Uvod
UTD ne pomeni le kratkoročno uresničljivega, nujnega ter dolgoročno zagotovljenega izboljšanja kakovosti življenja za vse, še zlasti za najbolj prizadete – je precej več. Družbena funkcionalnost tega ukrepa je primerljiva z uvedbo socialne države. Tudi socialna država kot največja družboslovna inovacija 20. stoletja ni koristila samo materialno ter socialno marginaliziranim kategorijam, čeprav je bila izumljena predvsem zaradi njih. Čeprav bi brez socialne države ostali najbolj na udaru ljudje na margini in bi družba razpadla, je njena uvedba izboljšala kakovost življenja vsem slojem, tudi srednjim in tudi zgornjim (socialni gradient1), hkrati pa je civilizirala kapitalistično gospodarstvo. V zvezi s polemikami o UTD je najbolj presenetljivo, kako danes – v 21. stoletju – ignoriramo dejstvo, da so vsi ključni argumenti proti UTD povsem enaki bivšim argumentom proti socialni državi. Da ni denarja, da ljudje ne bodo hoteli delati, da gre za distributivno nepravičnost (»kdor ne dela, naj ne jé«), za erozijo meritokratskega načela, za antiliberalizem itd., vse to niso nova nasprotovanja proti novi ideji o UTD. Nasprotno, gre za ideološki žargon iz 19. stoletja, s katerim se je zavračalo že najzgodnejše zametke koncepta socialne države (legitimnost uporabe davkov za nerepresivne namene), ki se je realizirala šele pol stoletja kasneje. Ko je socialna država po drugi svetovni vojni postala splošno sprejeta realnost do te mere, da se je zdelo, kot da bo trajna, so se revitalizirali tudi ugovori proti njej in prav to je začetek neoliberalizma (ne pa globalizacija, prekarizacija, izkoriščanje niti varčevalni »imperativi«, saj to niso novi pojavi).
Gledano z današnjimi očmi je videti, kot da gre za mali slovenski čudež, saj smo prvi apel za uveljavitev UTD kot tudi prvi koncept socialne države (obširno in podrobno izdelan) na Slovenskem dobili že pred drugo svetovno vojno. S tem pa tudi poudarek, da je oboje tesno povezano. Najzgodnejšo formulacijo ideje o UTD srečamo že pri Janezu Ev. Kreku pred prvo svetovno vojno, iz te idejne podlage pa je med obema vojnama Andrej Gosar izpeljal koncept socialne politike, ki je še danes aktualen, čeprav je vse od njegovega nastanka ostal avtor ignoriran tako na politični desnici kot na levici. Skratka, v našem prostoru ideja o UTD nikakor ni nekaj novega. Temu poudarku je namenjen prvi razdelek članka, ki ga berete. V njem bo govora o začetkih UTD na Slovenskem, kar nam v nadaljnjih razpravah lahko pride še kako prav. Kajti razlika med prihodnostjo in preteklostjo je v tem, da zgodovine ne moremo spreminjati, lahko jo le spoznavamo, medtem ko prihodnosti ne moremo spoznati, lahko pa nanjo vplivamo. Komur se zdi to opozorilo odveč, naj kar preskoči prvi razdelek in brez škode nadaljuje z drugim, ki je namenjen naivnosti, napačnim pričakovanjem in razočaranjem v zvezi z UTD.
V tretjem razdelku opozarjam na temeljne socialne pravice, ki se tičejo prav vsakega od nas, tudi če niste brez zaposlitve in niste zdrsnili v revščino. Ker gre za življenjske pravice vseh, so tudi izrecno ustavno varovane. Glavna teza tega razdelka je svarilna. Opozarja, da bo brez uvedbe UTD dostop do omenjenih pravic ostal tudi v prihodnosti – v najboljšem primeru – takšen, kakršnega že imamo: bolj bo podoben oksimoronski zanki iz romana Catch 22 kot pa ustavno varovani dobrini.
V četrtem razdelku povzemam tri najpogostejše zmote o UTD. Njihova inertnost preprečuje, da bi v razpravah naredili korak naprej. Prva zmota je v zvezi z ekonomskim izpodbijanjem izvedljivosti UTD (dodatna proračunska obremenitev), druga zmota je moralistična in je v zvezi s trgom delovne sile (t. i. problem »surfarjev«), tretja pa je ekološka. O prvih dveh je bilo že veliko povedanega, narejeni so bili tudi natančni izračuni (Korošec, 2010), a ni nič pomagalo. Zato je treba znova opozoriti na njih. Res je sicer, da se zmota z vztrajnim ponavljanjem prav nič ne približa resnici, a to ni izgovor, da jo ignoriramo, češ, saj se napačno prepričanje ne bo prijelo. Kajti s ponavljanjem postane zmota vse bolj rigidna za argumente, s tem pa izgubi nedolžnost morebitne naivnosti, ker se spremeni v predsodek. Odpravljanje predsodkov je bistveno težje od popravljanja zmot. O tretji »slepi pegi« v zvezi z UTD – ekološki – pa sploh še nismo razpravljali.
1. Idejni začetki UTD na Slovenskem
Tudi za UTD velja, da je del problemov takšnih, da je na njih zelo težko vplivati. A tu nikakor ne gre za ekonomski, pač pa za politični vidik. Na primer, na Slovenskem smo v dobrih sto letih, torej od začetne ideje UTD pa do danes, zamenjali neobičajno veliko2 političnih režimov. Ta multitranzicijska zgodovina je z vidika nacionalnega izkustva verjetno bolj vplivala na amnezijo kot pa na akumulacijo idej. Kajti v prehodih iz enega v drug sistem lažje preživijo tiste inovacije, okrog katerih obstaja konsenz, da so nacionalnega pomena in obratno, parcialne pobude postanejo v tranzicijskih časih še hitreje pozabljene. UTD je že od vsega začetka marginalizirana ideja, saj ji do nacionalnega konsenza manjka še dolga pot. Druga okoliščina, ki je skoraj da ne moremo spremeniti, a je ne gre odmisliti, je vsebinske narave. Razprava o UTD pač ni istega ranga kot pa, denimo, razhajanje med kvantno mehaniko in pa teorijo relativnosti – kaj pomeni, da je prostor ukrivljen, kako lahko nekaj nastane iz nič in ali res delec obstaja in ne obstaja hkrati – o tem se politične elite ne bodo prerekale in javnost se ne bo polarizirala. Z UTD je obratno. Pri temah, kot so pravičnost in redistribucija bogastva, je domet deliberacijskih postopkov omejen, pa naj bodo še tako dolgi, temeljiti, jasni in razločni,3 kajti gre predvsem za interese. Zato je verjetnost, da bi se po razgrnitvi vseh argumentov o UTD vsi poenotili, precej majhna in – za razliko od fizike – bolj neodvisna od pravilnosti uporabljenih razlag. A tudi to ni povsem brezupno, zadeve se spreminjajo. V splošnem se ignoranca do UTD presenetljivo manjša (kot bo razvidno iz desne polovice tabele 1), čeprav drugače, kot smo pričakovali – je namreč bolj prisotna v slovenskih političnih in celo družboslovnih elitah kot pa v javnem mnenju.
Prvo opozorilo na Slovenskem, da bi se morala država socialnega vprašanja lotiti z regulacijo v smeri tega, kar danes poznamo kot UTD, je staro več kot sto let in ni prišlo slučajno. Da bi ga lažje razumeli, bom v naslednjem odstavku na kratko orisal bistvo takratnih razmer, v katerih se je poziv v smeri UTD zdel nujen, čeprav ga seveda še niso izrekali pod tem imenom. Kajti kratico UTD, vključno z njenimi variantami, smo pri nas začeli uporabljati šele od leta 1990, ko sta o tej ideji polemizirala akademik Veljko Rus in Jože Pučnik (Rus, 1990; 1990a).
Z začetki modernizacije slovenske družbe so se tudi pri nas začela problematizirati ključna družbena vprašanja, ki so vse do danes ostala aktualna tako intelektualno, ekonomsko kot politično. Do prvega intelektualnega premika (produkcije idej) je prišlo v 19. stoletju, ko družbena vprašanja in problemi naenkrat niso več veljali za monopol peščice izobražencev, temveč se je zanje začela zanimati – in se o njih tudi izrekati – širša javnost, čeprav nekvalificirana in polpismena. Pred skoraj dvesto leti je ta pojav odigral podobno vlogo, kot sta jo pred tremi desetletji iznajdba svetovnega medmrežja in danes razvoj elektronskih medijev – revolucioniral je dostop do informacij. Slovenci smo bili še v 18. stoletju skorajda v celoti nepismen narod; po zaslugi obveznega osnovnega šolstva smo sredi 19. stoletja nepismenost prepolovili ter jo proti koncu istega stoletja zmanjšali na četrtino (Gabrič, 2009, str. 21). Naslednji pomemben premik na Slovenskem je iz istega časa, torej iz sredine 19. stoletja, ko se je spremenila ekonomska doktrina in z njo revizija v razumevanju narodnega bogastva. Klasično fiziokratsko prepričanje ni več zadostovalo. Nenadoma tudi zemlja in nove tehnike ravnanja z njo niso bile več dovolj.4 Celo pri nas na periferiji je postalo pomembno še nekaj drugega in sicer regulacija družbe. Zgolj veščine o tem, kako iz narave pridobiti več, kot si vanjo vložil, niso bile več ključne za ekonomski razvoj. Pomembnejša so postala razmerja med tistimi, ki so to počeli (da bi izboljšali učinkovitost v odnosu do narave), s čimer se je razširil pojem znanja. Ni šlo zgolj za nove informacije, orodja in gibe, s katerimi je producentom uspelo v stiku z domačimi živalmi in zemljo izvleči večji presežek, temveč so se odslej v korpus znanja dodatno kooptirale še ideje o družbi. Poplava raznih priročnikov o kmetijski pridelavi, živinoreji, sadjarstvu, vinogradništvu, kletarstvu pač ni vsebovala idej o družbi in zaradi te pomanjkljivosti omenjeni priročniki niso več zadoščali. Krepilo se je zavedanje, ki je bilo že takrat novo v istem smislu, kot je novo danes v 21. stoletju, ko (spet) odkrivamo, da za preseganje krize ekonomskih in političnih sistemov niso bistveni večji trud, produktivnost ali višja rast bruto domačega proizvoda, temveč so rešitve možne šele v spremembi relacij med vpletenimi akterji in njihovimi interesi, zlasti med delom in kapitalom. Skratka, drugačen odnos do stvari ni možen brez drugačnega odnosa med ljudmi. S tem spoznanjem se je tudi pri nas rodila politika. Čeprav je ta šele ob koncu 19. stoletja sprožila formiranje sodobnih političnih strank in kmalu za tem sindikatov, ne gre pozabiti, da so organizacijske oblike posledica in ne vzrok. Politika je bila spočeta že pred formiranjem političnih strank. Vzniknila je iz povezave med ekonomsko doktrino in družbeno regulacijo in v jedru te povezave je bil liberalizem, kar še danes velja v enaki meri in na enak način kot pred stoletjem in pol. Liberalizem je postal nujen in trajen izziv – tako v dobrem kot v slabem – in to na vseh področjih družbene delitve dela, ne le na gospodarskem in kulturnoverskem, temveč tudi na socialnem ter v odnosu do oblasti. Liberalizem je postal osnovni in trajni kriterij tako politične delitve na levico in desnico kot tudi kulturnega boja, ki se je začel tik pred tem.5 Hkrati pa je na gospodarskem področju liberalizem preoblikoval in zaostril socialna razmerja do skrajnosti: z začetki kapitalistične produkcije je nastalo sodobno, torej moderno socialno vprašanje. Kako ga rešiti?
Prvi, ki je v katoliškem taboru opozoril, da sodobno socialno vprašanje ni rešljivo zgolj s sklicevanjem na solidarnost in dobrodelnost civilnodružbenih akterjev, je bil Janez Evangelist Krek. Čeprav je bil njegov apel k državni intervenciji pravočasen in tudi sočasen s pojavom socialdemokratske levice pri nas,6 ga kleriki RKC nikoli niso razumeli. Zaostrovanja konflikta med delom in kapitalom, delavskega vprašanja, izkoriščanja in pavperizacije ni mogoče rešiti brez posegov na državni ravni. Za pravična razmerja med ljudmi je torej nujna državna intervencija v obliki socialne in delavsko-zaščitne zakonodaje, je poudarjal Krek (1901). Prav to je bil znotraj katolicizma prvi korak k socialni državi in iz te pobude je čez nekaj desetletij drugi katoliški marginalec, Andrej Gosar, izpeljal razdelan, natančen, obširen in celovit koncept socialne politike (Gosar, 1933; 1934; 1935; 1939) – tudi tega klerikalci na Slovenskem niso nikoli razumeli. In kaj ima to skupnega z UTD?
Janez E. Krek je pri naštevanju temeljnih človekovih pravic izrecno izpostavil »pravico do telesnega življenja« (oz. integritete, kot bi danes rekli), ki jo je izvajal iz t. i. eksistenčnega prava. Po Kreku je osrednja vsebina »telesnega eksistenčnega prava« zahteva po svobodi, kar pomeni, da je vsak človek svobodno bitje in tega mu ne sme nihče kratiti. Ker to tipično liberalno načelo v tistem času nikakor ni bilo samoumevno,7 so se istega leta, ko ga je poudaril Krek, nanj sklicevale tudi začetnice slovenskega feminističnega gibanja, ki so v tej zvezi izdatno citirale prav Kreka (npr. v časopisu Slovenka, Klemenčič, 1901, str. 169-171). Hkrati pa svoboda človeka predpostavlja tudi dostop do osnovnih življenjskih sredstev, kar je za Kreka imperativ, ki ga ni dopustno kršiti v nobenem primeru, pod nobenim pogojem in v nikakršnih razmerah, skratka, ta imperativ je tudi nad lastninsko pravico. Tu Krek uporabi besede, ki si jih danes ne upa izreči noben predstavnik političnih elit, saj bi ga takoj označili za ekstremista:
»Pri komer je sila tolika, da je življenje v resni nevarnosti, si sme potrebnih stvari vzeti iz tujega premoženja, javno ali tajno in to ni ne tatvina in ne rop. /…/ Eksistenčno pravo je višje nego lastninsko; zato v skrajni sili neha dolžnost, ki jo naklada lastninska pravica« (podč. Krek, 1901, str. 44).
Za tem navedkom opozori še na posledice: kjer se te pravice »nehajo upoštevati, razpade družba« (ibid., str. 47).
In prav v tem je bistvo UTD. Gre za brezpogojno pravico do osnovnih življenjskih sredstev. Ta pravica mora biti zagotovljena – kot vidimo že pri Kreku – samodejno in samoumevno, torej brez kakršnegakoli pogojevanja z lastninskimi ali delovnimi upravičenji. Brez tega temeljnega pogoja ne moremo govoriti o UTD.
Le par desetletij po zgornjem Krekovem opozorilu dobimo na Slovenskem prvi celovit in podrobno razdelan idejni koncept državne intervencije na socialnem področju, njegov avtor je Andrej Gosar.8 Gre za najpomembnejši družboslovni izum dvajsetega stoletja – socialno državo, ki se je sicer začela realizirat šele od druge svetovne vojne dalje. Po Gosarjevi zaslugi9 smo v tridesetih letih prejšnjega stoletja prvič in zadnjič postali primerljivi s skandinavskimi državami, saj so se tudi tam – istočasno – ukvarjali z istim problemom. Idejo socialne države in njenega instrumenta, socialne politike, je Gosar predstavil v delu Za nov družabni red (1. del, 1933 in 2. del, 1935), ki obsega kar 1558 strani. Ta Gosarjev koncept sicer ne vključuje UTD, ga pa izrecno omenja kot najpomembnejšo socialnopolitično alternativo. Kajti socialna država v Gosarjevi varianti temelji na nekaterih postulatih, brez katerih socialna država ni možna in katerih družbena funkcija je zelo podobna UTD. Da bi to razumeli, si poglejmo Gosarjevih šest osnovnih predpostavk socialne politike kot instrumenta socialne države; takoj bomo uganili, zakaj so poudarki danes aktualni še bolj kot kadarkoli prej. Ti postulati so:
- najprej Gosar razlikuje socialno politiko v dvojnem smislu, v širšem in ožjem; v širšem smislu pomeni celotno družbeno regulacijo, vključno s parlamentarno-strankarsko, kulturno, ekonomsko politiko in pa s tisto intervencijo države, ki je specializirana na socialnovarstveni sektor (socialna politika v ožjem pomenu); ta pojmovna razlika je nujna10 zato, da se bo regulacija družbe prakticirala v korist vseh družbenih slojev, ne pa samo nekaterih (Gosar, 1933, str. 84);
- o socialni politiki v ožjem smislu: najnižji možni kriterij temeljnih socialnih pavic je dostojno preživetje ljudi, še zlasti v primerih, ko si sami ne morejo pomagati; ko se ta kriterij povozi, ne moremo več govoriti o socialni politiki;
- o socialni politiki v širšem smislu: družbene neenakosti so nepravične, z ekonomskega vidika pa so luksuz,11 ki ga je mogoče do neke mere tolerirati samo pod dvema pogojema – ko gre za gospodarsko ugodne razmere in če neenakost koristi tudi najnižjim slojem, sicer pa ne (»Čim slabše, čim neugodneje so splošne življenjske razmere, tem manjša sme biti razlika med stanu primernim življenjem nižjih in višjih stanov«; podč. Gosar, 1935, str. 77).
- kljub tržni ekonomiji, katere bistvo je povečevanje profita zasebnikov,12 mora tudi takšno kapitalistično gospodarstvo biti predmet družbene regulacije, katere cilj je blaginja za vse (ibid., str. 464-465, tu najdemo tudi jasno napoved kriz, ki jih sproža finančni kapitalizem in ki niso obvladljive brez načrtne, atržne in prosocialne intervencije države);
- samoupravljanje na različnih področjih, na ekonomskem pa delavsko soupravljanje (z njim »postanejo delavci in nameščenci do neke mere solastniki ali morda bolje sogospodarji podjetja«; podč. Gosar, 1935, str. 669);
- realizacija zgornjih postulatov je pogoj socialne politike zato, ker omogoča njeno avtonomijo, sicer bo instrumentalizirana (v podrejeno orodje drugih interesov);13 z avtonomijo misli Gosar na dve nujni značilnosti socialne politike, na njeno ekspertnost in pa neodvisnost od ideoloških, strankarskih ter nazorskih usmeritev (Gosar, 1936, str. 10). Prav ta isti problem je pol stoletja kasneje prepoznala organizacija ILO, ko je npr. že leta 1984 opozorila, da je eden od največjih problemov socialnega sektorja v tem, kako vzpostaviti avtonomijo socialnih služb ter preprečiti njihove organizacijske šibkosti. Premajhna avtonomija socialnih služb izhaja iz kompleksnosti njihovih družbenih funkcij, ki jih je težko definirati zato, ker so se te službe organizacijsko razvile iz humanitarnih in kulturnih ustanov, ne pa iz profesionaliziranih strok in podjetniških organizacij, za razliko, denimo, od zdravstvenega sektorja, kjer dominirajo profesionalci; avtonomija zdravstva pa je, kot pravi Stinchcombe (1983), povezana z zahtevno tehnologijo in kjer je ta zraven, praviloma eksperti dominirajo nad klienti.
In kakšno zvezo imajo zgornji poudarki z UTD, če pa – kot rečeno – Gosarjev koncept ne predvideva uvedbe UTD? Ti poudarki so za UTD pomembni zaradi treh razlogov. Prvi je v zvezi z alternativami, drugi s predpostavkami, tretji pa je hevrističen.
Prvi razlog afirmacije UTD je vprašanje, kaj storiti, ko socialna politika odpove. Ker sistem, ki pusti del svojih prebivalcev životariti pod minimalnim eksistenčnim pragom, po Gosarju sploh ni več socialen (neizpolnjevanje pogoja št. 2), je zato v takšni situaciji treba poiskati alternativne rešitve. Če odmislimo izvensistemske alternative, ki so neuporabne in tudi danes najglasnejše (enako kot v času med obema svetovnima vojnama),14 ostaneta samo dve možnosti. Ena gre v smeri korekcije socialnih pravic navzgor, da bi z dvigom prenizkih socialnih transferjev ohranili temeljno varovalno mrežo vsem, ki izpadejo iz drugih socialno-integrativnih mehanizmov; to je rešitev po načelu »še več istega«, katere največja slabost je kontingenčnost. Kajti spreminjanje socialnih transferjev je tako količinsko kot glede smeri (višanje / nižanje) povsem odvisno od vsakokratnih razmerij politične moči v posameznih vladnih koalicijah, ki so zaradi kratkoročnega mandata izrazito nestabilne in nepredvidljive. Druga možnost pa je UTD, s katerim se na način brezpogojne državljanske pravice sistemsko prepreči licitiranje temeljnih socialnih standardov navzdol, torej neglede na aktualne oblastniške garniture.
Drugi razlog pomembnosti Gosarja za UTD so njegova opozorila o uspešnosti oz. dometu socialne politike. Ker le celovita socialna politika lahko nadomesti tisto, kar obljublja UTD, velja tudi obratno, namreč, le UTD lahko prepreči erozijo temeljev socialne politike v razmerah, ko niso doseženi zgoraj našteti pogoji, ki jih je predpostavljal Gosar. Že zgolj v primeru, če med omenjenimi šestimi pogoji ostane samo eden nerealiziran, potem socialna politika v Gosarjevem smislu sploh ni možna. Pri tem ne pozabimo na empirijo: na Slovenskem nikoli – sploh pa ne od osamosvojitve dalje – nismo realizirali niti enega postulata od zgornjih šestih. Razlag in argumentov o eroziji evropske kot tudi naše socialne politike je veliko,15 medtem ko alternativnih predlogov, kako zaustaviti ta nevarni trend brez uvedbe UTD, sploh ni (povečevanje produktivnosti ni argument, pač pa ideološka floskula). Da je glavni problem strukturni, ne pa personalni, je razvidno že iz poimenovanja ministrstva, ki je pristojno in odgovorno za našo socialno politiko, to je MDDSZ.16 Poimensko je na prvem mestu tega ministrstva skrb za regulacijo trga delovne sile (kar ni sestavni del socialne, pač pa ekonomske politike), na drugem mestu je omenjeno področje družine, šele na tretjem so »socialne zadeve« in na zadnjem »enake možnost«.17 Skratka, že ime tega ministrstva odraža prioritete. Zadnji primer erozije socialne politike je najnovejša državna resolucija o družini,18 kjer je družinsko področje izrecno izvzeto iz socialne politike, kar pomeni, da ni več njen del. Zakaj? Zato, ker gre za spremembo družinske politike v natalitetno (Dragoš, 2018). Kajti rojevanje otrok se skuša vzpodbujati z dodatkom za veliko družino, ki ga ta prejme glede na število otrok, kar pomeni, da so se denarne pomoči spremenile v glavarino. To ni nič drugega kot denarno podkupovanje za povečanje razmnoževanja, saj se te podkupnine delijo ne glede na socialni status prejemnikov. Razlogi za degradacijo družinske politike v nacionalistično ideologijo so točno tisti, pred katerimi je svaril že Gosar v prej omenjenih točkah (zlasti 3. in 6.). In tako kot smo družinsko politiko z načrtno desocializacijo pervertirali v rodnostno, enako se je skrb za brezposelne transformirala v subvencioniranje delodajalcev – temu se po novem reče aktivna politika zaposlovanja (APZ). Kaj to pomeni v številkah, lahko vidimo iz omenjene Resolucije o družinski politiki, s katero se pristojno ministrstvo odkrito hvali, kako je prejšnja denarna sredstva za družinske programe preusmerilo v APZ. Medtem ko je za socialnovarstvene programe, ki zadevajo področje družin, otrok in mladostnikov (torej brez APZ), bilo v letu 2016 namenjenih le 4 milijone EUR, je bilo za izvajanje APZ dodatno namenjenih kar 60 milijonov EUR, pri tem da bodo za obdobje od 2017 do 2020 znašala sredstva za APZ kar 300 milijonov EUR (Resolucija, 2017, str. 8). Na osnovi te resolucije – ki ji v parlamentu ni ugovarjal niti en politik ali političarka – so že odmerjena tudi sredstva za leto 2019, ki za programe APZ znašajo 91.450.595 EUR. Ker je število vseh brezposelnih, ki naj bi bilo (po napovedi ministrstva) vključeno v te programe, 34.570 oseb (Načrt, 2019), to pomeni, da bi na vsakega od njih prišlo 220 EUR mesečno. Če upoštevamo, da 220 EUR predstavlja kar 56 odstotkov veljavne denarne socialne pomoči (DSP), je treba priznati, da sploh ne gre za zanemarljiv znesek. In če seštejemo DSP ter ta priliv, ki naj bi ga brezposelni dobil z naslova APZ, dobimo 613 EUR, kar pa je že znesek, ki (skoraj) ulovi mejo, ki je znana kot prag revščine. Skratka, brezposelni upravičenec do DSP, ki bi bil zajet v omenjen program APZ, bi prvič v zgodovini samostojne Slovenije dobil upanje, da se z lastnim dohodkom izvije iz revščine; pa tudi če mu to ne bi uspelo, bi vsekakor dobil močno varovalko, da zagotovo ne bi poglobil revščine, v kateri je. Navsezadnje bi lahko celo rekli, da je z omenjeno kombinacijo sedanjih (zvišanih) DSP in APZ narejeno več kot pa bi si bilo možno obetati od vpeljave UTD; ta je mogoč nekje med njegovo najnižjo (še smiselno) mejo, ki ne bi smela biti pod 450 EUR, in najvišjo možno višino UTD, ki mora biti opazno nižja od minimalne plače. Če bi torej v sedanjem sistemu, kot rečeno, prejemnik temeljnega socialnega transferja (DSP) kombiniral dohodek iz APZ, bi dobil celo višji prejemek od maksimalne variante UTD. A vse to velja le na prvi pogled.
Ne pozabimo, da gre zgolj za videz. Kajti birokratski trik je v tem, da prav nihče od brezposelnih ne bo teh 220 EUR, ki so mu »namenjeni« z naslova APZ, nikoli niti videl, saj gre omenjen denar neposredno v žep zaposlovalcem in izvajalcem programov APZ, nikakor pa ne brezposelnim! Ta trik je bil prvič uporabljen že v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA (Dragoš, 2017, str. 106-112) in je zelo neprimerno, da ga v zadnjih letih uvažamo k nam prav iz okolja, kjer so že dolgo vidne negativne posledice takšnega pristopa.
Prioritete so torej jasne. Družinskim socialnim programom je namenjeno manj kot sedem odstotkov sredstev, rezerviranih za APZ. Razlaga te neumnosti je cinična, češ, to je zdaj nova družinska politika, saj je največja pomoč družini ta, da nezaposleni najdejo službo, s tem namenom pa je bolje nakazati denar direktno delodajalcem, da bi zaposlovali brezposelne, kot pa da bi z denarjem pomagali revnim družinam. Mimogrede, tudi če se delamo, da logika ni cinična, je povsem neučinkovita (več o tem v Dragoš, 2018, str. 172-174). Skratka, to so le najnovejši bizarni primeri, kaj se zgodi s socialno politiko, če omenjeni Gosarjevi pogoji niso realizirani.
Tretjič, v prid UTD je tudi Gosarjevo hevristično opozorilo o socialni politiki kot strukturi, ki po Foucaultu predstavlja »menedžment državne sile« (Foucault, 2000, str. 71). Gosar opozarja na njeno družbeno funkcijo in posledice poseganja v človeška življenja, kar je za trideseta leta prejšnjega stoletja izredno aktualno, pravočasno, unikatno in daljnovidno opozorilo, ki ga še vedno ne razumemo. V tej zvezi gre po Gosarju za tri probleme:
- a) Prva težava v zvezi s socialno politiko je problem družbenega nadzora v vseh bistvenih odtenkih tega pojma, kot jih je desetletja za Gosarjem preciziral Foucault v terminih biopolitike (Foucault, 2000a), bio-oblasti in mikro-oblasti (Foucault, 2000b, str. 148, 150). Gosar opozarja, da prav to vprašanje v zvezi z nadzorovanjem – torej, »kako daleč naj družba v tem pogledu gre« – predstavlja izjemno občutljiv problem, ki se mu v nobenem primeru ne moremo izogniti (Gosar, 1933, str. 553).
- b) Gosar izpostavi vprašanje, ali se lahko zadovoljimo z minimalistično (rezidualno) socialno politiko, kjer bi ta služila, kot pravi, »le kot dopolnilo, ki naj nudi ljudem tisto, česar si sami ne bi mogli pridobiti in zagotoviti«? Z morebitnim pristankom na to varianto se je treba zavedati, da s tem pove(li)čujemo legitimnost načela, kjer »naj vsak človek skrbi sam zase; le v toliki meri, kolikor on sam, zaradi posebnih socialnih neprilik/…/ ne bi mogel tega storiti, naj bi mu razne vrste zavarovanj omogočile primerno, človeka dostojno življenje« (ibid., str. 552).
- c) Prejšnji nasprotna možnost pa je prav ta, ki jo danes, pol stoletja po Gosarju, označujemo kot UTD. Gre za brezpogojno pravico, kjer bi se vsem ljudem, kot pravi Gosar,
»v vsakem slučaju zagotovilo možnost človeka vrednega življenja. Vprašanje, ali so ti ljudje storili sami svojo dolžnost do sebe, to se pravi, ali so se dovolj potrudili, da bi mogli živeti ali pa ne, pri tem vobče ne igra nobene vloge« (Gosar, 1933, str. 552).
Kako izbirati med dilemo pod »b« in »c«, ki sta v zvezi z »a«? Kljub temu, da uvedbe UTD Gosar ni izrecno podprl, se je zavedal, česar danes ne razumemo, namreč, da je alternativa v smeri UTD ena od najpomembnejših dilem za socialno politiko, glede katere si ni delal iluzij. V razvitih demokracijah je socialna politika nujna, brez nje družba razpade. Hkrati pa so nujni tudi določeni pogoji za vzpostavitev socialne politike (prej naštetih šest) – če niso realizirani, zadeva ne deluje. Ti pogoji pri nas nikoli niso bili izpolnjeni. Zato je socialna politika podaljšek ekonomske, njena funkcija pa asocialna, saj ljudi nalašč zadržuje v revščini, da bi jih »motivirala« za zasedanje najnižje rangiranih delovnih mest, kjer minimalna plača skoraj nikoli ne presega praga relativne revščine.
Torej, povzemimo, zakaj so idejni začetki o UTD na Slovenskem pomembni za nadaljnjo razpravo. Zakaj je naša zgodovina aktualna? Zaradi štirih poudarkov, ki so še vedno prezrti:
– ker s tem pogledom nazaj vidimo, da tudi v našem prostoru ideja o UTD nikakor ni nova, saj se je začela že v času pred prvo svetovno vojno (čeprav seveda še ne pod kratico UTD); s temeljnim problemom, ki ga naslavlja omenjena ideja, se torej ukvarjamo že dobro stoletje;
– ideja o UTD k nam ni prišla od zunaj in ni bila strankarsko motivirana. Nasprotno, nastala je iz razmer 19. stoletja, ko je fiziokratski pristop v ekonomiji postal nezadosten (o tem tudi danes nismo enotni; Dragoš, 2018c), socialno vprašanje pa se je z modernizacijo družbe zaostrilo, vključno s spoznanjem, da pravičnosti ni mogoče doseči brez državne regulacije;
– ker se ideja o UTD ni pojavila zaradi političnih strank, pač pa neodvisno od njih in v konfrontaciji z njimi,19 čeprav gre za eno od redkih družboslovnih idej, ki so združljive tako z levim kot z desnim političnim polom;
– ker se je ideja o UTD pri nas pojavila v tesni zvezi s konceptualno inovacijo socialne politike, brez katere ni socialne države, hkrati pa je bila artikulirana kot možna alternativa v razmerah, kjer pogoji za avtonomno socialno politiko niso izpolnjeni.
2. Prič(a)k(ov)anja20
Dvignimo glavo iz peska. Pošast hodi po Evropi – pošast UTD. Bistvo te parafraze je enako kot takrat, ko je bila manifestno zapisana v zvezi s komunizmom. Kajti kljub 170 letni razliki med začetki obeh »strahov« – komunizma in današnjega UTD – imata obe ideji eno skupno točko (a res samo eno): pri obeh je na začetku šlo za izrazito marginalizirano pobudo parih zanesenjakov,21 ki pa je v nekaj desetletjih prerasla v konfliktno temo v vseh evropskih državah kot tudi nekaterih neevropskih. Ko so se vzporedno z rastočimi neenakostmi začele marginalizirane pobude prelivati v publikacije, gibanja, institucije, vključno z internacionalnimi,22 takrat si nobena politična stranka ni več mogla privoščiti, da bi znotraj nacionalnih okvirov ostala nevtralna. In bolj ko se približujemo točki, kjer se bo tudi neopredeljena večina zvrstila na eno ali drugo stran, bolj bo UTD – ta idejni bavbav, »pošast« – vzbujal nelagodje pri vseh. Pri nasprotnikih in simpatizerjih ga vzbuja že zdaj.
V našem prostoru ideji UTD najbolj pompozno nasprotuje politična desnica, ki prisega na krščanske vrednote. Čeprav to ni presenetljivo, je vseeno žalostno in tudi izrecno ignorantsko do zgodovine (kot smo videli v prvem razdelku tega besedila). Politična desnica vidi v pobudi za UTD nič manj kot napoved »levega radikalnega anarhizma« (Zver, 2004, str. 169), centralno-planskega socializma (Brščič, 2011) in pa pot v »javnofinančno katastrofo«.23 Iz iste predpostavke se izvaja celo alarmanten sklep, kot ga je formuliral eden od predstavnikov moralistične filozofije, ki pravi, da je v UTD »položen mehanizem logičnega samouničevanja« (Svetlič, 2011, str. 186); še več, nekateri celo dodajo, da gre kar za propad celotnega človeštva (»Uvedba UTD bi odpravila motiv za izobraževanje in delo, kar bi predstavljalo polom za človeštvo«; Škulj, 2016). Nov donesek k tovrstni kritiki je prispeval še sociolog Urban Vehovar. Po njegovem mnenju naj bi UTD predstavljal tako rigidno ideologijo egalitarnosti, da
»v tovrstnem mentalno-ideološkem okviru izostane vsakršna sposobnost za razumno sprejemanje tistih razlik, ki izhajajo iz prirojenih razlik med ljudmi. Ko pa izostane ta sposobnost, izostane tudi sposobnost za priznavanje upravičenih razlik v premoženjskem stanju« (Vehovar, 2011).
Načrtno zanemarjanje teh prirojenih danosti naj bi vodila v zapostavljanje najsposobnejših, ki so seveda prav tisti, »ki zavoljo svoje podjetnosti ustvarjajo družbeno bogastvo in predstavljajo gonilo družbenega napredka.« A to še ni vse. Problem je hujši, kajti zmota zagovornikov UTD pri nas naj bi (po Vehovarju) izhajala še iz nekega posebnega načina razumevanja sveta, ki je specifičen za slovensko tradicijo egalitarizma. Avtor pravi, da posledice te kombinacije – ignoriranja »prirojenih razlik« s tradicijo egalitarizma v prejšnjem sistemu – vodijo v stanje, ki je »v svojem bistvu skrajno infantilno, naivno in, nenazadnje, destruktivno za družbo kot celoto«. Ta unikatni slovensko-egalitaristični vzorec, iz katerega izhaja tudi UTD, pa seveda ne vodi nikamor drugam kot »v popolno pavperizacijo in k vzpostavitvi avtoritarnega režima v slogu Rdečih Kmerov« (ibid.).
Skupna točka zgornjih pretiravanj z anatemo – vključno z rasistično apologijo premoženjskih neenakosti – je tipično neoliberalna. Od tod tudi zadrega, ki je premosorazmerna s tem pretiravanjem. Kajti vsi zagovorniki neoliberalizma pač niso nujno nasprotniki UTD; celo pri najmočnejših svetovnih akterjih neoliberalizma najdemo več posluha za UTD kot pri slovenski desnici. Najbolj znan primer neoliberalne institucije, ki zagovarja UTD, je Mednarodni denarni sklad (IMF), prav ta ustanova izrecno zagovarja uvedbo UTD zaradi dveh razlogov. Najprej zaradi demarginalizacije (najbolj) marginaliziranih. V študiji, v kateri IMF testira uveljavitev te pravice, so empirično dokazali, da prav UTD lahko pomeni »učinkovitejši način podpore gospodinjstvom z nizkimi dohodki, če so obstoječi programi varnostnih mrež neučinkoviti«. In drugič, UTD bi pomembno vplival na učinkovitost ekonomskega sistema, saj je po mnenju IMF glavna koristnost UTD v tem, da »lahko spodbudi strukturne reforme« (Coady in Prady 2018).
A v Sloveniji nasprotovanje UTD niti ni brezupno. Izpodbijanje UTD pri nas ni zgolj populistično, imamo tudi dostojne in argumentirane ugovore. Primer kvalificirih argumentov proti UTD je študija ekspertov za delovno pravo in socialno varnost, Renate Mihalič in Grege Strbana (2015). Njuna monografija sistematično predstavi idejo UTD in možne neugodne učinke za obstoječo socialnopolitično ureditev, če bi jo dopolnili s to pravico. Dobra stran te knjige je v korektni predstavitvi ključnih vprašanj, ki se jim ne smemo izogniti, kot tudi poudarek, da je pobuda o tej ideji legitimna, saj naslavlja prava vprašanja. Prav tako je pomembna (postranska) poanta te knjige – ki se bo v prihodnji deliberativnosti okrog UTD spet zamegljevala, namreč – da ne gre za zaroto zblojenih ultralevičarjev, ki bi radi živeli na tuj račun. Slaba stran knjige pa so njuni odgovori. Ker avtorja ne presežeta inertnih stereotipov o UTD,24 so tudi sklepi napačni in pavšalni. Njuni glavni argumenti za odklonilen odnos do UTD so trije: finančna neizvedljivost, nepravičnost ter nezdružljivost z veljavnim sistemom socialne države. Avtorja trdita (čeprav nikjer ne povesta, zakaj), da se finančno UTD naj ne bi izšel, ker zanj »ne obstajajo zadostna sredstva«; hkrati pa bi prerazdelitev in večjo obdavčitev težko uveljavili, torej »uvedba UTD bi neizogibno povzročila preobremenitev sistema javnih financ« (ibid., str. 81-82). Prav nič od tega ni res.25 Pa tudi če bi bilo, po mnenju avtorjev UTD naj ne bi bil pravičen,26 ker naj bi koristil zgolj najnižjim slojem, ne pa vsem, kar je erodiranje pravičnosti (»saj koristi posamezne družbene skupine niso zadosten argument za pravičnost sistema«, ibid., str. 134). Gre za absurdno trditev, ki je dvakrat sporna: najprej zato, ker sploh ne drži, da se UTD uvaja samo zaradi koristi nižjih slojev! V prav vsaki od možnih variant bi UTD koristil vsem slojem (socialni gradient), vključno z najbogatejšimi, saj bi tudi ti pridobili pravico, ki je sedaj nimajo – to velja v največji meri ravno pri uvedbi čiste oblike brezpogojnega UTD, prav ta pa je v omenjeni monografiji glavna tarča kritike. Hkrati pa – neodvisno od prejšnjega argumenta – seveda nikakor ni res, da uvajanje neke sistemske inovacije, če bi koristila samo najbolj prizadeti skupini ljudi, ne bi bilo pravično. Če bi bilo to res, ne bi nikoli dobili progresivnih davkov, antirasistične zakonodaje, ukrepov pozitivne diskriminacije, zakonodaje o zvišanju socialnih transferjev, zaščite beguncev, enakopravnosti žensk kot tudi negativnih predpisov, npr. proti beračenju, proti hrupu, proti pranju denarja, privatiziranju javnih dobrin27 itd. Tretji razlog zavračanja je trditev avtorjev, da bi uvedba UTD »povzročila zlasti radikalno preoblikovanje in redefiniranje tradicionalnega sistema socialne varnosti« (ibid., str. 209). To je tavtološki ugovor, saj brezpogojno obliko UTD avtorja vseskozi prikazujeta in diskvalificirata kot alternativo socialni državi. Če iz napačne predpostavke, da naj bi brezpogojni UTD nadomestil (ukinil, zamenjal) obstoječi socialni sistem, izpeljemo sklep o radikalni redefiniciji socialne varnosti in o nevarnostih v tej zvezi, potem ne gre za argument proti UTD, pač pa za stigmatiziranje te ideje. Miselni trik je v tem, da se za izhodišče kritike UTD vzame napačna domneva o ukinitvi socialnega sistema, nakar pa opozorilo pred posledicami ukinitve socialnega sistema služi za sklep, da UTD ruši obstoječi sistem. To krožno zanko avtorja zabelita še z domnevnim naglavni grehom UTD, ki naj bi bil v tem, da »UTD omogoča in celo spodbuja udejanjanje pravice do nedela« (ibid., str. 210). Seveda s takšnim pristopom, združenim s prejšnjim očitkom, ni mogoč drugačen sklep od distopičnega. Če naj bi brezpogojni UTD ukinil sistem socialne varnosti in socialno državo, hkrati pa še odvračal ljudi od dela, potem se zdi logično, da »UTD v povsem nepogojeni obliki in z neobveznostjo prispevanja krši načelo ekonomske pravičnosti in vzajemnosti ter omogoča svobodo brez odgovornosti« (ibid., str. 207). In smo spet pri razpadu sistema.
Res je prav nasprotno: UTD je finančno vzdržen, kar je bilo že večkrat dokazano (pri nas prvič in najtemeljiteje v Korošec, 2010; enako tudi v Fajfar in Beloglavec, 2014). Uvedba UTD bi pomembno izboljšala pravičnost, hkrati pa nikakor ne bi pomenila radikalne spremembe obstoječega sistema socialne varnosti; tudi v zvezi z odnosom do dela in njegovega tržnega vrednotenja bi UTD deloval afirmativno in ne zaviralno. Argumente o tem navajam v nadaljevanju tega članka. Omenjena knjiga avtorjev Mihalič in Strban (2015) pa je nazoren primer, kako daleč lahko v napačno smer zavedejo pavšalne predpostavke o UTD, še zlasti če to idejo razumemo kot izvensistemsko grožnjo obstoječi ureditvi.
A na podoben način se nelagodje povečuje tudi pri zagovornikih UTD. Tudi tu je videti, da je nelagodje premosorazmerno s krepitvijo te ideje. Kajti med simpatizerji je že od vsega začetka presenetljivo veliko optimistov, ki pričakujejo preveč. Z rastjo pričakovanj – ko naj bi UTD odpravil premoč kapitala, humaniziral ekonomijo, priznal nevidno delo, ukinil neplačano delo, pometel s črnim trgom, revitaliziral skupnost, odpravil neenakost spolov, osvobodil človeka in tako dalje – z vsemi temi idejnimi investicijami raste inflacija pričakovanj, ki vodi v razočaranje. To psihološko past lahko povzamemo takole:
Enačba kaže, kako tudi podporniki UTD zlahka postanejo njegovi nasprotniki. En način (imenujmo ga način »a«) je v tem, da se uštejemo s podcenjevanjem števca, nakar se v procesu realizacije pokaže, da je dejanski domet UTD manjši od prvotnih zahtev. Najverjetnejši način take napake bi se zgodil, če bi denarni znesek z naslova te pravice postavili prenizko (seveda v tem primeru ne bi šlo za argument proti UTD, pač pa proti nezadostnemu znesku). Podoben primer bi bila redukcija javnega sektorja s pospeševanjem privatiziranje, tokrat s sklicevanjem na UTD, češ, saj privatizacija zdaj ni več eksistenčno tvegana, če pa imamo UTD (tudi v tem primeru UTD seveda ne bi bil vzrok, pač pa izgovor).28 Druga možnost (»b«) je obratna, ko UTD obtežimo s povečevanjem zahtev v smer, ki je s to idejo ni mogoče realizirati (povsem).
Ne gre za psihologiziranje. Nisem rekel, da je odnos do UTD pogojen samo z navedeno enačbo. Seveda šteje teža argumentov, njihova diseminacija v javnosti, pomembna je celo zgodovinska in kulturna podlaga (kot je opozorjeno v prvem razdelku), zlasti pa institucionalna izpeljava, vključno z evalvacijo smeri ter obsega nepredvidljivih učinkov in verjetno še kaj. Nič od tega pa se ne dogaja »objektivno«, brez našega razmerja do naštetih dejavnikov, kar pomeni, da je odnos do UTD pogojen tudi z navedeno enačbo. Če nasedemo prvi varianti (a), bomo nad UTD razočarani zato, ker se, kot rečeno, ob danem imenovalcu skrči števec, nakar dobimo manj, kot smo pričakovali. Zaenkrat se zdi, da je med zagovorniki UTD ta past razočaranja komaj opazna. A se bo verjetno skušnjava (a) okrepila, ko se bodo bolj odločno v igri pojavile razne variante delnega uvajanja UTD, bodisi v obliki začasnosti in prehodnosti ali pa dolgoročnosti.29
Bistveno pogostejši motiv razočaranja je varianta »b«. Pri predstavnikih te variante se razlog30 nasprotovanja do UTD napaja iz začetne simpatije do te ideje. Da gre za navidezen paradoks, je lažje vidno, če ga razumemo v obliki omenjene enačbe, ki nas opozori, da z višanjem pričakovanj do UTD povečamo verjetnost, da jih realizacija ne doseže. Zato se posledična degradacija simpatije v odpor zdi bolj logična od podpore. Ta argument je večkrat uporabljen ravno pri politični levici, pri nas na primer pri zagovornikih demokratičnega socializma in pri sindikatih. Demokratični socialisti se izrekajo proti UTD a priori, torej ne glede na strošek, s katerim bi UTD obremenil državni proračun (kar je podoben argument kot pri neoliberalcih). Kajti v primeru, da bi uvedba UTD zahtevala povečanje proračunskih sredstev, naši socialisti samoumevno predpostavljajo, da bi se to zgodilo na račun socialne države, kar je njihov glavni motiv za nasprotovanje tej inovaciji.31 Hkrati pa so socialisti proti tudi v primeru, če UTD sploh ne bi predstavljal dodatnega stroška za proračun:
»tudi če ne bi dodatno bremenil proračuna, bi bil UTD korak nazaj oziroma zgodovinsko nazadovanje glede na strategije razblagovljenja družbenega življenja, saj omogoča le blagovno potrošnjo« (Bembič et al., 2013, str. 36).
Drugače rečeno: dokler UTD ne ukine kapitalizma, bi UTD zgolj lajšal preživetje tistim, ki jim je sedaj onemogočeno (saj bi jih znova vključil v »blagovno potrošnjo«), prav to pa bi predstavljal »korak nazaj« od ciljev, ki jih imajo socialisti v imenovalcu zgornje enačbe.
Podobno ugovarjajo sindikati, ko pravijo: namen UTD je sicer dober, a kaj, ko bi ga obstoječa oblast brž zlorabila za redukcijo socialne države, socialnih transferjev in javnih dobrin z izgovorom, češ, saj vsega tega več ne potrebujemo v takšnem obsegu, ker imamo UTD.32 Halo?! Kot da oblast sedaj – ko smo brez UTD – razmišlja drugače? Ne, tudi sedaj je oblast nagnjena k demontaži socialne države in licitira navzdol pri socialnih transferjih; ko se varčuje, pa se varčuje najprej in najbolj pri najrevnejših, javno sfero se privatizira, da bo država bolj konkurenčna, »vitka« itd. Ne pozabimo, da je prav pobuda UTD nastala kot odgovor – alarm, ultimativna pravica, varovalka, cokla, zagozda – proti takšnim trendom. Ne pozabimo, da nimamo nič drugega v rokah v tem boju z neoliberalno paradigmo, razen socialne države, ki erodira (in seveda komunizma,33 za katerega vemo, da skoraj vse, kar vemo o njem, ne deluje). Ne pozabimo, da je izvorna predpostavka UTD kot alternative socialni državi – v smislu eno ali drugo -, predpostavka neoliberalcev, ne pa cilj sindikatov (z njo je prvi začel Milton Friedman). Zakaj nekateri sindikalisti nasedajo predpostavki o nevarni alternativi? Seveda ne zato, ker bi zagovarjali neoliberalne cilje. Problem je v dinamiki zgornje enačbe. Sindikalistom se verjetno zdi, da bi z zmanjšanjem svojih pričakovanj do UTD (imenovalec) neupravičeno znižali tudi realizacijo (števec) ciljev delavskega boja, ki ga predstavljajo. Ta pomota je, kot rečeno, posledica idealistične investicije v projekt (UTD).
Prizemljimo se. Kajti tudi po morebitni uvedbi UTD se bomo vsi skupaj prisiljeni – s sindikati na čelu – še vedno ukvarjati z istimi vprašanji. Še vedno bodo obstajale enake politične sile, koalicije in interesi za demontažo socialne države, za zmanjševanje socialnih transferjev, za varčevanje pri najrevnejših, da bi ostalo več za nagrajevanje najbogatejših (itd.); in tudi po uvedbi UTD bodo obstajale nasprotne sile, ki se bodo upirale vsemu temu. Enako kot z gospodarskim bo tudi s političnim sistemom: lahko bo šel v to ali ono smer ali pa obtičal, kjer smo sedaj, vse to je možno v razmerah z UTD ali pa brez te pravice. UTD ne rešuje nič od tega – razen seveda ene »malenkosti«: vsi ti boji, ki so se odvijali že doslej in se bodo tudi vnaprej, ne bodo več potekali na polju temeljne eksistence posameznikov, saj bo ta teren z uvedbo UTD izvzet iz teh bojev. Še več, ne gre le za humanitarni dejavnik lajšanja nepotrebnega trpljenja, gre tudi za razmerja moči. Z razbremenitvijo skrbi za preživetje bo v mezdnem konfliktu tudi (naj)šibkejša stran nekoliko pridobila na družbeni moči. Premik ne bo takšen, da šibkejši sloji ne bi bili več šibki, vsekakor pa bo večji kot s katerimkoli drugim ukrepom (Zuzana, 2018). Kljub pozitivnim kolateralnim učinkom uvedbe UTD, brez katere bodo problemi na mnogih področjih težje rešljivi, ne zanemarimo temeljnega problema, ki ga rešuje omenjena pravica in je povzet že v njeni kratici. Znotraj gabaritov kapitalistične ekonomije je UTD primerljiv s paradoksom kopernikanskega preobrata – gre za tako enostavno idejo, da jo je zelo težko sprejeti.
Isto je s prekariatom. Kdor misli, da je za rešitev problema prekarnosti potrebna sprememba kapitalističnega sistema, bo hitro ugotovil, da bo tudi z morebitno uvedbo UTD kapitalizem obstajal še kar naprej, vključno z masovnimi primeri podcenjenega mezdnega ekvivalenta delovne sile, s stiskami izključenih iz sfere pridobitnega dela (teh bo vse več), z neravnovesjem med plačilnimi razredi, z izkoriščanjem, šikaniranjem, z razredno in slojno distanco, z neenakostmi, z lepljivimi stropovi in tlemi (OECD, 2018) itd. Še več. Ker gredo zadeve na slabše, bo pravo presenečenje, če bo nad tem še kdo presenečen. Če so se v predindustrijski dobi kmetje in tlačani borili zgolj za nadzor nad zemljo in njenimi pridelki, se je v industrijskem kapitalizmu zadeva zaostrila, saj se je prejšnjim bojem pridružil še konflikt okrog produkcijskih sredstev, participacije na dobičku in delovnih pogojev, danes imamo še dodaten ekološki problem, ki ni nekaj objektivnega, še manj naravnega, pač pa gre za eskalacijo socialnega razkola. Nakar je v delu najbogatejših držav sveta nastal kompromis, za katerega se je zdelo, da je spodoben in bo trajal dlje časa. Dobili smo socialno državo, ki je zagotavljala še nekaj več od preživetja; v zameno pa smo menedžerjem in lastnikom odstopili nadzor nad delom in sredstvi za produkcijo. Ko se je s postindustrijsko ekonomijo prevesil poudarek na terciarni in kvartarni sektor, je socialni kompromis erodiral in spet smo v položaju, ko se ukvarjamo z vsemi prejšnjimi problemi (voda, zemlja, plače, socialna država), pridelujemo pa nove. Med njimi so poleg ekologije še zlasti problemi varnosti, časa, javnih prostorov, znanja in finančnega kapitala, ki postajajo nova področja razrednih bojev. Jasno, da uvedba tako enostavne pravice, kot je UTD, ne more razrešiti kompleksne problematike prekariata. Je pa za njegovo zmanjšanje UTD najboljši ukrep, saj se s to pravico prekariat sistemsko razbremeni strahu za temeljno eksistenco in to neprimerno bolj učinkovito od vseh drugih mehanizmov, ki so na razpolago (Standing, 2018, str. 265-283). Če sindikati ne bodo podprli uvedbe UTD, bodo reciklirali preživelo logiko iz 19. stoletja, ki je bila inavgurirana že 1848 v Manifestu komunistične stranke.34
Skratka, idealizacija UTD je eden od pomembnih razlogov ignorance, ko je celo znotraj družboslovne inteligence večina takšnih, ki ne vidi nobene zveze med prekarnostjo in uvedbo UTD (sodeč po vzorcu intervjujev, predstavljenem v levi polovici tabele 1).
Tabela 1: Odnos slovenske javnosti do UTD 35, 36, 37
V desni polovici tabele 1 je prikazan odnos slovenskega javnega mnenja do uvedbe UTD (v anketah SJM 13), na levi strani tabele pa je odnos intervjuvancev do prekariata (v zborniku Poglajen, 2017). Medtem ko UTD podpira 36,1 odstotka slovenske javnosti, kar je dvakrat večji delež od tistih, ki mu nasprotujejo, je med intervjuvanci takšnih le 15,6 odstotka pritrdilnih odgovorov, ki so približno enako porazdeljeni tako med intervjuvanimi akademiki kot politiki. Glavni problem javnosti ni nasprotovanje, pač pa neinformiranost o UTD (34,5 %) in zdi se, da je enako tudi pri intervjuvancih. Med njimi je delež tistih, ki niso niti z besedico omenili UTD, kar 78,1 odstotka, večina med njimi verjetno zaradi istega razloga, neinformiranosti. Pri tako pomembni temi, kot je prekariat, je to previsok delež, še zlasti zato, ker gre za izobražence in politično elito. Za ilustracijo je v skrajnem desnem stolpcu prikazana tudi anketa med študenti na isto temo; med njimi je večji delež podpornikov kot zagovornikov. Kljub temu, da jih polovica izjavlja, da o UTD ne vedo, za kaj se gre, se študentski vzorec odreže precej bolje kot akademiki in politiki. Precejšen delež ignorance in nevednosti je lahko tudi priložnost. O tem enostavnem in pomembnem ukrepu za prekariat in za vso družbo se pri nas razprave šele začenjajo, informiranje javnosti pa je prvi in najenostavnejši del prizadevanj za UTD.
Kot rečeno, UTD ni dokončna rešitev za prekariat niti za socialno državo, saj ni njun nadomestek. Je pa UTD edini, najenostavnejši, najhitrejši, najboljši in najcenejši ukrep, s katerim lahko sistemsko preprečimo erozijo socialne politike v smeri treh učinkov:
– učinek na njeno subsidiarnost: UTD bi zlasti pri najrevnejšem sloju prebivalstva in pri prekariatu (ker gravitira k revščini) nevtraliziral razdiralne učinke, ki izhajajo iz podrejenosti socialne politike drugim politikam, zlasti ekonomski;
– učinek demarginalizacije: z brezpogojnim UTD, ki bi bil najmanj za 15 odstotkov višji od trenutno veljavne socialne pomoči (393 ev) za enočlansko gospodinjstvo, bi zaščitili dve najbolj ranljivi in izključeni kategoriji državljanov, tiste pod pragom revščine in one, ki jim grozi past revščine, v kateri je tudi prekariat; ta bi se lažje organiziral, če mu z vratu snamemo nenehno grožnjo z osnovnim preživetjem;
– učinek proti instrumentalizaciji socialne politike: UTD bi radikalno, naenkrat in dokončno ukinil permanentno politično težnjo po licitiranju osnovnih socialnih pravic navzdol, kar se v Sloveniji dogaja tako v času recesijskih kot tudi konjunkturnih nihanj v gospodarstvu.
3. Pravica kot oksimoron
Glavni problem slovenske socialne politike je enak tistemu, ki je opisan v Hellerjevi satirični noveli Catch-22. Naj spomnim: v tej noveli je izvorni zaplet povezan z vojakom Yossarianom, ki je kot pilot bombnika med drugo svetovno vojno hotel ostati živ. Kaj naj naredi, če pa so poleti smrtno nevarni? Vojaška pravila mu zagotavljajo pravico do prošnje. Piloti se lahko izognejo ukazu za bojni polet in sicer na podlagi odobrene prošnje, s katero dokažejo svojo neprištevnost, pač po logiki, da neprištevne osebe ne morejo pilotirati. Ker pa dejstvo, da je nekdo toliko priseben, da zaradi strahu spiše prošnjo za oprostitev od te smrtonosne misije in ker je strah pred smrtjo racionalen (glede na število preživelih pilotov), se njihova prošnja razume kot dokaz prisebnosti, ne pa neprištevnosti – in se zavrne. Izvorna finta 22 je torej v »argumentu«, da prosilec z dokazovanjem lastne nesposobnosti dokaže ravno nasprotno – kajti kdo pri zdravi pameti se ne bi v smrtonosnih okoliščinah bal za lastno življenje – in zato se nikoli noben pilot ne more izogniti bojnim poletom, čeprav ima do tega pravico.
Takoj po izidu te novele se je uveljavila socialna država in civilizacijski napredek človeštva se je pokazal (tudi) v tem, da se je omenjena vojaška finta raztegnila še na druga, civilna področja. Pri nas je finta 22 že od vsega začetka vgrajena v samo definicijo socialne države. Gre za Zakon o socialnovarstvenih prejemkih, ki v šestem členu določa temeljni pogoj za pravico do denarnih socialnih pomoči (DSP), ki je temeljni denarni prejemek za vsakega, ki je brez lastnih sredstev za preživljanje in to ne po svoji krivdi. Bistvo omenjenega člena gre takole: najprej je rečeno, da ima pravico do pomoči vsak, ki se ne more preživljati z delom, takoj za tem pa sledi dodatek, da uživalec te pravice »ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom«.38 Ker vsa ostala normativa o višini transferjev izhaja iz tega člena, se je smiselno vprašati po motivu za citirani suspenz omenjene pravice. Če sem – živeč v revščini – upravičen do državne pomoči, zakaj mi jo država odreče tudi takrat, ko sem zaposlen, saj sem lahko kljub zaposlenosti še vedno reven? Če sem zaradi sreče, da dobivam plačo, deležen nesreče, da je ta pod pragom revščine (ali pa mi sploh ni izplačana), zakaj mi država odreče pomoč, če pa mi jo v istem členu zagotavlja v primeru revščine, za katero nisem sam kriv? To je tipična finta 22 (povzeta v tabeli 2).
Tabela 2: Pravica kot oksimoron 39
Tu niti ni bistveno, kako je prišlo do omenjene »napake«, vgrajene v socialno zakonodajo.40 Pravo vprašanje je, zakaj se ta oksimoron nikoli ni zdel sporen nobenemu predstavniku nobene politične stranke, nobenemu ministru niti nobenemu ekspertu za socialno politiko, da bi jo v vseh teh letih vsaj enkrat javno problematiziral? Del odgovora lahko zaslutimo v desnem stolpcu zgornje tabele. Ta pokaže, da je tudi lastninska pravica oksimoron, če jo razumemo, kot jo razume Jan Zobec (strokovnjak za civilno pravo in bivši ustavni sodnik). Po njegovih besedah sta privatna lastnina in družbene neenakosti, ki izhajajo iz posedovanja lastnine, nič manj kot »naravna sestavina človeške narave ter s tem naravnega reda svobodne družbe«. Zato nekaj tako nenaravnega, kot je država, praktično ne sme posegati v privatno lastnino (razen »skrajno senzibilno«), saj s tem ruši naravni red, svobodo in tako dalje. Če pa to država vseeno stori, potem zaidemo po Janu Zobcu v fašizem ali pa v komunizem. Sodeč po tej logiki tudi obdavčevanje41 – zlasti progresivno in še zlasti, če gre za obdavčitev dohodkov od kapitala – predstavlja poseg države v privatno lastnino, kar ima za posledico različne strahote, vključno z »vsesplošno revščino in tiranijo« (Zobe,c 2018). Skratka, neoliberalna interpretacija nedotakljivosti privatne lastnine je očitno tako zelo aktualna v našem pravnem sistemu, da povozi socialno in demokratično načelo, zapisano v ustavi. Da se to naredi z glorifikacijo »naravnega« nad družbenim, je sicer res intelektualni donesek omenjenega avtorja, a ne gre za nekaj specifičnega. Gre za duha časa, v katerem živimo. In ne pozabimo – ta »duh« je evropski.
V Evropi se ustvarja »nova socialnost«, kot temu pravi Lessenich (2015). Na področju socialne države je nova socialnost že tako samoumevna, da se nam zdi »naravno«, da pomoč ni več pomoč, pač pa vselej sredstvo za nekaj drugega. V tem primeru je pravica do osnovne denarne socialne pomoči postala sredstvo za »aktivacijo« najrevnejših,42 da bi bili bolj »fleksibilni« pri povpraševanju po najslabših, najtežjih, najmanj varovanih zaposlitvah, katerih ekvivalent so mezde pod mejo revščine (junk jobs). Kajti če socialna država ne bi revnih državljanov načrtno zadrževala v revščini s sistemom pomoči, ki so občutno manjše od najnižjih mezd, te pa nikoli niso občutno višje od praga revščine, potem bi se profit – sveta krava kapitalizma – moral začeti reproducirati brez junk jobs. Prav to je temeljni razlog ideologije o tem, kako mora socialna država pogojevati dostop do socialnih pravic najrevnejšim, češ da naj bi se v nasprotnem primeru prejemniki denarnih pravic polenili in postali odvisni od države. Nič takega ne obstaja. »V resničnem svetu ni resnih dokazov, da obstaja tak nedoločen psihološki koncept bolezni ali odvisnosti« (Mendes, 2018). Ta ideološki paternalizem je nastal s penetracijo medicinskega modela patologije v socialno politiko, preko socialne politike pa v socialne službe, ki so razumljene kot deprofesionaliziran instrument socialne politike (Schram, 2018).
Skratka, obstoječi kapitalizem ni možen brez socialne države zaradi več razlogov, med katerimi so najpomembnejši štirje:
- ker socialna država blaži temeljne disfunkcije kapitalizma na področju človeškega kapitala,43 brez katerega ni možna produkcija drugih kapitalskih oblik;
- ker socialna država, s tem ko zadržuje del rezervne armade delovne sile v revščini, ščiti obstoj najnižje plačanih delovnih mest in posledično celotno kapitalistično gospodarstvo, saj neenakost vseh plačnih razmerij temelji na mnogokratnikih najnižje mezde;
- ker socialna država ustvarja nove profile strokovnjakov, ti pa nova delovna mesta (za razliko od kapitalizma, ki jih občasno uničuje, kratkoročno najhitreje v krizah, več o tem gl. Moreno, 2018);
- ker socialna država blaži radikalizacijo sindikatov in egoizem delodajalcev, torej temeljni konflikt med delom in kapitalom.
Dokler ne bomo kapitalizma zamenjali s čim drugim, se bomo vrteli v opisanem duhu nove socialnosti, kjer socialna država postaja oksimoron. Praktične posledice takšne regulacije se pri nas zdijo že nekaj tako »samoumevnega«, da sploh ne vzbujajo presenečenja, razen včasih pri manjšinskem deležu prebivalstva, ki so neposredno prizadeti (sicer pa nevidni in povsem neslišni). Glavne ukrepe na področju izigravanja temeljnih socialnih pravic lahko povzamem kot strategijo 4P, kjer gre za pozabo, pogojevanje, prilagajanje in prekvalificiranje:
– pozaba se nanaša na nujno (celo zakonsko predpisano) revalorizacijo denarnih pravic, zlasti DSP, s katero vsaka vlada vedno zamuja in to nalašč, kajti v nasprotnem primeru, če bi se statistični minimalni življenjski stroški računali redno, bi se z njimi morala vsakokrat prilagoditi tudi višina socialnih prejemkov, kar bi pomenilo njihovo korekcijo navzgor;
– pogojevanje je tipična strategija »nove socialnosti«, kjer se množijo pogoji za dostop do socialnih pravic;
– prilagajanje se zgodi s stopnjevanjem strategije iz prve alineje, tokrat v smislu nominalnega nižanja zajamčenih zneskov.44 Ta ukrep se nikakor ne prakticira samo v času gospodarskih kriz, proračunskega varčevanja ali saniranja bank, popularen je tudi v konjunkturnih časih, ko se poveča ponudba delovnih mest kot tudi njihova nezasedenost na posameznih področjih (zaradi strukturne, ciklične in regionalne nezaposlenosti).45 V obeh primerih se najprej in najbolj globoko varčuje pri spodnjih slojih (nikoli pri zgornjih) in sicer zaradi predpostavke o lenobi prejemnikov socialnih transferjev, ki jih je treba aktivirati za delo, da zasedejo prosta delovna mesta. Ideološka parola, da »kdor ne dela, naj ne jé«, je uporabna tako v recesijskih kot konjunkturnih časih in ni povezana z gospodarskimi cikli kot tudi ne z usmerjenostjo vladnih koalicij v levo ali desno;
– prekvalificiranje obstoječih pravic v nekaj drugega, na primer redefinicija socialnih pomoči v državno posojilo (več o tem gl. Dragoš, 2015, str. 202-203).
Uvedba UTD je najpomembnejši ukrep za zaustavitev dirke navzdol, saj lahko bolj učinkovito in hitreje od vseh drugih možnosti blokira strategijo 4P.
4. Tri zmote o UTD
Zmotnih trditev je več, a tu izpostavljam le tri najpogostejše: ekonomsko, moralistično in ekološko zmoto. Za razliko od tretje, ki je najmanj komentirana, je pri prvih dveh zmotah nasprotno, saj se s ponavljanjem napačnih trditev o njih – kljub argumentom – približujemo statusu »slepe pege«. To se zgodi takrat, ko neko mnenje postane splošno veljavno in hkrati nedovzetno za kakršnokoli argumentacijo.
4.1. Ekonomska zmota
Prva zmota je ekonomska oz. blagajniška (fiskalna) in se glasi takole: UTD je predrag, tudi najbogatejši nis(m)o tako bogati, da bi si ga lahko privoščili. Domnevni udar na javne finance se dokazuje s preprostim zmnožkom predlagane višine UTD in številom prebivalcev. Po tej formuli bi, recimo, v dvomilijonski Sloveniji višina 450 evrov UTD naluknjala državno blagajno za skoraj enajst-milijardni znesek. Torej, kje vzeti, da bi dajali? Vprašanje je populistično in izračun napačen. Nasprotno je res, saj je pri UTD prav fiskalno vprašanje najenostavnejše od vseh (najtežja so politična).
Detajlni stroškovni izračun vpeljave UTD je, kot rečeno, že pred časom naredila Valerija Korošec (2010). Po desetih letih je sicer njen elaborat nominalno zastarel, saj so današnji socialni transferji višji od višine njenega predloga UTD, ki pa je bil seveda višji od takratnih transferjev (sicer ne bi bil smiseln). A logika in izračun sta še vedno aktualna za sedanjost in prihodnost zaradi treh poudarkov:
– UTD je v Koroščevem izračunu bil (takrat) krepko višji od osnovne socialne pomoči in od temeljnih stroškov preživetja
– zaradi uvedbe UTD sploh ne bi bilo treba vpeljati novih davkov za polnjene državne blagajne, še več, tudi obstoječih ne bi bilo treba niti dvigniti niti progresivno spreminjati
– pozitivni učinki UTD ne bi bili zgolj na socialnem področju (ki je najpomembnejše), pač pa tudi na drugih področjih, vključno z ekonomskim.
Enake poudarke najdemo v Van Parijsovi študiji (2011); še zlasti jo priporočam ljubiteljem diagramov, saj je v dodatku te študije narejena primerjava finančne vzdržnosti običajnega UTD s konkurenčnimi predlogi (ibid., str. 51-58). Kako je to mogoče?
Ko dogovorjeno pravico do UTD pretvorimo v individualna denarna nakazila, to lahko naredimo na dva načina; poimenujmo ju kot varianta A in varianta B. Oba načina sta fiskalno vzdržna, le da je drugi populističen in neracionalen, medtem ko pri varianti A prejmejo gotovinsko izplačilo le tisti, ki so dejansko brez denarja, medtem ko se vsem ostalim njihov del sredstev, ki jih že imajo, prekvalificira v UTD. Poglejmo preprost – in najpogostejši – primer, ki spada v prvi način uveljavljanja omenjene pravice.
Varianta A: če imam službo in dobim neto izplačilo 1000 EUR, se mi z uvedbo 450 EUR (predpostavljena najnižja možna višina UTD) praktično spremeni samo izpisek o prejeti plači, ne pa prejeta vsota. Na izplačilnem listu bi po novem pisalo takole:
To pomeni, da vsem tistim, ki nismo revni in razpolagamo z dohodki, ki so višji od zneska UTD – vključno z največjimi bogataši, tajkuni in kriminalci na ozemlju Slovenije – vsem tem ne bo država iz proračuna nakazala niti centa dodatnega denarja in to z enostavnim argumentom, razvidnim iz zgornjega izpiska: ker denar že imamo, bodisi z naslova dohodka za plačano delo, rent, pokojnin ali drugih virov46. Enako velja v okviru celotne nacionalne ekonomije: ta denar obstaja že sedaj, z uvedbo UTD se le njegov manjši del prekvalificira v omenjeno pravico. Po novem bi mi torej delodajalec formalno izplačeval »manjšo« plačo (550 ev), ker bo njen preostanek (450) preimenovan v UTD, ki ga bo delodajalec v moj žep nakazal posredno, preko državnega sklada, bodisi z neposrednim vplačilom v ta sklad ali pa s posrednim, torej preko davkov.47 Bistvo je v tem, da ob morebitni izgubi službe ali stečaju delodajalca obdržim vsaj UTD (450) in šele v tem primeru bi ta znesek pomenil novo breme za državni proračun, sicer pa ne. Zato država z več kot 80 odstotki državljank in državljanov ne bo imela prav nobenih dodatnih stroškov, čeprav bodo tudi ti (tako kot vsi) ves čas imeli neodtujljivo pravico do UTD.
Najpogostejši ugovor proti tej varianti je, da se obljubljena pravica spremeni v navidezno, lažno, češ, pravica do denarja ni pravica, če ni denarno krita in izražena. Ta ugovor je napačen. Kajti tudi v primeru materialno preskrbljenih ali bogatih upravičencev njihov UTD ni navidezen, saj ta denar že imajo in omenjena pravica ni materialno vezana na poreklo vloženega dela niti na administrativni izvor nakazila, ki lahko izhaja, kot rečeno, posredno iz transakcijskega računa delodajalca ali pa zgolj neposredno iz državne blagajne. Bistveno je, da nihče v nobenem primeru ne ostane brez 450 ev (UTD) in da je sistem, ki vsem zagotavlja ta znesek, izvedljiv, torej fiskalno vzdržen. V tem smislu pravica do UTD ni prav nič drugačna od ostalih pravic, na primer, do pravičnega sojenja, brezplačnega zdravstva ali do čiste pitne vode. Tudi če zastonjskega prevoza z rešilcem ne bom nikoli uporabil, ker mi ne bo treba, to ne pomeni, da sem ostal brez te zdravstvene pravice. Pravico do pravičnega sojenja obdržim tudi, če se niti enkrat ne znajdem v sodnih postopkih. Ko smo v ustavo zapisali pravico do čiste pitne vode, tega seveda nihče ni razumel kot obveze, da bo odslej redno dobival dodatne hektolitre vode ne glede na njegov dostop do te dobrine (Ahačič et al., 2015). Če mi voda vsakodnevno teče iz domače pipe ali pa imam na vrtu celo bazen, je ne potrebujem v dodatnih količinah. Pravica do vode ni v njeni dodatni količini, pač pa v državnem zagotovilu, da nikoli ne ostanem brez nje. Bistveno je, da vem, da se mi bo ta pravica samodejno aktivirala v obliki H2O takoj, ko mi bo zmanjkalo denarja za plačilo položnic ali pa mi bo presahnil vodnjak, ki ga sedaj uporabljam.48 Enako je s pravico do UTD – brezpogojno mi zagotavlja, da nikoli ne bom na »suhem«, pa naj se zgodi karkoli.
In obratno. V razmerah, ko smo brez UTD, lahko oseba, ki ostane brez lastnih dohodkov in premoženja, računa le na denarno socialno pomoč (DSP). Ta po novem znaša 393 EUR – ne pozabimo, to je kljub zadnjemu zvišanju DSP še vedno 49 EUR pod zneskom uradno priznanih minimalnih življenjskih stroškov za leto 2018. Zaradi poenostavitve predpostavimo, da vsak od približno 60.00049 slovenskih upravičencev do DSP prejme polni znesek tega transferja. Če bi uvedli pravico do UTD v višini 450 EUR, bi takšen prejemnik DSP dodatno obremenil državni proračun samo v višini razlike med njegovo sedanjo DSP in novim zneskom UTD, torej zgolj za tisto razliko, ki je sedaj nima, ker prejema prenizko DSP – gre za 57 ev. To znese 41 milijonov dodatne, torej povsem nove obremenitve državnega proračuna na letni ravni zaradi uvedbe UTD. Ta znesek je z vidika proračunskih stroškov drobiž, zaradi katerega ne bi bilo potrebno uvajati nobenih novih davkov niti spreminjati obstoječih. Zadostovala bi že neznatna prerazdelitev med proračunskimi postavkami. Na primer, naveden letni strošek z naslova UTD je:
– za štiri milijone manjši od prihodka, ki ga država pridobi samo z obdavčitvijo »posebnih iger na srečo«
– strošek za UTD ne dosega niti polovice državnih prihodkov od davka na »promet z zavarovalnimi posli«
– povsem enak znesek, potreben za UTD, država že sedaj prejme z enim od številnih prilivov iz proračuna EU (postavka: »Konkurenčnost za rast in zaposlovanje«)
– strošek UTD je za dobro petino manjši od letnega izdatka, ki ga država nameni za pisarniški material in pisarniške storitve
– strošek UTD predstavlja zgolj 0,45 odstotka vseh odhodkov države (v letu 2017) oziroma 2,6 odstotka vsote, s katero smo pred leti dokapitalizirali banko NLB
– strošek UTD predstavlja zgolj 21,7 odstotka čistega dobička banke NLB (v letu 2017).
Ali bolj populistično: letni strošek, ki bi predstavljal dodatno breme za državno blagajno zaradi uvedbe UTD (v omenjeni višini 450 EUR) ne dosega niti šestih odstotkov premoženja, s katerim razpolaga najbogatejše dvočlansko gospodinjstvo v Sloveniji, oziroma niti dveh odstotkov premoženja prvih desetih bogatašev na Slovenskem, uvrščenih na seznam revije Manager (Košak, 2018). Letni strošek za UTD predstavlja zgolj 1,2 odstotka sredstev, ki jih izgubimo zaradi korupcije (Žgajnar, 2019) in 1,6 odstotka zneska, ki predstavlja nepobrane davke na Slovenskem (Morozov, 2019). Tudi če bi bila ta provizorična ocena uvedbe UTD petkrat podcenjena (pa ni!), bi bil znesek še vedno krepko manjši od vsote, ki jo predstavljajo zgolj obresti od vrednostnih papirjev, izdanih na tujih trgih. Skratka, ekonomsko gledano UTD nikakor ni nemogoč projekt.
Prav tako napačen je ugovor, da bi z opisanim načinom realizacije UTD (z varianto A) razvodenili samo bistvo te pravice in sicer zato, ker bi na ta način idejo UTD degradirali nazaj na sistem socialnih transferjev, kakršnega že imamo, čeprav je ravno nezadostnost obstoječe ureditve eden od glavnih razlogov za uvedbo UTD. Navsezadnje imam že sedaj (brez UTD) zagotovljeno pravico do DSP, prav tako kot jo imajo zagotovljeno vsi, vključno z največjimi bogataši, če obubožajo. Torej, ali ni to enaka rešitev kot pri pogojno-gotovinskem UTD, ki bi se mi v denarni obliki aktiviral le takrat, če ostanem brez lastnih dohodkov? V čem je smisel? Med obstoječim sistemom socialnih transferjev in UTD je bistvena razlika in sicer (predvsem)50 zaradi treh razlogov:
– najprej zato, ker bi preživetje na temeljni ravni šele z UTD postalo zares svobodno, povsem brezpogojno in s tem dejansko dostopno vsem, ne glede na okoliščine;
– ker bi tudi najnižja varianta zneska UTD (če za višje ne bi bilo konsenza) morala vsaj malenkost presegati temeljne življenjske stroške, ne pa zaostajati za njimi z bistveno nižjimi gotovinskimi vrednostmi, kot se dogaja sedaj;
– ker bi državnemu aparatu pri distribuciji socialnih nakazil radikalno odvzeli funkcijo discipliniranja in kaznovanja (biopolitika) na najobčutljivejšem področju človeških življenj.
Skratka, sedanji sistem DSP ni niti v eni od omenjenih dimenzij podoben pravici do UTD. Še več, prav nobena od omenjenih lastnosti ni uresničljiva v okviru obstoječega sistema socialnih transferjev in tudi nikoli ni bila uresničena (ne v Sloveniji ne v primerljivih državah), kar verjetno pomeni, da znotraj obstoječe razdrobljenosti in majhnosti socialnih transferjev tudi nikoli ne bo dosegljiva, če ne uvedemo UTD.
Varianta B: ekonomska vzdržnost velja celo za tisto drugo, populistično, nesmiselno, birokratsko in krepko dražjo varianto, kjer bi UTD gotovinsko izplačevali vsakomesečno vsem, torej iz povsem novih, dodatnih državnih sredstev. Napaka, s katero se zagovarja ta varianta realizacije, je predpostavka o samoumevnosti gotovinskega UTD, ki naj ne bi smel imeti prav nobene zveze z obstoječimi, torej že ustvarjenimi sredstvi upravičencev (ti v vseh modernih družbah predstavljajo krepko večino prebivalstva). Analogija: gre za varianto, kjer pravico do pitne vode tolmačimo tako, da mesečno prav vsakemu posamezniku dostavimo dodatne hektolitre vode, neglede na to, ali jo upravičenec že ima ali ne. Če bi pravico UTD enačili samo z gotovinskim izplačilom, ki bi ga vsem prebivalcem enostavno prišteli kot dodatek k njihovim obstoječim dohodkom, potem bi seveda nova obremenitev proračuna bila bistveno večja od celotnih dohodkov države in bi samo s tega naslova znašala krepko čez deset milijard na leto. To je res vrtoglav znesek. Pa vendar, če bi kljub temu vztrajali, da je resnična pravica s tega naslova samo gotovinska, bi pač v tem primeru premožnejši tretjini prebivalstva denarni znesek UTD nakazali v en žep in jim ga istočasno vzeli iz drugega žepa v obliki progresivnih davkov ali kako drugače (čeprav je to politično neizvedljivo). Torej celo v tem nesmiselnem predlogu absolutne gotovinske realizacije nikakor ne drži, da se UTD ekonomsko ne izide. Kajti tudi pri tej varianti (B) velja, kot opozarja Schachtschneider (2017):
»Kakorkoli financiramo UTD – bodisi z višjo obdavčitvijo dohodkov, z ekološkim davkom, z obdavčitvijo potrošnje, premoženja ali pa dediščin – vselej bo manjšina najbogatejših pripadnikov družbe plačala več kot bo dobila nazaj v obliki gotovinskega izplačila z naslova iste pravice. UTD je prerazporeditev sredstev od najbolj premožnih 20 do 30 odstotkov k ostalim družbenim slojem – to kažejo vsi primeri finančnih izračunov.«
Pri ekonomskem izpodbijanju UTD gre večinoma za nekaj drugega.
4.2 Moraliziranje
Ne podcenjujmo gesla, ki je v našem prostoru že ponarodelo, da »kdor ne dela, naj ne jé«. Spreminjanje tega predsodka bo najtrši oreh. Kajti s tem tradicionalnim trikom se UTD stigmatizira – kot nekdaj socialno državo – za utopičen in nepravičen projekt, hkrati pa se ga degradira kot nelegitimnega. V tujini se za isti namen uporablja metafora o »surfarju«, ki diskvalificira UTD na enak način. Ne nasedajmo. Kdor to govori, v resnici ne misli, da bi večina prejemnikov UTD res nehala delati in bi posledično bili ostali, ki hodimo v službo, izkoriščani s strani brezdelnih uživačev UTD, ker bi jim ga morali kriti mi, zaposleni. Kajti tega »strahu« ne opravičuje niti logika niti empirija. Še manj seveda zgodovina, saj v niti eni od neštetih človeških družb, kolikor jih je obstajalo v zadnjih 200.000 letih, ni bil nikjer zabeležen niti en primer dosledne aplikacije omenjenega gesla, kar je tudi logično. Če bi regulacijo izvajali po načelu, da »kdor ne dela, naj ne jé«, bi družba razpadla. Otroci, ostareli, bolni, invalidi – ob njih pa v kapitalističnih ekonomijah še šolajoča mladina in tisti brezdelni, ki so postali brezposelni proti svoji volji – vse to so univerzalne kategorije ljudi, za katere morajo skrbeti drugi, sicer družba ni mogoča. To vsi vemo. Pa kljub temu gre za enega od najpogosteje ponavljanih ugovorov proti UTD.51
Zakaj bi se ljudje zaradi UTD naenkrat prostovoljno odpovedali običajnemu standardu in raje živeli v revščini? Bi se res večina delovno sposobnih raje odločila za mesečni prejemek 450 EUR (spodnja meja UTD), ki še vedno zaostaja 30 odstotkov pod pragom relativne revščine, kot pa sprejela zaposlitev, ki posamezniku omogoči višji standard, mogoče celo kariero, vsekakor pa bistveno višje priznanje družbene koristnosti in večje možnosti samoaktualizacije skozi ustvarjalno delo, kot pa v primeru brezdelja? V izbiri med pasivnostjo in delovno aktivnostjo bi prva prevladala samo pri delu tistih, ki so na trgu dela izključeni iz dostojnih služb in jih delodajalci – ali pa celo gospodarska in socialna politika države – potiskajo v nedostojne zaposlitve (junk jobs); gre za delovna mesta, ki pohabljajo, poneumljajo in cenovno niso vredna bistveno več od UTD. Ker so takšna delovna mesta v razvitejših gospodarstvih manjšinska in ker se tudi sama navznoter delijo na dve kategoriji, na družbeno nekoristne in pa na nujne, lahko prav pri tej kategoriji ničvrednih zaposlitev uvedba UTD sproži koristno čiščenje nacionalne ekonomije. Ker bi z okrepljeno eksistenčno avtonomijo najnižjega proletariata nepotreben del junk jobs izginil, medtem ko bi se njihov nujen del preselil med dostojno plačana dela, bi ta učinek UTD povečal fleksibilnost delodajalcev – postali bi bolj dovzetni za kreativnejše načine povečevanja dobička, za razliko od sedaj, ko jim zadošča varčevanje na račun delavskih mezd.
Kaj pa, če tudi to ne bi bilo res? Za hip predpostavimo, da so zgornji argumenti povsem napačni in bi se v realnosti zgodilo nasprotno. Zamislimo si, da bi se zaradi prejemanja UTD res pojavila takšna kategorija ljudi, ki bi nalašč radikalno spremenila lastno delovno etiko in svoj način življenja, ljudje bi se odrekli službam in karieram, ki jim jih ponujajo delodajalci, svoj običajni standard pa bi zamenjali za brezdelno življenje v revščini; ob tem v fatnazijo vključimo še nemogoče, namreč, da ne bi šlo zgolj za peščico posameznikov, pač pa za tako veliko množico, da je trg delovne sile ne bi mogel ignorirati. Kaj bi se zgodilo? Nič posebnega. Nekoliko bi se zmanjšal pritisk na razpoložljiva delovna mesta. In če bi bilo takih »surfarjev« veliko, bi se vlada lahko celo hvalila z znižanjem števila brezposelnih (torej neuspešnih iskalcev zaposlitve, saj »surfarji« niso del njih). Takšno stanje bi bilo zelo daleč od katastrofalnega v kakršnemkoli smislu tega pojma. Kajti problemi v razvitih družbah so ravno nasprotni.
Glavni problem ni višek delovnih mest, ki bi jih ljudje odklanjali, pač pa izginjanje delovnih mest ter posledični »višek« aktivnega prebivalstva. Razlog je napredek v tehnologiji, v razvitih ekonomijah pa še staranje prebivalstva. Tehnološki razvoj ne vzdržuje več ravnovesja med izumljanjem novih delovnih mest in izginevanjem starih, ta trend je dokazan. Raziskovalci so na vzorcu 702 poklicev v Združenih državah Amerike prišli do »ocene, da bo približno 47 odstotkov vseh zaposlitev v ZDA tveganih«, saj bo na teh delovnih mestih možno ljudi nadomestiti z roboti ali digitalnimi aplikacijasmi umetne inteligence (Frey in Osborne, 2013). Tak obseg ekonomskega in socialnega šoka bo možno blažiti samo z uvedbo UTD (Moreno, 2018). Brez tega ukrepa se bo širila tudi zaskrbljenost za preživetje starejšega dela populacije, ki narašča v vseh razvitih državah. Ta skrb se širi s pričakovanji o preskromnih pokojninah glede na življenjske stroške. Zadnja mednarodna raziskava kaže, da je delež tistih, ki ocenjujejo, da se po upokojitvi verjetno ne bodo mogli preživljati z lastnimi dohodki, v Evropi narasel na 61 %, v Avstraliji na 59 % in v ZDA na 62 %; med evropskimi državami so najvišji deleži zaskrbljenih v Španiji (69 %), Franciji (67 %) in Poljski (66 %), sledijo Romunija, Italija in Češka (Slovenija ni bila vključena v raziskavo; ASH, 2019). A ta skrb večine »odvečnega« prebivalstva je le del problema. Gre tudi za sistemski in politični pretres. Sistemski je v tem, ker obstoječe socialne ureditve (politike, zakonodaja, transferji, storitve javnih socialnih institucij) temeljijo večinoma na delovnem prispevku upravičencev. Politični pretres pa se nakazuje zaradi ene od temeljnih predpostavk sistema parlamentarne demokracije, ki predpostavlja, da je prav država tista, ki ustvarja možnosti za delo in da je to dobrino dolžna tudi zakonsko varovati – ta temelj demokracije je pri nas zapisan celo v ustavi.52 Torej, če so napovedi o izginjanju delovnih mest v zvezi z robotizacijo in kompjuterizacijo vsaj približno resnične (Hoffman, 2019, str. 5), je kljub nejasnostim v tej zvezi možno z gotovostjo predvideti najmanj dvoje: (a) pri tako velikem sistemskem izzivu tudi koncept socialne države ne bo mogel preživeti brez korekcij, (b) ob tem pa bo še najmanjši problem predstavljala morebitna skupina tistih državljanov, ki bi (zaradi odločitve za življenje v revščini) prostovoljno izstopila iz trga delovne sile. Takih »surfarjev« bi si želeli še več, saj bi s svojim načinom življenja razbremenili pritisk na povpraševanje po delovnih mestih, a jih ne bo. Delovna etika in slog življenja, vezan na potrošništvo, sta v (post)industrijskih državah preveč ukoreninjena, da bi se množičnost »surfarjev« lahko zgodila prostovoljno.
Te težave niso le posledica tehnoloških sprememb. Gre za širši, antropološki problem. Brezposelnost ni le težava (hiper)razvitih družb, kajti pomanjkanje delovnih mest glede na povpraševanje je znano že od prej. Kot rečeno, nikjer in nikoli ni obstajal niti en sam primer kapitalistične družbe, ki bi uspela v celoti vključiti med plačano delo prav vse delovne zmožnosti vseh članov družbe.53 A to še ni najhujše. Čeprav se kapitalistični sistemi zavedajo problema z brezposelnostjo, ga regulirajo nalašč v napačno smer. Že leta 1930 je John Maynard Keynes pravilno napovedal, da bo tehnološki razvoj do konca 20. stoletja v najrazvitejših industrijskih državah omogočil petnajst urni tedenski delovnik. Zakaj ga še vedno nimamo in delamo 40 ali 50 ur na teden, tako kot pred drugo svetovno vojno? Gotovo ne zaradi nezmožnosti produkcijskih sil,54 pač pa, kot pravi David Graeber (2013), zaradi politike. Vladajoči razred je pogruntal, da bi produktiven in zadovoljen delavec, ki bi hkrati imel še veliko prostega časa, postal politično nevaren. Zanesljivejša je prestrašena in frgamentirana delovna sila, čeprav občasno nerga. Zato se ekonomija usmerja v izumljanje nesmiselnih – oz. dobesedno: usranih – delovnih mest (bullshit jobs); s tem izrazom Graeber ne misli na ničvredne oz. premalo plačane službe (junk jobs), saj so slednje bistveno drugačne od prvih. Kajti v ničvrednih (junk) službah, kjer se delovna sila obnavlja na lastne stroške, ker je podplačana, se kljub temu proizvajajo družbeno koristni učinki, medtem ko je pri nesmiselnih zaposlitvah nasprotno. Graeber med bullshit jobs uvršča, na primer, izumljanje novih »profesionalnih« panog, kot so finančne storitve, telemarketing, kreativce iz kategorije »box-tickers«,55 korporacijsko pravo itd.; njihova dodana vrednost ni v povečanju družbenih koristi, saj gre zgolj za dodatno parazitiranje zgornjih slojev na račun spodnjih. Posledica te tržno-politične inovacije je sprevrnjeno vrednotenje vloženega dela, katerega cena je oblikovana obratnosorazmerno z njegovo funkcionalnostjo: »bolj ko je očitno, da dejavnost nekega delavca koristi celotni družbi, manj je zanj plačan«, pravi Graeber (ibid.). Ne podcenjujmo te diagnoze o bullshit jobs z izgovorom, da ne drži zato, ker so takšna delovna mesta težko določljiva in merljiva (kar priznava tudi sam avtor). To ne pomeni, da Graeber nima prav. Kajti empirična verifikacija nesmiselnih delovnih mest je odvisna od drugih dejavnikov, npr. od kriterijev, od primernosti merskega instrumenta, od dostopa do raziskovalnih sredstev v ta namen, od hotenja, ali se je s tem sploh smiselno ukvarjati itd. Če še nismo prešteli vseh zvezd, še ne pomeni, da je vesolje majhno.
Mimogrede: ni naključno, da sta dva najpomembnejša izraza s področja svobode – to sta »prosti čas« in »rekreacija« – bila predmet interesa tako levih kot desnih političnih strank (v njihovih programih) predvsem v obdobju med leti 1945 in 1983. Znotraj tega obdobja sta omenjena izraza bila najpogosteje zastopana v 60-tih letih, medtem ko sta po letu 1983 začela izginjati iz besedišča političnih akterjev (v Veliki Britaniji; Lamond, 2019). Zakaj? Prav to obdobje (1945-1983) označuje razmah povojne blaginje in aktivne vloge države pri regulaciji kakovosti življenja, med katero je takrat spadala tudi skrb za prosti čas, kar dokaže Lamond. Nakar se zgodi prelom, ki sovpade z začetkom neoliberalizma, ko je sinonim za prostočasne aktivnosti postalo potrošništvo, ki pa je v izključni domeni prostega trga. Za razliko od manjšine tistih, ki jim primanjkuje sredstev za življenje, je večina članov v bogatih družbah pripravljena plačevati psihološke in fizične stroške potrošništva: cena zanj je pripravljenost na prekomerno delo v nesmiselnih službah. Tudi v tej zvezi bi UTD pomenil izboljšavo življenja. Ujetost v izbiro – med potrošništvom, katerega cena so nesmiselne in predolge službe in, na drugi strani, med opustitvijo tega vzorca – bi bila z UTD olajšana. Lažje bi bilo izstopiti, saj taka odločitev ne bi pomenila eksistenčne ogroženosti. Skratka, pri inerciji gesla, »kdor ne dela, naj ne jé«, ne gre za strah pred izginjanjem delovne etike. Gre za nekaj drugega:
»Tisti, ki imajo denarja na pretek, nikoli ne pozabijo braniti svojih koristi«, pravi Piketty (2015, str. 746).
Zaskrbljenost zaradi erozije delovne etike je izgovor – v igri so interesi in vrednote. Teh pa ni mogoče spreminjati z navajanjem številk. Zato bomo s ponavljanjem ponarodele antisocialne parole, da »kdor ne dela, naj ne jé«, imeli opraviti tudi po izvedbi številnih eksperimentov na temo UTD (Widerquist, 2018), kljub njihovim ugotovitvam. Vsem dosedanjim eksperimentom je – brez izjeme – nekaj skupnega: prav noben od njih ni potrdil odvračanja ljudi od dela. To je bilo ugotovljeno že pri najstarejšem med njimi, ki je bil tudi najdaljši. Šlo je za kanadski eksperiment (v kraju Dauphin v Manitobi) iz leta 1974, ki je trajal štiri leta. Raziskovalci so poročali o vsesplošnem zadovoljstvu ljudi, o zmanjšanju eksistenčnega strahu (v primerih bolezni, invalidnosti, ob pojavu nepredvidljivih ekonomskih težav), o upadu hospitalizacij, poškodb in duševnih težav, hkrati pa po uvedbi UTD »niso odkrili velikih sprememb v delovnih navadah prejemnikov« (Kocbek, 2017).
»V eksperimentih z UTD je bilo ugotovljeno, da se izboljšuje blaginja prejemnikov. Zmanjšuje se revščina, hkrati pa se niža stopnja stresa, izboljšuje zdravje, mladostniki imajo več časa za izobraževanje, družine pa so s pridobitnim delom razbremenjene za 13 odstotkov« (Azqueta, 2018).
Najnovejši dokaz o vplivu UTD na delovno motiviranost so priskrbeli psihologi z meta-študijo (rezultatov različnih raziskav na to temo), v kateri so ugotovili, da kar 93 odstotkov raziskav dokazljivo zavrača tezo o negativnem vplivu UTD na delovno pripravljenost (Gilbert et al., 2018). Ista ugotovitev se je potrdila tudi v dvoletnem finskem eksperimentu, ki se je končal decembra 2018. V njem je 2000 naključno izbranih brezposelnih namesto nadomestila za brezposelnost56 prejemalo UTD v višini 560 EUR na mesec. Rezultati so ugodni in pričakovani: pri prejemnikih UTD se pripravljenost za delo nikakor ni zmanjšala (v eksperimentalni skupini so zabeležili celo malenkostno, čeprav nepomembno povečanje zaposlenosti); se je pa občutno izboljšalo njihovo počutje, zmanjšal se je stres kot tudi nezadovoljstvo z birokracijo v socialnih službah (Kela, 2019). V zvezi z odnosom do delovne etike je treba izrecno poudariti, da odsotnosti večjega zaposlovanja med prejemniki UTD v tem eksperimentu nikakor ne moremo šteti za dokaz, da UTD ne deluje stimulativno na zaposlovanje in sicer zaradi (najmanj) treh razlogov:
– zaradi ciljev: ker se uspešnost eksperimenta meri s stopnjo realizacije ciljev, nikakor ni vseeno, kako cilje formuliramo in kaj merimo;
– zaradi vzorca: če bi hoteli testirati učinek UTD na večjo zaposljivost in fleksibilnost delovne sile, potem je naključni izbor eksperimentalne skupine iz nabora nezaposlenih napačna odločitev; namesto tega bi morali testirati prekarni del zaposlenih ali pa, na primer, tisti del zaposlenih, ki imajo izkušnjo ali načrte z menjavo zaposlitve oziroma prehodom v samostojno podjetništvo, ali pa zaposlene, ki izražajo nezadovoljstvo s trenutnim delovnim mestom. Vztrajanje na testiranju zaposljivosti brezposelnih (zaradi UTD) bi bilo smiselno le v primeru povečanja nabora njim primernih prostih delovnih mest in hkratni izločitvi nezaposljive kategorije iz vzorca;
– zaradi človeškega kapitala: ta se je med prejemniki UTD dokazljivo povečal, kar je dokaz za posredno ugoden učinkek na zaposljivost.
Skeptikov verjetno tudi te in podobne raziskave ne bodo prepričale,57 saj bodo rekli – že že, omenjeni podatki veljajo za tujino, za druge kontekste, drugačna kulturna okolja, zaradi specifičnosti Slovenije pa ne moremo predpostaviti, da bi se enaki učinki pokazali tudi pri nas. Ob tem bodo skeptiki opozorili še na dejstvo, da seveda pri nas nimamo nobenega eksperimenta z UTD in dokler smo brez njega, ne smemo verjeti, da UTD ne bi erodiral delovne etike (in ko bo ta očitek javno izrečen, bo deloval kot razlog, da eksperimentiranja v našem prostoru tudi ne bo). Tega ugovora ne gre ignorirati, a z njim ne smemo pretiravati. Brez eksperimenta res ne moremo predvideti učinkov eksperimenta, a to ne pomeni, da ne moremo ničesar predvideti. Odnos do dela je pri nas dobro znan in izmerjen v različnih časovnih presekih. Zadnje meritve kažejo na težavo, ki bi jo UTD blažil, ne pa povečal:
– na trditev o pripravljenosti za delo, ki se glasi, »Rad bi hodil v službo, tudi če ne bi potreboval denarja«, se slovensko javno mnenje odziva takole: z njo se strinja kar 55,6 % anketiranih, medtem ko jo zavrača 21,2 % anketirancev (Toš, 2018, str. 442)58
– v zvezi s službo oz. zaposlitvijo so »osebni stiki z drugimi ljudmi«, kot se je glasila testirana formulacija, pomembni za 85,4 % anketirancev in le 4,1 % jih trdi nasprotno; delež slednjih je eden od najmanjših med 37 državami, ki so zajete v raziskavo (ibid., str. 451)
– »Ponosen sem na vrsto dela, ki ga opravljam«, tej trditvi pri nas nasprotuje zgolj 2,9 % anketiranih, kar je četrti najmanjši delež med 37 državami (ibid., str. 489)
– zgornjo podobo »deloholikov« pa kvari alarmanten podatek o odnosih na delovnem mestu: slovenski delež tistih, ki ocenjujejo, da so odnosi med vodstvom in zaposlenimi slabi (precej + zelo), je tretji najvišji med 37 državami (ibid., str. 482).
Skratka, uvedba UTD nas ne bi spremenila v brezdelneže, saj bi večina Slovenk in Slovencev hodila v službo celo zastonj (če ne bi potrebovala denarja) in to kljub izrazitemu nezadovoljstvu z vodstvom v svojih delovnih organizacijah, ki je na Slovenskem največje med vsemi razvitimi državami sveta! Ti podatki kažejo na visoko vrednotenje dela, ki je v naši vrednotni hierarhiji uvrščeno višje kot v večini drugih držav. Ob tem je teba omeniti tudi pozitiven premik, ki se v zadnjih dveh desetletjih nakazuje pri zmanjšanju stigme prejemnikov takšnih denarnih sredstev, ki ne izhajajo iz dela. Leta 1999 je 23,4 % anketirancev močno soglašalo59 s trditvijo, da je poniževalno, »če človek prejema denar, ne da bi mu bilo treba delati zanj«, pri meritvi z leta 2017 pa se je delež navdušencev nad isto trditvijo prepolovil, znašal je le 11,9 % (ibid., str. 940). Zakaj je to pomembno? Zaradi dveh razlogov: ker je smiselna domneva, da citirane trditve anketiranci niso razumeli v smislu tistih brezdelnih dohodkov, ki so jih deležni najvišji sloji in privilegirani akterji (dediščine bogatašev, rente, astronomske odpravnine bančnikov, cerkveno premoženje z naslova denacionalizacije itd.), pač pa je bolj verjetno, da je trditev anketirance asociirala predvsem na srednje in nižje sloje, npr. na prejemnike socialnih transferjev, brezposelne upravičence do denarnih nadomestil, saj so ti socialno bližje povprečnemu tipu respondentov kot pa višji sloji. Če je ta domneva upravičena, potem prejšnji podatek nakazuje (načelno) zmanjšanje stigme do brezdelnih prejemkov z naslova socialnih pravic. Pri tem ne pozabimo na kontekst: med obema meritvama se je zgodila največja gospodarska kriza in najvišja brezposelnost v novejši zgodovini Slovenije. Enak premik je v isto smer zabeležen tudi v odnosu do drugih trditev o vrednotenju dela, na primer: močno soglašanje s stališčem, da »ljudje, ki ne delajo, se polenijo«, se je v istem obdobju zmanjšalo iz 41,4 % na 23,9 % anketirancev. Pri drugi trditvi – »Delo bi moralo biti vedno na prvem mestu, čeprav bi to pomenilo manj prostega časa« – se je zgodil enak upad navdušenja, iz 18,8 % na 10,4 %. Ker je tudi UTD brezdelni dohodek, so ti podatki o delovni etiki vzpodbudni,60 saj kažejo, da javnost ni naklonjena geslu, da kdor ne dela, naj ne jé. Največji odpor do UTD ne prihaja s strani javnega mnenja, pač pa iz desničarsko-koservativnih političnih elit, ki nasprotovanje tej ideji zagovarjajo s sklicevanjem na meritokratsko pravičnost, ki jo naj bi UTD erodiral.
Če bi torej UTD res sprožil opaznejšo spremembo v zvezi z delovno etiko, bi se to zgodilo v pozitivno smer, saj bi ljudje zaradi eksistenčne varnosti postali bolj odporni pred pritiski s strani nadrejenih, ker se ne bi bali za preživetje, hkrat pa bi še naprej radi delali. Je to res tako težko razumeti?
A na načelni ravni pomislek ostaja – zakaj bi država nekomu brezpogojno nakazovala denar, s katerim lahko gre na počitnice in surfa?61 Zakaj bi surfar, namesto da bi delal nekaj družbeno koristnega, užival na račun ostalih, ki delajo? Zakaj bi se naj država odrekla pravici, da prejemnike tega »brezdelnega« dohodka pogojuje in nadzira? Zakaj se ta vprašanja nasprotnikom UTD zdijo tako pomembna? Če za hip odmislimo gospodarske učinke surfanja revežev – ki niso nič manj koristni kot surfanje bogatašev, saj tako kot vsaka druga potrošnja krepi povpraševanje, ki krepi ponudbo ter BDP -, pridemo do individualizacije zaslužnosti oz. meritokratskega načela, ki naj bi ga rušil prav UTD. Očitek o eroziji meritokratske pravičnosti zaradi priznanja pravice do UTD je povsem istega ranga kot aktualno pritoževanje podjetnikov, ki se upirajo dvigu davka na kapitalske dobičke, češ, da gre za krajo. V izhodišču obeh ugovorov je skrita napačna logika, a z jasnim ciljem. Gre za predpostavko, da višji davki obremenjujejo najproduktivnejše člane družbe z namenom, da njihov zaslužek preusmerjajo k najmanj zaslužnim in brezdelnim, posledica pa je manjša produktivnost in erozija meritokracije. Ta predpostavka v razvitih družbah ne velja (Piketty, 2015). Njena posledica je utrjevanje predsodkov do revnih. Ti predsodki se krepijo celo v slovenskem javnem mnenju, kar je (zlasti nas, sociologe) presenetilo, saj je slovenska javnost – vztrajno, izrazito in vseskozi, bolj kot v vseh ostalih evropskih državah – naklonjena zmanjševanju družbenih neenakosti. Pri nas se predsodek, da si najrevnejši ne zaslužijo niti tega, kar dobijo, ni začel krepiti šele z novejšimi polemikami okrog UTD niti z odporom delodajalcev do zvišanja minimalne plače ali socialnih transferjev. Izvor stigme ne izhaja iz civilne družbe. Predsodke proti najrevnejšim so sprožili nosilci socialne politike. Krepiti so se začeli natančno od takrat dalje, ko je pristojno ministrstvo za socialno politiko začelo prakticirati »vitko« državo s sočasnim izvajanjem treh ukrepov iz nabora »nove socialnosti« (Lessenich, 2015). Ti ukrepi so bili:
– nacionalizacija DSP (z odvzemom premoženja dedičem pokojnih prejemnikov DSP),62
– »aktivacija« upravičencev, da se ti ne bi zasedeli ob brezdelnih prejemkih in pa istočasna
-»reforma« centrov za socialno delo v smeri organizacijske centralizacije in poenotenja podatkovnih baz z izgovorom, da je treba preprečiti domnevne zlorabe (novejšo analizo zadnje faze te zgrešene reforme glej v Cafuta, 2018).
In ne pozabimo na »malenkosti«: ob vsej histeriji okrog večjega nadzora nad prejemniki socialnih transferjev, ki je podlaga reformiranja centrov za socialno delo, ni Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (Svetlik, Kopač Mrak) – kljub pozivom strokovne javnosti – prav nikoli dokazalo stroškovnega učinka na državni proračun zaradi domnevnih zlorab in ilustrirali jih niso z nobenim podatkom, koliko da jih je. Govorili so na pamet. Hkrati pa so se v rumenih medijih začele vrstiti zgodbice o domnevnih revežih, ki da se pripeljejo na center za socialno delo po socialno pomoč z dragimi avtomobili (to so vedno bili mercedesi), pa o romskih družinah, ki zaradi številnejših otrok dobijo nenormalne zneske, ki jih odvračajo od dela in tako dalje. Rezultat takšnih sporočil je povampirjenje javnega mnenja, vidno v tabeli 3.
Tabela 3: Predsodki o socialnih pravicah v slovenskem javnem mnenju (povzel S. Dragoš iz Toš 2017: 148-149) 63
Številke v tabeli 3 so ilustracija populizma, ki krepi stigmatizacijo šibkejših kategorij prebivalstva in legitimira krčenje socialne države. Vzporedno s tem trendom se dogaja tudi erozija socialnega kapitala. Upadanje socialnega kapitala, kot ga merijo ankete slovenskega javnega mnenja, je opazno že dlje časa in nič ne kaže, da bi se ustavilo. Pomemben, a spregledan vidik socialnega kapitala so tudi spremembe na področju societalne solidarnosti. Z mednarodno primerjalno analizo (Dragoš, 2016) je opazen trend erozije tudi v solidarnostnih vezeh. V družbah, ki imajo socialno državo dobro razvito,64 imajo manjše deleže egoistične solidarnosti glede na brezpogojno solidarnost.65 V socialno razvitejših državah so za nastajanje solidarnostnih vezi bolj značilni prosocialni motivi, ne pa sebični interes – in nasprotno, v vitkih socialnih državah prevladuje egoistična solidarnost, na račun njene brezpogojne oblike. To ni posledica kulturnih razlik (npr. zaradi tipa religije ali tradicije), tudi ne razlik v razvitosti demokratičnega sistema niti razlik v ekonomski razvitosti. Bolj egoistično ravnanje ljudi v neformalnih omrežjih je posledica tega, da ima pri redukciji rastočih tveganj, ki jih država prevali na mikro-raven, brezpogojna solidarnost precej omejen domet. Skratka, varčevanje pri izdatkih socialne države ne erodira zgolj njenega blaginjskega temelja, pač pa tudi instrumentalizira solidarnostne vezi v egoistično smer.
Kljub temu socialna država v Sloveniji ni ogrožena zaradi množice revnih (jih imamo manj od evropskega povprečja) kot tudi ne zaradi družbenih neenakosti – te so pri nas majhne, če jih gledamo z evropske in zlasti svetovne perspektive. Pri nas je socialna država ogrožena zaradi negativnih trendov in napačnih politik, ker nam jih ne uspeva preobrniti. In ta problem se z globalizacijo zaostruje, kar je razvidno tudi iz zadnje študije OECD (2018). V njej je izpostavljeno, da deset odstotkov najbogatejših Zemljanov poseduje kar polovico vsega bogastva na svetu, medtem ko spodnjih 40 odstotkov prebivalstva razpolaga samo še s tremi odstotki bogastva. V isti študiji je zelo dramatična slika tudi v zvezi z neenakostjo v Sloveniji, kar v našem prostoru težko razumemo. Čeprav je slovenska družba, kot rečeno, ena od najbolj egalitarnih, imamo kljub temu zelo velik problem v zvezi z dohodkovno mobilnostjo in to v dvojnem smislu, tako po kriteriju rigidnosti kot tudi perspektive srednjega sloja. Po tem kriteriju se med članicami OECD Slovenija uvršča v četverico66 najslabših držav, ker ima na dohodkovni lestvici največji delež nemobilnih prebivalcev tako v njenem zgornjem kot tudi v spodnjem dohodkovnem kvintilu (OECD, 2018, str. 80). To pomeni, da če si v Sloveniji reven, imaš večje možnosti od državljanov v drugih državah, da boš tudi ostal reven; in enako velja za slovensko petino najpremožnejših, kdor ima visoke dohodke, jih bo v štirih ali več letih tudi obdržal, saj je verjetnost, da mu bo to uspelo, pri nas večja kot drugje. Ta skupina držav, v kateri je Slovenija, je označena za najbolj neugodno zaradi hkratne kombinacije »lepljivosti« tako na zgornji kot tudi na spodnji strani dohodkovne lestvice. Očitno nas (relativno) majhna razdalja med premožnejšim in revnejšim delom prebivalstva ne rešuje pred to statusno rigidnostjo. Hkrati pa spadamo tudi v najbolj neugodno skupino držav glede mobilnosti srednjega sloja. Med štirimi kategorijami držav smo v najslabši skupini.67 Zanjo je značilno, da je za pripadnike srednjega sloja »velika verjetnost mobilnosti navzdol in majhna verjetnost premika navzgor« (ibid., str. 72). Če to stanje primerjamo s poudarjenimi prosocialnimi vrednotami slovenske javnosti in s pričakovanjem, da bo z njimi skladna tudi država (Johannsen in Krašovec, 2017, str. 51), potem ni težko pojasniti enega od glavnih izvorov za krizo legitimnosti demokracije pri nas.
Uvedba UTD ni rešitev za naštete probleme, je pa tudi pri omenjenih problemih od vseh možnih ukrepov prav UTD najučinkovitejši in najhitrejši korak v pravo smer. Z uvedbo UTD se lahko najhitreje začnemo približevati zahtevi, da »zaustavimo dirko navzdol pri osebnih dohodkih in obdavčitvi korporacij« (Oxfam, 2019).
4.3. Ekologija
Nekateri ekologi ne vidijo nikakršne povezave med UTD in ekološko problematiko. Tako je npr. slovenski predstavnik okoljske organizacije Greenpeace napisal članek o UTD, v katerem je sicer dopustil možnost, da ekološko gibanje »na neki točki prepozna UTD za zaveznika v boju proti onesnaževanju«. Takoj za tem namigom pa je sklenil:
»A dokler učinki UTD niso jasni in nedvoumni, okoljevarstveno gibanje ne more videti razloga za podporo ali nasprotovanje UTD na temelju okoljevarstvenih ciljev« (Savić, 2011, str. 280).
Kaj bi se zgodilo, če bi na enak način – kot se avtor zgornje trditve distancira do UTD – razmišljali o ekoloških temah? Recimo, da bi javnost rekla, da sicer dopušča možnost, da imajo ekologi prav, a dokler se učinki ukrepov, ki jih predlagajo ekologi, ne bodo pokazali za »jasne in nedvoumne«, do takrat velja biti do njihovih zahtev ignoranten v smislu, da se jih ne podpira niti blokira. Kako podpreti ekološko sanacijo šele po tistem, ko bodo njeni učinki jasni in nedvoumni, če pa so učinki pogojeni prav s tem, da predhodno podpremo ekološko sanacijo? Logika spominja na finto 22 (obravnavano v tretjem razdelku tega članka). Od kod ta zmota? Verjetno zaradi tradicionalističnega koncepta, kjer se o ekoloških problemih razmišlja neodvisno od družbenih neenakosti in se ekologijo reducira le na odnos človeka do flore in favne. A ta fiziokratski romanticizem je tudi pri nas že presežen. Najnovejši ekološki manifest, ki ga je pripravila Umanotera (2018), je povsem drugačen, ekologijo prepoznava kot družbeni in s tem socialni problem (podobno kot že prej Kirn, 2012; Plut, 2014). Zato Umanoterin manifest ni nevtralen do UTD, pač pa izrecno afirmativen.68 Ta pristop k ekologiji, katere ključen del so tudi razmerja med ljudmi, ne pa zgolj njihov odnos do stvari (surovin, odpadkov, potrošništva), povzemam v shemi 4.
Shema 4: Krožna zanka ekoloških problemov
Ker je problem iz zgornje sheme univerzalen, saj presega ideološke in nacionalne okvirje, bo treba rešitev zanj iskati v smeri, ki jo dobro začrta aktualni papež Frančišek, ko pravi:
»Dokler problemi ubogih niso rešeni v korenini, s tem da se odpovedujemo popolni avtonomiji trgov in finančni spekulaciji in se lotevamo strukturnih vzrokov neenake porazdelitve vzrokov, ne bodo rešeni problemi sveta in navsezadnje ne more biti rešen noben problem. Neenaka porazdelitev dohodkov je korenina družbenega zla« (Frančišek, 2014, str. 131-132).
Sintagma v zgornjem navedku o »problemih sveta« vključuje tudi ekološko problematiko. Zato se na papeževo razumevanje ekologije sklicuje tudi eksperiment z UTD v Kanadi (Geddert, 2018). V našem prostoru pa ob zgornjih besedah – tipično – najprej pomislimo na kakšno »ultralevico«. To je pač breme slovenske kulturne dediščine. Pri nas si niti v še tako bujni domišljiji ne moremo zamisliti kakšnega predstavnika politične desnice, da bi izustil kaj podobnega zgornjemu navedku, medtem ko se politična levica – čeprav se s tem strinja – ne bi nikoli sklicevala na papeža.
Univerzalni problemi ne bodo rešljivi, če jih ne bomo reševali (tudi) lokalno in pri tem je odločilno vprašanje družbenega konsenza. Z njim smo na Slovenskem slabo opremljeni. To ni dober obet za realizacijo UTD, ki je tudi v tej zgodbi izrazito pozitiven, ne pa nevtralen ukrep. Spomnimo se francoskih »rumenih jopičev«. Glavni povod za več mesečne proteste na francoskih ulicah69 je bilo zvišanje cen dizelskega goriva, ki je najbolj prizadelo nižje sloje in prebivalce podeželja, kjer so stroški prevoza večji zaradi oteženega dostopa do infrastrukture (zdravnika, pošte, šole, službe in drugih ustanov). Gre za tipičen primer nelegitimne porazdelitve ekoloških stroškov, to je bil glavni povod gneva »rumenih jopičev«. Tisto, kar se lahko naučimo od njih, je sicer težko razbrati iz njihovega neartikuliranega populizma. Gotovo pa so poučen primer trenda, ki se je že zgodil, a se ga še ne zavedamo povsem, namreč, da z večanjem družbenih neenakosti meja med družbenimi in okoljskimi problemi vse bolj izginja.
Ekološki učinek UTD je dvojen, povezan je z neenakostjo, hkrati pa z racionalizacijo preživetja na eksistenčnem robu. Prva raven je prikazana že v prejšnji shemi. Kriza v zvezi z dostopom do naravnih bogastev, do vode, do zdravega okolja, v odnosu do beguncev, do podnebnih migracij, vse to niso naravne posledice, pač pa odraz socialnega razkola. Ostrejše kot bodo omenjene krize, večje bodo neenakosti, večja bo socialna distanca med družbenimi sloji, rigidnejše bo statusno zapiranje in s tem manjši socialni kapital tako znotraj kot zunaj nacionalnih okvirov. To velja tudi znotraj ekonomije: »Degradacija okolja je odraz rastočih družbenih neenakosti, ki zmanjšujejo stopnjo integracije naravnega kapitala v nacionalno premoženje« (Alvaredo et al., 2018, str. 288).
V obsežni literaturi o zvezi med ekologijo in UTD70 najdemo – kljub vsebinski divergenci! – nekaj skupnih vsebin. Te so: zmanjševanje revščine, ekologija, zahteva po svobodi pred državnim paternalizmom in pa radikalni reformizem. Kljub razlikam med tistimi, ki zavračajo kombinacijo kapitalistične ekonomije s paternalistično državo blaginje in onimi, ki zaradi bolj reformistične usmerjenosti vidijo možnost za civiliziranje (neo)liberalizma v močnejši funkciji države, imata oba pristopa dva skupna poudarka:
– prvič, »izkoriščanje industrializiranih narodov v tretjem svetu bi bilo treba ustaviti, tako da bi se proizvodnja lahko prilagodila interesom držav tretjega sveta in ne tistim iz bogatih držav«
– drugič, vsem tem političnim pristopom je »skupen poziv k uveljavitvi osnovnega dohodka, ki bi vsakemu posamezniku zagotavljal finančno varnost in neodvisnost od ekološko škodljivega mezdnega zaposlovanja ter od paternalistične, represivne socialne politike« (Blaschke, 2010).
Ti poudarki niso le splošno (globalno) uporabni, pomembni so tudi znotraj nacionalnih in lokalnih meja.71 Tako kot z neenakostjo je tudi z lokalnim reševanjem okoljskih problemov – seveda je težje, če ni globalnega, a to nas ne sme zapeljati v alternativo, da bi rešitve iskali samo globalno ali samo lokalno (ilustracija tega poudarka je v tabeli 5).
Tabela 5: Razlika v revščini in komunalnih odpadkih med zgornjo in spodnjo tretjino regionalne neenakosti v Sloveniji v letu 2017 (SI-STAT, 2018)72
Podobno je na mikro ravni. Revnejša gospodinjstva in posamezniki plačujejo večje stroške osnovnih življenjskih potreb kot pa bogatejši sloji (prvo študijo o tem je naredil David Caplovitz, 1963). Če nimaš hladilnika, je vsakodnevna nabava hrane dražja; enako velja za cene življenjskih potrebščin v okoljih, kjer ni kupne moči in so zato brez supermarketov; v revnih predelih so stanovanjske najemnine višje kot v bogatejših (glede na kakovost bivališč in delež njihovega dohodka, ki gre v ta namen); stroški prevoza so zaradi dražjih avtomobilskih zavarovanj višji v revnejših predelih, ki so bolj rizični za lastnino in neopremljeni z javnim prevozom itd. Skratka, revni plačujejo višje cene, ker nimajo sredstev, da bi si lahko privoščili nižje cene.Tudi znotraj slovenskega okvirja, ki je organizacijsko nacionalen, prostorsko pa izrazito lokalen, ima neenakost (tudi) okoljsko dimenzijo. Najrazvitejše regije, ki imajo najnižje deleže revnega prebivalstva in višji standard, producirajo nadpovprečno količino komunalnih odpadkov, medtem ko regije z večjo revščino podpovprečno obremenjujejo okolje (po istem kriteriju). Povsem enaka zgodba je v globalnem merilu. Izboljšanje okolja na planetu Zemlja ne bo možno brez redukcije družbenih neenakosti. Kdor tega ne vidi, se lahko tolaži samo še z obljubo Elona Muska o kolonizaciji Marsa. Bolj ko so dohodki, premoženje, standard in družbena moč razporejeni neenako, večja bo neenakost tudi pri izpostavljenosti posledicam ekoloških kriz in stroškom za njihovo sanacijo. To pomeni, da nikakor ni res, da bi bila devastacija okolja enak problem za vse. Vemo, da je za večino korporacij uničevanje naravnega in človeškega okolja vir profita, pozabljamo pa, da je podobno tudi pri individualnem prilagajanju na uničenje. Bogatejšim je lažje zato, ker je revnejšim težje. Očitnost tega pravila je premosorazmerna z distanco med zgornjimi in spodnjimi sloji, večja ko je razdalja med njimi, hitreje se odtujenost kulturno manifestira in standardizira. Tisti z več sredstvi so bolj nagnjeni k spreminjanju razkošja v potrebo in spreminjanju potreb v nujnost, medtem ko se pomanjkanje spodnjih slojev definira za normalnost. In to ni nekaj novega, zgodovina človeštva je zgodovina ekscesov na to temo.
Povsem nasprotno kvalifikacijo teh problemov pa podajata moralistični in elitistični pristop. Čeprav so njuni akterji politično in nazorsko različni, se pristopa običajno pojavljata hkrati zaradi podobnih ciljev. Za moraliziranje je značilno, da odrekanje in skromnost spodnjih slojev povzdiguje v vrlino. Čeprav gre za psihologiziranje – najpogosteje iz verskih ali tržnih motivov – je družbena funkcija tega pristopa dvojna, tolažilna in konservativna (status quo). Drugače od njih menijo elitisti, ki so za spremembe: tiste z najvišjimi dohodki bi še bolje nagradili, da bodo še bolj produktivni, ker da so prav ti najbolj zaslužni za povečanje bogastva, od katerega naj bi imeli korist vsi, vključno s spodnjimi sloji – tu seveda ne gre za meritokracijo, pač pa za ideologijo (pauperizma73 in neoliberalizma).
Posledica je brutaliziranje vsakdanjega življenja. Gre za prisilno racionaliziranje, katerega tarča so vselej tisti z najnižjega ranga družbene stratifikacije, ne pa zgornji sloji. Psihični učinek življenja na dnu je stiska in skrb, ekološki učinek pa učinkovitost v ravnanju s sredstvi (razmerje input/output). Učinkovitost in fleksibilnost (v smislu inovativnosti in uporabe različnih strategij preživetja) je najvišja pri tistih, ki imajo najmanj, ker morajo iz pomanjkanja iztisniti največ. In obratno, najpremožnejši so najmanj motivirani za spreminjanje lastnih navad, strategij in življenjskega stila, saj jim ni treba. Običajno mislimo, da je obratno, da so višji sloji zaradi sredstev, znanja, sposobnosti in priložnosti bolj fleksibilni in nižji sloji najmanj. Ni res. Ta predsodek dobiva status samoumevnosti zaradi štirih razlogov:
– zaradi nevidnosti marginaliziranih skupin, ki so obremenjene s stigmo neuspeha, nesposobnosti in z drugimi značajskimi stereotipi,
– zaradi javne promocije premožnih, ker so tržno bolj zanimivi,
– zaradi vladnih politik in
– zaradi brezbrižnosti akademskih krogov, ker podcenjujejo ta problem.
Verjetno je še najbolj žalosten zadnji razlog, kajti ravno akademske elite so najbolj poklicane, najbolj usposobljene in tudi izrecno plačane za izpodbijanje takšnih predsodkov:
»Pomanjkanje znanstvenega razumevanja za družinsko potrošnjo hrane v kontekstu absolutne revščine je nevzdržno glede na to, da 767 milijonov ljudi živi v skrajni revščini po vsem svetu« (Voola et al., 2018, str. 2424).
Tudi pri nas so raziskave revnih gospodinjstev maloštevilne, a poučne (IRSSV, 2015); vse več jih je tudi v zvezi z morebitnimi učinki UTD na življenje v takšnih pogojih deprivacije (Colja, 2012; Dragan, 2017; Kozel, 2016; Pančur, 2017; Petek, 2011; Pišorn in Peterec, 2014; Ribić, 2017; Rogan, 2016; Stanišić, 2015). Z vidika ekologije so te raziskave zanimive zaradi naslednjih poudarkov:
– ni res, da revna gospodinjstva niso inovativna, saj prakticirajo in kombinirajo različne strategije preživetja
– uporabljene strategije najrevnejših so bolj racionalne od življenjskega stila višjih slojev (tako v smislu izrabe obstoječih virov kot učinkov na okolje)74
– strategije najrevnejših imajo omejen domet zaradi nezadostnosti materialnih sredstev in pomanjkanja drugih virov (npr. zdravja, socialnih mrež).
Z uvedbo UTD bi najrevnejše sloje dvignili nad mejo absolutne revščine in s tem bi strategije preživetja – ki jih prakticirajo že sedaj v večji meri, kot vsi ostali – postale bolj učinkovite. Revni zaradi prejemanja UTD ne bi spremenili svojih navad in postali potrošniki, saj UTD tega ne omogoča. Prav tako ne bi prejetih sredstev s tega naslova transferirali v tujino, v davčne oaze, finančne instrumente ali v luksuzno potrošnjo. Nasprotno, ves denar bi se takoj znašel v obtoku znotraj nacionalne ekonomije in to dvakrat bolj učinkovito kot pa pri višjih slojih. Najprej zato, ker je trošenje nižjih slojev bolj racionalno in drugič, zaradi hitrosti kroženja denarja, najrevnejših bistveno hitreje od vseh drugih vključijo denarne prejemke v denarni tok, kar učinkuje pozitivno na povpraševanje po neluksuznih dobrinah.
Pomemben premik k racionalnemu odnosu do okolja bi se zgodil tudi na področju zmanjševanja energetske revščine,75 v kateri sta spodnja dva kvintila slovenskega prebivalstva (Dragoš, 2018c, str. 237). To nikakor ni zanemarljiv problem niti v primeru, če odmislimo humanost in nas skrbi le zrak. Kdor nima denarja za gretje, je odvisen od najcenejše variante individualnih kurišč, torej od kurjenja vlažnih76 drv v starih pečeh, kar je eden od glavnih razlogov za onesnaženje zraka pri nas.77 Enako velja za Evropo. Evropska okoljska agencija v zadnjem poročilu dokazuje, da se zaradi onesnaženja zraka, hrupa in ekstremnih temperatur zdravstveno stanje najbolj poslabša pri ljudeh z nizkimi prihodki, nezaposlenim in nizko izobraženim (EEA 2018). Tudi energetska revščina je le primer, spremeniti je treba paradigmo:
šele, »ko se bo problem blaginje pri tistih, ki je imajo najmanj, ločil od vprašanja ekonomske rasti in s tem od moralnega utemeljevanja ekonomske ekspanzije, šele s tem pogojem se bo družba lahko usmerila k vprašanjem trajnostnega razvoja« (Clark in Kavanagh, 1996, str. 402).
Kljub vsemu UTD ni rešitev za planet Zemljo. Bi pa UTD tudi z vidika ekologije prinesel večje koristi kot pa »prepoved«78 plastičnih vrečk, zaskrbljenost za pingvine ali uvedba avtomobilov na elektriko (dobljeno iz premoga).
Štirje sklepi:
- Tudi v našem prostoru ideja o UTD nikakor ni nekaj novega. Prvi na Slovenskem jo je formuliral že Janez Ev. Krek leta 1901 (seveda takrat še ni uporabljal kratice UTD). S sklicevanjem na t. i. »eksistenčno pravo« je Krek dal prednost pravici do osnovnih življenjskih sredstev pred lastninsko pravico v vseh tistih primerih, ko obe pravici zaideta v kolizijo. Tega pravila po njegovem ni dopustno kršiti v nobenem primeru, pod nobenim pogojem in v nikakršnih razmerah, sicer tvegamo, da »razpade družba«, kot je daljnovidno predvidel. Po dobrih stotih letih imamo z razumevanjem istega poudarka še vedno težave. Nismo ga razumeli pred prvo svetovno vojno niti v obdobju med obema vojnama, ko je izumitelj socialne države pri nas, Andrej Gosar, v isti dilemi prepoznal osrednje vprašanje socialne politike. Problema nismo razumeli niti na začetku državne osamosvojitve Slovenije, ko so takratno pobudo Veljka Rusa o vpeljavi UTD zavrnile vse politične elite in nič ne kaže, da bi danes lahko naredili korak naprej. Vsebinska razprava o UTD težko preseže akademske kroge, medtem ko so odzivi politične elite in državnih akterjev precej mlačni, za nekatere je UTD celo škodljiva ideja.79 Enaka zmota je s politično kvalifikacijo UTD. Ta ideja ni izšla – niti v svetu niti pri nas – iz levičarskih krogov, še manj iz desničarskih. A to ne pomeni, da je UTD politično brez barve, nasprotno, posvojijo ga lahko tako levi kot desni in tudi vsi tisti, ki hočejo ostati vmes. Dober dokaz o tem je prav slovenska zgodovina te ideje (kot je razvidno iz prvega razdelka).
- Naslov tega zbornika ni metaforičen, UTD je res enostavna ideja (ne gre za kvantno fiziko). A enostavnost z vidika realizacije ni nujno prednost. Kot vemo iz zgodovine, je tudi idejo o okrogli Zemlji ali idejo o človekovih pravicah enostavno razumeti, precej težje pa sprejeti. Racionalistično motrenje enostavnega je nagnjeno k podcenjevanju libidalne ekonomije (Freud, 1915), ko dobijo motivi dodaten pospešek ravno v tem razkoraku med razumljivostjo in uresničljivostjo. Nekateri postanejo razočarani nad UTD zaradi prevelikih pričakovanj, drugi pa so prestrašeni, kaj vse se bo zgodilo. To pomeni, da so ob interesnih in političnih razlogih razhajanj o UTD pomembni tudi psihološki. Zato je koristno spomniti, da se lahko iluzij in strahov znebimo le skozi deliberativno razpravo, ki je edina pot za izogibanje nesporazumom. A tudi s to trditvijo si je težko pomagati, dokler (vsaj približno) ne dorečemo izhodišča take razprave. Glavni namen tega članka je predlog o takšnem izhodišču. Predlagam, da začnemo z naslednjo tezo: UTD ne bo radikalno spremenil družbe niti obstoječega sistema (še manj sveta), je pa zelo verjetno, da bi izboljšal razmerja med ljudmi povsod, kjer bo priznan za pravico.
- Odkar so države postale promotorke neoliberalnih gospodarstev, vse bolj trpi tudi njihova socialna funkcija. Dirka navzdol pri pravicah in sredstvih je penetrirala v socialno politiko do te mere, da si je težko predstavljati popravljanje koncepta socialne države od znotraj, saj socialne pravice postajajo oksomoron. V tej smeri smo na Slovenskem še posebej inovativni (strategija 4P, opisana v tretjem poglavju). Rešitev nikakor ni v še večjem pogojevanju, nadzorovanju, sankcioniranju, aktiviranju in fleksibiliziranju. Ti pristopi bi mogoče lahko bili smiselni, če bi njihova tarča bili zgornji sloji, nikakor pa ne spodnji. Izboljšave socialnega sistema pogojevati z obljubami o še višjih stopnjah gospodarske rasti in vmes pritiskati na najrevnejše (s 4P), to ni izhod iz slepe ulice, pač pa pospeševanje v prepad. UTD je najučinkovitejši, najnujnejši in najhitrejši ukrep za izboljšave znotraj sistema. Vsi drugi ukrepi so neučinkoviti ali pa izvensistemski.
- Najpogostejši in najvztrajnejši ugovori proti UTD ne držijo. UTD je ekonomsko izvedljiv, v zvezi z delovno etiko pa bi pomenil korak naprej in ne nazaj. UTD ima tudi ekološki pomen, saj je vsekakor bolj koristen kot pa, denimo, lokalni »ekološki« ukrep kaznovanja najrevnejših za brskanje po smeteh (ki v Ljubljani znaša 800 EUR).80