Doktorska disertacija
Delo kot plačana zaposlitev ohranja osrednjo vlogo v življenju ljudi znotraj sodobnih družb – edina moč, ki jo imajo ljudje, je moč znotraj plačanega dela, ki pa zaradi svoje disciplinarne dimenzije prispeva k razvoju/ohranitvi nedemokratičnega značaja posameznika, nezmožnega progresivnih družbenih sprememb.
Osrednji namen disertacije je izpostaviti problematiko prevladujočega razumevanja dela kot plačane zaposlitve ter predstaviti možne pogoje preseganja tovrstne definicije in organizacije dela, v katerih se zrcali paradigma, ki jo avtor poimenuje ideologija dela. Alternativne načine razmišljanja o delu bi lahko uveljavili s transformacijo obstoječe paradigme, ki nam narekuje, kako misliti dejavnost dela. Ena od osrednjih idej, ki bi lahko predstavljala pot do spremembe ideologije dela, je ideja univerzalnega temeljnega dohodka (UTD).
Izhajajoč iz avtorjeve opredelitve dela je ideologija dela opredeljena kot paradigma, po kateri morajo biti vsi člani družbe zaposleni, da bi na takšen način prispevali k družbi ter posledično imeli določene pravice iz tega naslova. Zaradi vpliva, ki ga ima ideologija dela v naši družbi, so alternativni predlogi, kot je ideja UTD, družbeno nesprejemljivi. UTD bi namreč pripadal tudi tistim, ki niso zaposleni ter naj ne bi ničesar prispevali k družbi. Avtor definira UTD kot nepogojen dohodek, ki ni vezan na zahtevo po opravljanju plačanega dela. V svoji disertaciji izpostavlja nekatere vidike transformacij na področju definiranja in organiziranja dela znotraj sodobnih družb, ki so relevantni za preučevano problematiko.
Cilj disertacije je analizirati kompleksen odnos med idejo UTD ter obstoječo ideologijo dela. Avtor skuša idejo UTD umestiti v in primerjati z ideologijo dela z namenom, da bi izpostavil naravo odnosa med njima. Avtor preučuje tezo, po kateri ideja UTD ni združljiva z ideologijo dela, zato lahko z uvedbo UTD ustvarimo družbo onstran obstoječe ideologije dela.
Kot morebitno omejitev izpostavlja, da pri analiziranju ideologije dela ni mogoče jasno ločiti subjekt preučevanja od objekta, ker je tudi raziskovalec ideološki subjekt. Obenem se zaveda, da ni možno celovito zajeti vso kompleksnost pojavov, kot je ideologija dela. Avtor uporablja raziskovalne metode, kot so zbiranje virov, analiza in interpretacija primarnih ter sekundarnih virov, zgodovinska analiza in primerjalno raziskovanje. Za preverjanje teze je ključna analiza Van Parijsove stilizirane predstavitve UTD in z njim povezanih shem, s katero le-ta predstavi ekonomsko razčlenjene premisleke o odnosu med UTD in delom.
Ključno vprašanje je, kakšen vpliv bi imela uvedba UTD na trg dela: ali bi UTD posameznike spodbujal ali odvračal od opravljanja plačanega dela. Iz analize stilizirane predstavitve UTD in z njim povezanih shem – po Van Parijsu –, avtor ugotavlja, da ima UTD različne učinke na trg dela. V primeru vpeljave delnega UTD ali UTD, financiranega z enotno davčno stopnjo, lahko pričakujemo večjo aktivnost posameznikov na trgu plačanega dela. V primeru uvedbe UTD, financiranega z dodatno obdavčitvijo ljudi z nizkimi dohodki, lahko pričakujemo hkrati spodbujanje in odvračanje od opravljanja plačanega dela. Le v primeru vpeljave UTD s pastjo bi uvedli mehanizem, ki bi ljudi demotiviral za izvajanje plačanega dela. Avtor poudarja, da je vpliv UTD na trg dela odvisen od višine in obsega UTD ter načina njegovega financiranja. Vprašanje učinka UTD na trg dela je bistvenega pomena, ker razkriva naravo odnosa med UTD in ideologijo dela.
S tem, ko avtor svojo definicijo ideologije dela naveže na Van Parijsove sheme, izpostavi, da je UTD, ki bi ljudi demotiviral za opravljanje plačanega dela, nezdružljiv z ideologijo dela – ter obratno, zgolj UTD, ki bi ljudi spodbujal k aktivnemu vključevanju na trg plačanega dela, je združljiv s tovrstno ideologijo. Če bi bili v prvem primeru priča predvsem izstopu revnih s trga dela, ni smotrno zagovarjati, da UTD ne bi imel podobnega vpliva tudi na preostale člane družbe. Avtor poudarja, da se ne bi zmanjšala zgolj pripravljenost delavcev za sprejemanje in opravljanje slabo plačanih delovnih mest – UTD bi namreč lahko prispeval tudi k osvoboditvi in demokratizaciji delovnih mest. Z njegovo uvedbo bi prišla do izraza druga plat dejavnosti dela: praxis. Zato zaposlitev, ki ima cilj zunaj sebe, ne bi več predstavljala osrednje družbene vezi. Čeprav ideja UTD v določeni meri nasprotuje ideologiji dela, ni povsem nezdružljiva z njo. Kljub temu da UTD lahko spodbuja posameznike k vključevanju na trg plačanega dela, predstavlja alternativno politiko, ki limitira ideologijo dela. Avtor delno zavrne izbrano tezo – z vpeljavo UTD lahko ustvarimo družbo onstran obstoječe ideologije dela, vendar ideja UTD ni nujno nezdružljiva z ideologijo dela. Avtor predstavi tudi druge ugotovitve.
Predpostavko o možnosti doseganja polne zaposlenosti označi kot nerealistično. Ugotovi tudi, da nove tehnologije delavce ne prikrajšajo le za prosta delovna mesta, ampak tudi za možnost vplivanja na načine izvajanja dela. Disertacija izpostavi potrebo po primerni distribuciji dela, kajti v nasprotnem primeru se bo potrebno soočiti z izzivom vse večje polarizacije med redno zaposlenimi ter brezposelnimi in prekarno zaposlenimi, ki lahko ima za posledico propadanje srednjega razreda ter krepitev politične nestabilnosti. Avtor rešitev za omejevanje polarizacije išče v drugačni distribuciji rezultatov dela – moderna socialna država je postala neučinkovita, saj ni zmožna blažiti negativnih posledic postfordistične proizvodnje. Ker družbeno bogastvo proizvajamo tudi takrat, ko nismo zaposleni, avtor v disertaciji predlaga distribucijo družbeno ustvarjenega bogastva s pomočjo UTD.
Avtor razume UTD kot pravičen dohodek, pri čemer izhaja iz misli Rawlsa – ki UTD poveže s pravičnostjo in mu daje etično-politično upravičenje – ter jo nadgradi z zaključki Kymlicke. Pravico do UTD zagovarja s pomočjo mednarodnih in evropskih pravnih dokumentov. Avtor izpostavi, zakaj UTD prispeva k razvoju družbene odgovornosti kot prevladujoče kulture, ter argumentira, zakaj je UTD boljši od nekaterih politik socialne države. Za razliko od številnih zagovornikov izpostavi, da ideja UTD ni neideološka ideja. V disertaciji poudarja, da bi UTD prispeval k osvoboditvi in demokratizaciji dela, saj predstavlja mehanizem upora delavcev in potrošnikov – UTD namreč predstavlja pogoj transformacije odtujenega dela v praxis.
Problematika preučevanja je aktualna, saj v času gospodarske krize iščemo alternativne poti, kakršna je UTD. Aktualna je tudi zaradi kapitalističnega ekonomskega procesa, ki pospešeno odpravlja plačano delo ter rezultira v vse večji brezposelnosti in prekarnosti. Avtor disertacije poudarja potrebo po novi interpretaciji ideologije dela, saj le-ta pridobiva nove razsežnosti, ki jih klasične interpretacije ne zajemajo. Odgovoriti želi tudi na vprašanje, kako transformirati ideologijo dela. Ker avtor ne želi zgolj kritizirati obstoječe ideologije dela, predstavi UTD kot pravico, ki lahko prispeva k transformaciji ideologije dela. Kot zagovornik UTD ne izhaja iz stališča, da lahko UTD razreši večino družbeno-ekonomskih izzivov, s katerimi se spopadajo sodobne družbe, temveč izpostavi tudi pomisleke o tovrstni ideji. V sklepnem delu disertacije predstavi temeljne rezultate raziskovalnega dela.
Onstran ideologije dela in ideja univerzalnega temeljnega dohodka (PDF)