4. 5. 2015 Mnenja

Kolonizator ne potrebuje pametnih

Dr. Darja Zaviršek, redna profesorica na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani

Predsednik Borut Pahor je pred dnevi pripravil konferenco Slovenija 2030 – Spremembe za učinkovito socialno državo. Povabljenci iz vladnih in nevladnih organizacij so ugotavljali, da je sistem socialnega varstva pri nas neučinkovit. Ni novih delovnih mest, revnih je vse več, denarja za socialne transferje pa vse manj. Iz tega začaranega kroga ni izhoda, je ocenil ekonomist Rado Pezdir. Se strinjate?

“Sistem ne more biti učinkovit, če v socialnem varstvu ni inovacij, no­benih popravkov tistega, za kar že desetletja vemo, da je neučinkovito ali celo škodljivo, če ni evalvacij in pilotskih projektov, če se ljudje ne izobražujejo in isti ljudje z zastare­lim znanjem sedijo na istih položa­jih kot pred desetletji. Institucije, ki jih imamo, so po svoji mentaliteti natanko takšne kot pred 25 leti, ve­činoma sovražne ljudem, vodstve­no osebje in strokovnjaki pa se ves čas počutijo nemočne. V resnici so močni v odnosu do uporabnikov, a tega ne prepoznajo, ker jemljejo to moč kot samoumevno. Poglejte domove za stare, za hendikepira­ne, centre za socialno delo, kultura v njih je ostala skoraj nespremenje­na, medtem ko so znanstvene ugo­tovitve in dobre prakse po razvitih delih Evrope šle naprej in se temeljito razvile. V Nemčiji preizkuša­jo po domovih za dementne model samoodločanja kot pravico demen­tnih, v Avstriji jim vrtijo Radetzky marš, da ne pozabijo, kar še lahko prikličejo v spomin, pri nas pa jih zapirajo pod ključ in medikalizira­jo. Tudi ženske, ki niso dementne, dobivajo najrazličnejša psihotrop­ska zdravila, da domovi zaračuna­jo višje oskrbnine, stanovalke pa so tihe in mirne in kmalu umrejo. V Sloveniji bi že zdavnaj potrebova­li raziskavo, ki bi ugotovila, kakšna je smrtnost med ljudmi, ko pride­jo v dom za stare, kako umrejo, in kako je njihova smrt povezana s kulturo institucije. Slovenska raziskovalna tradicija v socialnem var­stvu praviloma utrjuje obstoječe stanje. Prakse, ki kritizirajo obsto­ječe stanje, se pospravijo v predal. Pred dnevi sem postala znanstvena sodelavka v nekem projektu, ki ga financira mesto Dunaj, v katerem raziskovalci ugotavljajo, kaj se je dogajajo v dveh zloglasnih zavodih za otroke z intelektualnimi ovira­mi, nekoč so jim rekli duševno pri­zadeti, med letoma 1960 in 1980. Ti ljudje še živijo in opravljenih bo več kot 200 intervjujev. Pri nas nikomur ne pade niti na misel, da bi financiral raziskavo o zaprtih usta­novah, o katerih se šušljajo zgodbe o zlorabah: zavod Planina, psihia­trične bolnice, zavodi za ljudi z raz­ličnimi ovirami. Ljudje, ki so žive priče slovenskega socialnovarstve­nega sistema, nimajo glasu. Ne le, da pri nas od leta 2010 ni razvoja, Slovenija na socialnovarstvenem področju dramatično nazaduje.”

Že dlje časa je jasno, da z denarno socialno pomočjo ni mogoče pre­živeti, a nič ne naredimo.

“Evropske institucije za socialne pravice so Slovenijo že pred leti opozorile, da so naši socialni transferji prenizki, z njimi ni dostojne­ga življenja. Prekariat ni razširjen le med mladimi z negotovimi za­poslitvami in nizkimi plača, kar je opisal britanski ekonomist Guy Standing v uvodnem govoru na evropski konferenci raziskova­nja v socialnem delu minuli konec tedna v Ljubljani, ki sem jo organizirala z nekaj kolegi. Prekariat je stil življenja, ko človek ne more napredovati v svojem poklicu, ko je vseeno, kaj in koliko zna, saj znanje ni pogoj mobilnosti, ko ne more razviti poklicne identitete, ne more razviti lojalnosti do organi­zacije, v kateri dela, ker nikoli ne ve, kdaj bo izgubil zaposlitev, kdaj se bo uprava zamenjala, kdaj bo premeščen na neko drugo delovno mesto. Človek, ki ga spremlja toliko strahu in negotovosti, ne more raz­viti svoje poklicne poti. Za človeka je psihološko in čustveno izredno mučno delati in živeti v prekar­nih okoliščinah, ker to pomeni biti brez smiselne vizije v življenju, kjer delo po eni strani toliko pomeni, po drugi strani pa delati ne pomeni več tudi stanovske pripadnosti in pozitivne podobe o sebi.

Razlago prekariata pri nas preveč poenostavljamo?

“Guy Standing opozarja, da pojma prekarno v Sloveniji ne razume­mo v vseh njegovih razsežnostih. Ne gre le za ekonomski status, temveč za kulturo in atmosfero. Pri nas danes velik del srednje­ga razreda živi v prekarnih okoliščinah, ne samo revni, ne samo mladi, ampak tudi vse več starejših zaposlenih, torej različne genera­cije. Gre za veliko število ljudi, ki živijo brez življenjskih načrtov, saj morajo večino energije in časa nameniti le temu, ali bodo zapo­slitev lahko ohranili, kako bodo plačali položnice, kako bodo otro­kom zagotovili tisto, kar potre­bujejo, kako bodo privarčevali za odplačilo kreditov. Ti ljudje živijo v prekarni atmosferi, ki je uniču­joča za družbo, saj pomeni, da se je na dolgi rok ustavil razvoj, za­dovoljstvo, zaupanje ljudi v dobro življenje. In ljudje so utišani in pa­sivizirani. Zanje je največja sreča, če ni nikakršne spremembe in če se jim ni treba z ničimer izposta­vljati. Ne verno, kaj mislijo, kaj so njihove vrednote, koga volijo in kaj so pripravljeni storiti. Navadno so tudi sami dezorientirani, enkrat bodo kritični do socialnovarstve­nih procesov, potem bodo kot go­vorca na konferenco socialnega dela povabili desničarskega akade­mika, ki zagovarja vse tisto, čemur nasprotuje globalna definicija soci­alnega dela in etični kodeks.”

Nastaja torej nov družbeni razred, prekariat, prežet s strahom, nego­tovostjo in jezo. Standing opozarja, da je to lahko nevarno, kadar prekarci za svoje težave začnejo kriviti Rome, muslimane, migrante. Se strinjate?

“Vzpon neofašističnega pogleda na svet, ki išče grešnega kozla in ga najde v skupinah ljudi, ki so bile tradicionalno zatirane, je le deloma povezan z nezadovoljstvom ljudi, deloma pa z nižanjem demokratič­nih standardov po evropskih dr­žavah ter z neke vrste dovoljenjem za sovraštvo, ki ga populistični po­litiki dajejo svojim privržencem. Italijansko filozof ‘Bifo’ Berardi govori o uničenju socialne civi­lizacije Evrope. To uničenje vidi predvsem na treh področjih: na po­dročju sociale in solidarnosti med ljudmi, na področju demokratičnih standardov in na področju zruši­tve pravnih standardov. To je v re­snici strašna diagnoza. Slovenija je gotovo bolnik s takšno diagnozo.”

Vidi pa tudi dobro plat prekaria­ta. Med prekarnimi delava so šte­vilni izobraženi mladi, ki so sicer prav tako jezni, a se ne zatekajo v neofašistična gibanja, ampak iščejo boljšo prihodnost in boljšo družbo. Se lahko v Sloveniji zgodi španski Podemos ali grška Siriza?

“Standing poudarja, da mladi vo­livci strank, ki ste ju omenili, niso zgolj razočarani in obubožani mladi, temveč mladi intelektualci, ki v resnici o družbenih procesih ne razmišljajo zdravorazumsko in črno-belo, temveč kompleksno. Po­znajo zgodovinske zakonitosti in zgodovinske procese. Jezo usmerjajo v pravi objekt, kije vzrok ško­dljivih procesov, to so koruptivne lokalne elite, nesposobni politiki, ljudje, ki preprečujejo spremem­be in razvoj, mednarodni finančni tokovi, multinacionalke in trojke vseh vrst. Povsod se najde trojka, ki bi vladala z represijo, neizobraže­nostjo in z manipulacijo določenih skupin ljudi proti drugim. Čepa jezo usmerimo v škodljive procese, po tem, ko smo študirali, kako de­lujejo družbe in kaj so vrednote so­cialne civilizacije Evrope, postane jeza nosilec družbenih sprememb. A to ne pomeni sabotirati drug drugega, kar je kulturni obrazec delovanja v Sloveniji. Sabotaža ni jeza, temveč agresija.”

Zahodne in slovenska vlada kljub temu še vedno obljubljajo, da bo fleksibilnost trga dela prinesla več in boljša delovna mesta. Kako to komentirate?

“Fleksibilnost ljudje narobe razu­mejo. Vidijo jih kot procese, vezane predvsem na odpuščanje in kratkotrajno zaposlovanje. Fleksibil­nost mora biti v glavah ljudi, da študirajo, so odprti do inovacij, do kolektivnega dela pri projektih, do tega, da sprejemajo nova spoznanja in da spremenijo prakso, če vidijo, da to, kar delajo, ni dovolj dobro ali ni v največjo korist ljudi. V resni­ci so najbolj brutalne neoliberalne vzorce prevzele prav postsociali­stične države. V neoliberalni Veliki Britaniji je ena najpomembnejših nalog socialnega dela, da so zago­vorniki ljudi, ki jih lokalne oblasti želijo izseliti iz stanovanj, ker ne morejo plačati kredita. Socialna delavka se pogaja z banko za odlo­žitev plačila kredita, pogaja s sta­novanjskimi uradi. V neoliberalni Belgiji ljudje z intelektualnimi ovi­rami prejemajo mesečno plačo na svoj bančni račun, ko delajo na pri­lagojenih delovnih mestih. V neoliberalni Avstriji je zaposlenih vse več slovenskih Romov.”

Kam sodi danes Slovenija v Evropi?

“Slovenija sodi med države evrop­ske periferije, kamor se uvrščajo večinoma postsocialistične države, Grčija, Ciper, in deloma države južne Evrope, kot so Italija, Španija in Portugalska. Smo tudi postkolonialna država, smo del Evrope, a ne še’čisto zares, smo del, ki mu še nekaj manjka in ni še zares ‘tam’. Razkolje ideološki in zelo kon­kreten. Bolnišnici iz Nürnberga se očitno izplača plačati oglas v Delu, kije decembra vabil medicinske skrbstvene delavke na delo v to ustanovo. Postali smo nekakšna mala Afrika, ki izobražuje medi­cinske sestre, socialne delavke in ljudi za druge skrbstvene pokli­ce, po koncu državnega šolanja pa mlade ženske odidejo iz države, tja, kjer je te delovne sile premalo. Rekrutiranje poteka prek oglasov; morda bodo kmalu, kot v Afriki, potencialni delodajalci prišli kar na fakulteto in pobrali najobetav­nejše. Na fakulteti imam vse več študentk, ki so že odšle ali namera­vajo oditi vse tja do Nove Zelandije. Vse več študentov zanima sodelo­vanje s tujino, a ne zaradi primer­jalne analize socialnovarstvenih sistemov, temveč zaradi potencial­ne zaposlitve, boljšega zaslužka in želje po boljšem življenju. Slove­nija se sooča z resnimi socialnimi in demokratičnimi težavami, če izhajamo iz tega, da je revščina kr­šitev človekovih pravic. Slovenke, starejše od 65let, so med najrevnej­šimi v Evropi, takoj za Litvo. Mladi med 18. in 24. letom imajo skoraj takšne težave dobiti zaposlitev kot Italijani. Španci in Hrvati. Iz Litve ženske že leta množično odhajajo kot skrbstvene delavke v Nemčijo, skandinavske države, kjer v tujih družinah skrbijo za starejše, otroke in bolne. Na Hrvaškem so ženske želele, da v nevladnih organiza­cijah dobijo tečaje italijanščine in nemščine, ne zaradi intelektualnih izzivov, ampak da bi lahko zapu­stile državo. Pri nas se tovrstna migracija žensk, ‘care drain’, močno povečuje prav v zadnjih letih.”

Pa mladi, brez perspektive?

“Da so mladi obupani in brez per­spektive, se največkrat pokaže, šele ko nehajo hoditi v šolo ali imajo zelo slab učni uspeh. Takrat se sprožijo alarmi in vse se vrti zgolj okoli tega, da mlad človek popra­vi ocene, naredi šolo, potem bo pa že nekako. Druge stiske mladih niso prepoznane in ni socialnovarstvenih servisov, ki bi bili mladim v pomoč. Če so depresivni, imajo težave z anoreksijo ali poskušajo narediti samomor, dobijo le me­dicinsko pomoč. Mladostnika ho­spitalizirajo na pedopsihiatrični, psihiatrični ali antiodvisnostni od­delek. Te strukture stvar malce za­krpajo, a nisem srečala še nikogar, ki bi mu bile na dolgi rok v resnič­no pomoč.”

Kakšna je pomoč otrokom v stiski drugod?

 “Kolegi iz zahodne Evrope so na evropski konferenci predstavili kar nekaj dobrih praks. Mladega, kije prvič hospitaliziran na psihiatrični oddelek, takoj vključijo v poseben program, kjer skrbijo za njegovo nadaljnje šolanje, učijo ga, kako iz­boljšati socialne stike, z njim se pogovarjajo o njegovi prihodno­sti, iščejo mu zaposlitev, pomaga­jo mu pri urejanju odnosov s starši. Okoli otroka in mladega se splete cela mreža strokovnjakov, ki mu pomaga. Mi tega sploh ne pozna­mo. Mnogi raziskovalci razblinjajo mit o rejniških družinah, ki naj bi bile za otroke najboljša socialno­varstvena rešitev. Na Švedskem in Finskem so raziskave pokazale, da so celo institucije za mlade manj zlorabljajoče kot rejniške družine in da so to resnici prepogosto pro­stor zlorab. Tudi pri nas prevladu­je povsem nepreverjena dogma, da so rejniške družine najboljše za otroka, a v resnici nihče ne ve, ali je to res. Mnogi v socialnem varstvu poudarjajo pomen ‘otrokovega glasu’ v resnici samo takrat, ko kot strokovnjaki ne vedo, kaj storiti. Ko ne znalo dovolj strokovno voditi pogovore s starši in otroki, da bi utišali zlorabljajočega starša, pod­prli nezlorabljajočega, in obenem zagotovili otroku kontinuirano in dolgotrajno podporo. Takrat zač­nejo spraševati otroke, kaj bi oni želeli. Otroci si lahko želijo marsikaj, a v našem sistemu ni struktur, ki bi njihove želje lahko uresničile. To je torej posebna oblika zlorabe, ki nosi masko ‘poslušamo otroka. V primeru diskontinuitet, ki jih do­življajo otroci ob izgubah, ločitvah, premestitvah, bi se moral strokov­njak redno srečevati s prizadetim otrokom, se z njim pogovarjati, mu pomagati premagovati strahove, poimenovati občutke in situacije in biti tako kompenzacija za nefunk­cionalne starše. Pri nas pa še vedno velja prepričanje, da so otroci zelo trpežna bitja, ki veliko prenesejo. Brez podpore zagotovo ne. Stresne življenjske okoliščine pustijo glo­boke rane, kise ponovno odprejo, šele ko otroci že odrastejo. Pojavijo se težave z duševnim zdravjem, ki jih ljudje pogosto sploh ne povežejo s slabimi izkušnjami in tesnobami, ki so jih doživljali v otroštvu.”

Podobno je tudi s pomočjo ljudem z različnimi ovirami?

“Zanimiva je izkušnja strokov­njakov, ki se ukvarjajo z asisten­co oviranim osebam. V razvitejših evropskih državah je povsem obi­čajno, da osebni asistent mlade­mu hendikepiranemu na vozičku pomaga, tudi ko ta žeji v disko ali na koncert. Pri nas je to heretič­na želja. Enakost, enakopravnost in vključevanje ljudi z ovirami pomeni, da lahko počnejo vse tiste stvari, ki jih delamo ostali ljudje. Ne gre za luksuz, ampak za kompleksen pogled na človeka in spo­štovanje njegovega dostojanstva. V tujini se servisi, ki ponujajo osebno asistenco, ukvarjajo z vprašanjem, kaj je najprimernejši asistent za do­ločenega uporabnika. Če je uporab­nik mlad, je najprimerneje imeti mladega asistenta, da se ga uporabnik ne sramuje, če gresta skupaj po mestu ali če ga pelje v disko. Nesmiselno je, če mlada študentka postane osebna asistentka starej­šemu hendikepiranemu človeku, saj ji manjkajo življenjske izku­šnje, ki jih ima star človek, in zelo malo ve o tem, kaj pomeni biti star. Ukvarjati se s takšnimi razmisle­ki v socialnem varstvu pomeni, da na človeka gledamo drugače kot doslej. Hendikep ni usoda, zaradi katere ne boste nikoli v življenju videli diska, je zgolj posebna si­tuacija, ki potrebuje nekoliko več prilagoditev in pripomočkov. V Nemčiji, Avstriji in Franciji pozna­jo tudi spolne spremljevalke, kise spoznajo na nekoliko bolj kompli­cirano spolnost, ko gre za osebo z intelektualnimi ovirami ali ljudmi, ki so na vozičku. V nekaterih dr­žavah je mogoče dobiti spolnost tudi na recept. Če je to mogoče čez mejo, zakaj nebi tega uvedli tudi pri nas, saj ljudje z ovirami pogosto ne morejo dobiti spolnega partner­ja ali partnerke.”

Zakaj smo tako togi?

“Ker imamov socialnem varstvu bodisi medicinski bodisi mora­listični pogled na človeka. Ali si bolan, ‘invaliden’, torej nesposoben in nemočen, ali pa si zdrav. Razli­kujemo tudi po letih, ali si star, kar v prevodu pomeni obnemogel, ali pa mlad in poln energije. Morali­stični pogled na človeka pomeni, da mora oseba, ki je ovirana, spre­jeti vse omejitve in vse, za kar je prikrajšana, kot svojo usodo in da nima pravice zahtevati, kar je za ljudi brez ovir samoumevno.”

Bi bila ena od rešitev uvedba univerzalnega temeljnega dohodka (UTD)?

“Uvedba UTD pomeni nov način razmišljanja. Prinaša drugačen pogled na človeka. Z uvedbo UTD namreč vsem v družbi priznamo, da imajo pravico do dela denarja iz skupne vreče in da ni nobenega ra­zloga, da bi moral nekdo na ulicah Ljubljane ali Maribora prositi za denar, saj njegova človeškost ni nič drugačna, nič manjša kot člove­škost tistega, ki še ima zaposlitev, ali enega od bogatih Slovencev. Ko razumemo to, je naslednji korak vprašanje, koliko denarja človeku zagotovi, da ima več izbir, kot jih ima brez UTD.”

Uvedba UTD torej vendarle ni tako utopična, kot nas skušajo prepričati kritiki? Ti pravijo, saj ni denarja. Je to dovolj močen ar­gument proti?

“To je mogoče ugotoviti s pilotski­mi projekti, zato obstajajo predlo­gi, da bi naredili pilotske projekte UTD po Evropi. To pomeni, da bi ga začeli uvajati poskusno po različ­nih regijah. V Nigeriji, kjer so žen­skam na ruralnem območju začeli razdeljevati vsak mesec določeno vsoto denarja, neke vrste UTD, je to zmanjšalo njihovo odvisnost od moških, ki delajo v urbanih sredi­ščih, denar domov pa prinašajo le enkratna mesec ali le enkratna leto. Tudi v eni od indijskih regij so na takšen način pomagali ženskam do večje samostojnosti, zaradi katere so lahko prenehale nositi obredne rute, kar so od njih zahte­vali moški. Ekonomska samostoj­nost zmanjša odvisnost. Religija je za revne ljudi pomembna kompen­zacija zaradi zatiranja, ki ga doži­vljajo, in je hkrati obljuba nagrade za trpljenje, ki jo bodo dobili po smrti. Izobraženost in zaposlenost žensk zelo vpliva tudi na zmanj­šanje rodnosti med revnejšimi prebivalci, ki imajo praviloma več otrok kot ekonomsko stabilnejše prebivalstvo. Ženska v tradicional­ni skupnosti velja toliko, kolikor otrok rodi, saj ji otroci zagotovijo ekonomsko preživetje. Če bi ženske dobile UTD, bi bile manj odvisne od tradicionalnih oblik preživetja in bi lahko odločale o sebi.”

Spremembe so nujne tudi na po­dročju socialnega varstva?

“V Sloveniji, kot sem že omenila, se v zadnjih 25 letih v socialnem varstvu ni veliko spremenilo. Za starejše, ki ne zmorejo več samostojnega življenja, prav tako za hendikepirane, so na voljo pravi­loma le institucionalne oblike var­stva. Kljub temu da si oboji želijo predvsem več pomoči, ki bi jim omogočala daljšo samostojnost v domačem okolju. Zagovorniki in­stitucionalnega varstva celo svari­jo, če boste sesuli še to, kar imamo, bo padlo le več skrbi in obveznosti za starejše in hendikepirane na nji­hove svojce, zato ničesar ne spre­minjajte. To pa pomeni absoluten status quo, ki nas nikamor ne pelje in ohranja enak pogled na člove­ka, kot smoga imeli v 19. stoletju ali v času socializma. Če bi se kot družba odločili za zaprtje teh insti­tucij, bi to pomenilo, da bi denar za varstvo starejših in hendikepiranih lahko porabili tudi drugače, ker bi začeli drugače razmišljati.”

Kako drugače?

“Pogledali bi najprej individual­ne potrebe posameznika in nje­gove vsakdanje spretnosti, ki jih ima. Nato bi skrb zanj organizi­rali glede na potrebe in glede na njegove osebne aspiracije in želje. Večkrat se sprašujem, zakaj mora Slovenija skozi vse faze razvoja, zakaj ne more česa preprosto pre­skočiti, saj raziskave dokazujejo, kaj je dobra praksa. Nihče ne more reči, da stvari niso znane. Napisali smo knjige, naredili raziskave, samo še prakso je treba spre­meniti in implementirati primere dobre prakse. Lahko bi bili druga država na svetu, ki bo podpisala in ratificirala Marakeško pogodbo iz leta 2013, ki govori o tem, da bi vse pisane objave od leposlovja do strokovne literature in zakonoda­je morale biti objavljene v tiskani, elektronski in zvočni obliki. Vse več ljudi ima namreč oviro na po­dročju branja: starejši, dislektiki, ljudje, ki ne morejo držati knjige v rokah, in tudi vsi, ki imamo radi zvočne in elektronske knjige. Ne gre le za ljudi z okvaro vida. Pa vseeno lahko samo oni uporabljajo knjižnico, ki jo poznamo kot ‘knji­žnico za slepe’, ki ima lepo število elektronskih in zvočnih besedil. Danes bi morali segregirane in po medicinski logiki razdeljene insti­tucije odpreti za vse, ne da jih kot na začetku 20. stoletja zapiramo in dovolimo le osebam z eno dia­gnozo, da jih koristijo. Leta 2014 je Indija ratificirala ta pomembni mednarodni dokument in bo ob­javljala vse knjige v vseh treh for­matih. Predlagam, da ga tudi mi in postanemo prvi v Evropi.”

Ko govorimo o krizi in o nara­ščajoči revščini, ne lev Sloveni­ji, ampak celotni Evropi, se ni mogoče izogniti vprašanju, mar ni za to kriva tudi napačna social­na politika?

“Za naraščanje revščine je kriva tudi socialna politika. Ena raven socialne politike je zagotovo količina socialnih transferjev, s katero države blažijo naraščanje revšči­ne. Vemo, da so socialni transferji prenizki. Druga raven je odločitev politike, v kaj investira. Mi investi­ramo v stare strukture s podporo vseh, strokovnega osebja, ki v tem, da ostane vse, kakor je bilo, vidijo svojo stabilno zaposlitev; staršev, ki jih je strah, da se bodo njihovi otroci vrnili kar domov ali pa da bodo postali preveč samostojni in nič več tako ‘pridni’ in odvisni; politikov in birokratov z ministr­stev, ki se s temi rečmi nimajo časa ukvarjati, saj ne prinašajo ne profi­ta ne volilnih glasov.”

 Nas tudi zato vsi prehitevajo po levi in desni?

“Precej trpek občutek je, ko moram kot vodja evropske konference o raziskovanju v socialnem delu vsak dan poslušati rezultate raz­iskav kolegov iz Evrope, ki jih fi­nancirajo nacionalne agencije in so vključeni v najrazličnejše projekte in mreže. Še huje je, ker gre pogo­sto za naročila raziskav za namene izboljšanja socialnovarstvene prakse. Takrat moram tujim kole­gov priznati, da tega pri nas pač ni. čudno me gledajo, ker ne razume­jo, kako lahko funkcionira država, kjer raziskovanje ne služi izboljša­nju obstoječih praks. Na mojem po­dročju se v tujini vse bolj uveljavlja tudi ‘undercover’ raziskovanje, ko raziskovalci pridejo v institucije in druge socialnovarstvene organiza­cije pod krinko svojcev in uporab­nikov in dokumentirajo, kaj se v njih dogaja. Vemo, da sicer dobimo olepšano in izkrivljeno sliko. Spo­mnite se, da je pred leti Giinter Walraff kot namišljeni Turek prvi razkrinkal grozotne razmere, v katerih delajo delavci multinaci­onalk. Takšno raziskovanje je an­gažirano in akcijsko. Pri nas pa se reče raziskava že temu, ko nekdo zbere skupek statističnih podatkov ob koncu leta in temu pravi kar evalvacija. Longitudinalne raziska­ve v socialnem varstvu pa sploh ne obstajajo.”

 Bila pa je narejena evalvacija nove socialne zakonodaje. Ugotovljenih je bilo kar nekaj napak, a večjih popravkov še ni.

“Omilili so nekatere ukrepe. Mnogi so ostali brez socialnih transferjev ali pa so se jim ti zmanjšali zaradi varčevanja.”

Koga je to najbolj prizadelo?

“Nižji srednji sloj, ki brez socialnih transferjev hitro zdrsne v revšči­no, saj tudi nima večjih prihrankov in premoženja, s katerim bi si lahko pomagal dlje časa. Realnost kruto doživljam med svojimi štu­denti. Dogovorimo se za terensko delo pa mi povedo, da ne morejo opraviti naloge, ker nimajo denarja za avtobus. Da imajo vsak dan na­tančno preračunano, koliko lahko porabijo za hrano in koliko za av­tobus, če hočejo preživeti mesec. To kaže, kako se ekonomska kriza razpreda v vse pore človeškega ži­vljenja. Vpliva tudi na izobraže­vanje. Kaj naj rečem študentu, ki spi na predavanjih, ko ga zbudim, pa se mi oprošča, ker je delal celo noč? Spite naprej! Kaj študentki, ki pride nepripravljena na predavanje in mi pove, da mora delati in skr­beti za mamo? Takrat se iz redne profesorice spremenim v socialno delavko, saj razumem, da je študij sam postal le okupacijska terapija za tiste, ki bi drugače spali doma in kmalu padli iz vseh socialnih mrež. Ti mladi ljudje bi v neki dru­gačni ‘družbi priložnosti’ namesto študija delali kaj, kar bi jih veselilo in jim prinašalo denar in avtono­mijo.”

 Zakaj Slovenija tudi tako menca pri odpisu dolgov najrevnejšim, čeprav so to pred kratkim naredi­li denimo na Hrvaškem?

“Ker politiki jemljejo resno zgolj same sebe in jim je še najmanj mar za revne. Če bi revnim odpisali dol­gove, bi jim dali priložnost, da se morda vendarle izvijejo iz revščine, ki sicer postane transgeneracijska, kot jo že poznamo pri etničnih manjšinah. Ustvarili bomo gete in se čudili, da se bo v njih začel razraščati religiozni fundamenta­lizem, ki je delni odgovor na druž­beno neenakost. Ljudje v svojih kulturnih ali religioznih sredinah začnejo iskati čustveno potešitev za svojo neznosno situacijo.”

 Je slovenska politika preveč na­klonjena neoliberalizmu in se zato ne moremo razvijati v drugačno smer?

“Mislim, da je večina politikov čustveno povsem odvisna od na­svetov zahodnih neoliberalnih svetovalcev, saj so sami premalo izobraženi. Slovenska politika se je ponižno priklonila zahodu in se najprej sovražno nastrojila do vzhoda, da bi vzpostavila razli­ko med Orientom in Okcidentom. A ni veliko zaleglo, moji avstrijski študentje Slovence, ki jih danes vse pogosteje srečujejo kot manualne delavce, vidijo kot Otomane s turškimi fesi, na katerih je zvezda petokraka. Živeti v postkolonial­ni družbi pomeni razvijati struk­ture in razmišljati kot nekdo, ki ni svoboden, ampak podrejen. Vse je odvisno od tega, kaj bodo bogati, naprednejši, neoliberalno nastro­jeni politiki svetovali državi. Tipično za kolonizatorje pa je, da na svojo stran pridobijo ljudi, ki jih je možno manipulirati, saj jih zanima predvsem lasten interes. Spomni­mo se le prve garniture tujcev iz DUTB. Kolonizator ne potrebu­je pametnih posameznikov, ki bi zahtevali strukturne spremembe, ampak posameznike, ki bodo ubo­gljivo sprejeli in izpeljali zadane naloge. Poglejte samo nekatere Slovence, ki zasedajo pomembna mesta v organih Evropske unije. To so ljudje, ki nimajo nobene vizije in si tudi ne upajo nič narediti.”