nacionalizacije. Dokler tudi javne institucije oziroma institucije družbene reprodukcije (šolstvo, zdravstvo, javni del kulture, socialno delo) ostajajo zgolj javne in ne postanejo skupne, so (večinoma) toge, birokratske, centralizirane in odtujene od potreb uporabnikov. Da bi se te institucije centralizirane, hierarhične in birokratske reprodukcije delovne sile kot delovne sile spremenile v institucije družbene produkcije, tj. da bi postale produktivne v pomenu polnega človeškega razvoja, se morajo demokratizirati in v postopke odločanja in načrtovanja razvoja vključiti tako uporabnike kakor širšo javnost ter temeljiti na človeških potrebah, ne pa na potrebah kapitala po vzdrževanju, popravljanju in večanju produktivnosti delovne sile.

Oznake: